Gorenjski glas - Neža Markelj: ... - via ferrata
Kakšno srečo sva imela z Nejcem, ko sva prejšnji konec tedna na malce turobno soboto parkirala v Gozdu - Martuljku in ugotovila, da sva ena in edina obiskovalca precejšnje novitete – ferate Hvadnik. Feratanje je v zadnjih nekaj letih med Slovenci postalo zelo priljubljen šport – adrenalinsko plezanje po »železni poti« smo prevzeli od Avstrijcev in Italijanov, ki so omenjene poti začeli postavljati že konec 19. stoletja in tako začeli raziskovati nove možnosti za večji razvoj alpskega turizma. Če bi stopili še korak, dva nazaj, pa so kline, skobe, vrvi in lestve kot pomoč pri vzpenjanju po strmih stenah Alp in Dolomitov uporabljali že vojaki med prvo svetovno vojno in si tako priborili odlične strateške pozicije.
V Sloveniji smo prvo ferato dobili šele leta 2011, od takrat pa se jih je v slabih desetih letih nanizalo kar nekaj novih – težjih ali lažjih, vse pa so v toplih spomladanskih dneh, ko so zelo zahtevne zavarovane planinske poti še pod snegom, postale priljubljena adrenalinska alternativa. V bistvu bi lahko govorili o plezališčih z varovanjem, ki nudijo drzno dogodivščino med strmimi stenami in rečnimi kanjoni ter so glede na težavnost razvrščene od najlažjih – A, do ferat, speljanih po močno previsnih stenah, z nekaj pičlimi oporami za noge in le jeklenico, ki nudi pomoč rokam.
Ferata Hvadnik pri Gozdu - Martuljku je speljana po majhni soteski istoimenskega potoka, v kateri so po strmih stenah in čez ogromne balvane vpeljane jeklenice, skobe in celo trije viseči mostovi. Rdeč smerokaz in velika informativna tabla sta naju tik za vasjo usmerila po ozki poti, ki naju je pripeljala do prve jeklenice. V pričakovanju sem si hitro nadela čelado, plezalni pas, si okoli zapentljala še samovarovalni komplet in se potegnila čez prvi previs. Po precej težavnem začetku, ki prestraši mnogokaterega novinca, se je ferata kmalu unesla in naju v pičli eni uri ponesla po slikoviti soteski s fantastično kuliso Martuljkove skupine in se zaključila na razgledni leseni klopci visoko nad vasjo. Za bolj izkušene, fizično bolj pripravljene in predvsem pogumne pa je le nekaj korakov stran, tik ob slapu, v navpično kamnito ploskev speljana ferata Jerman (D/E) – strah in trepet vsem meni podobnim začetnikom.
Za češnjo na torti sva se sprehodila še do slapu Peričnik in izlet zaključila v dobrem razpoloženju in z obljubami, da se kmalu vrneva v Mojstrano, v ostenja Grančišča, kjer naju k adrenalinski izkušnji vabita Aljaževa pot in Pot Mojstranških veveric. Kdo ve, mogoče pa se mi nekega dne nehajo tresti kolena in se podam celo ob bok slapu Jerman.