Išči

SLO

SLOven  -ija, -ski, -ec ... velja za celotno ozemlje Slovenije, pa tudi prek meja na etnično naša območja
Osnovne podkategorije so: ljubljansko, gorenjsko, štajersko, dolenjsko in primorsko, ki jih tudi naprej oddeljujemo 

Objavljalci

Authors

Arhiv

Vrv kupil na kredit

Slovenske novice - Drago Perko: Legende slovenskega alpinizma

ka.pzs.siLEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.

Jože Hočevar od otroštva obožuje hribe in gore. Leta 1976 je bil član odmevne odprave.

LJUBLJANA • »Kaj pa vem, pet let sem imel, ko smo začeli hoditi naokoli. Potem smo videli tiste planince, ki so imeli velik nahrbtnik, poleg pa tisto dolgo špago, vrv. To nam je bilo imenitno in zanimivo. Zato nas je to še bolj gnalo naprej,« se danes 78-letni Jože Hočevar iz Ljubljane ozre na svoje gorniške začetke.

Image
»Janez Duhovnik, Roman Robas in Stane Šmuc smo bili tista družba, Stane se je žal ponesrečil,« dodaja Jože, ki se spomni, kako je postal član Planinskega društva Medvode, nad nadarjeno mladino pa je bdel Janko Mirnik. »Še danes vem, da smo morali počakati, da smo bili stari 15 let. Potem nas je Janko Mirnik odpeljal na Turnc, kjer smo lahko plezali, trenirali, potem smo začeli že po svoje. Sprva na Kamniško sedlo. Drugega niti poznali nismo, niti ni bilo možnosti, da bi kje kaj prebrali. Si moral najti nekoga, ki ti je kaj pokazal, povedal. So pa nas prvi vzponi potegnili,« slikovito razlaga. Vmes je šel v vojsko, še pred tem se je izučil za tapetnika. Ko je odslužil domovini v Jugoslovanski ljudski armadi, se je vrnil domov in dobil novo službo. »So me prepričali kolegi, ki so rekli: 'Pojdi v Color Medvode ali Donit. Če boš manjkal, te niti pogrešali ne bodo,'« smeje pripomni. Začel je kot navadni delavec, potem pa prek internih izobraževanj napredoval.
Image
Med temi, ki so ga poučevali, je bil tudi priznani gorski reševalec Janez Bratina. »Ko smo bili na Kamniškem sedlu, so reševali planinki, ki sta se zaplezali. Janez Bratina, bil je gorski reševalec, je stopil do nas fantov in nas prosil, da nesemo nahrbtnike v dolino. To smo naredili. Potem pa sem imel tečaj tehničnega risanja. Vodil ga je prav Janez Bratina. Nisem ga prepoznal. Je pa prišel do mene, mi rekel, naj tole še končam, potem pa mi ni treba več in naj hodim ob sobotah v hribe,« pristavi Hočevar. V podjetju je delal do 2002., ko se je upokojil, odgovoren pa je bil za sintezo in proizvodnjo alkidnih smol.
»V službi nam je uspelo ustanoviti smučarsko in planinsko sekcijo,« pove. Vmes je bil še kako dejaven v AO Medvode, z največjim veseljem pa je v hribe vodil mlade.

Delo v Švici, odprava na Trisul

»Pri mladih in otrocih je bistveno, da jih za hribe navdušiš. Na lep način. Ne pa pod prisilo,« meni Jože, s katerim sta kot otroka v hribe rada hodila tudi brata Luka in Rok Jezeršek iz priznane gostinske družine. »Enkrat sem bil pri mehaniku in me je pozdravil mlad mož ter rekel, o, vas se pa spomnim. Sploh nisem vedel, kam bi ga dal. Pa je povedal, da je bil eden od otrok, ki je šel z mano v hribe,« upravičeno ponosno pove. Pa ne le mladine, tudi odrasle je rad vzel s sabo. »S prijateljem Petrom Janežičem sva vodila ljudi po evropskih vrhovih. Tiste težje sva prej prehodila sama, enkrat ali celo dvakrat, da sva zagotovila varno pot,« poudari Jože, čigar delo ni ostalo neopaženo. »V Zermattu so mu ponudili delo vodnika. »Prijatelji so mi rekli, da bom tujec tam, da mi ne bo verjetno lahko. Doma sem že zidal hišo. Dali so mi sicer čas, da premislim, a sem se zahvalil in ostal v Ljubljani,« razkrije, da bi šel lahko na tuje.

Image
Bil je del odprave na tuje leta 1976, ko sta se v okviru odprave PD Ljubljana-Matica na Trisul 15. maja 1976 7120 metrov visoko po prvenstvenem vzponu vzpela Andrej Grasselli in Štefan Marenče (18. vzpon na vrh), dan za tem je vrh dosegel še Vanja Matijevec. Na pot so šli v postavi Tone Sazonov - Tonač (vodja), Štefan Marenče, Andrej Grasselli, Vanja Matijevec, Tone Jeglič, Jože Hočevar, Marko JurečičJanez KalanBorut PircZvone Andrejčič in Slavko Švegelj. Na voljo so imeli 45 dni, da Trisul osvojijo po prvenstveni smeri. Imeli so veliko težav z vremenom, ki je vmes eno od baz tudi uničilo. Tabore so postavljali in jih poimenovali po sponzorjih odprave: začeli so s taborom Kolinska, na svoj račun pa so prišli še IMP, Alpina, Smelt, Medex. Preplezana smer je dobila ime Salonit, po podjetju iz Kanala, ki je podprlo odpravo.

Prijave so ostale v predalu

»Z Zvonetom Andrejčičem bi morala smučati z vrha, se spustiti prek Trisul 2 in Trisul 3, a se nama ni izšlo po načrtih. Na zadnji bazi ni bilo hrane, kot je bilo načrtovano. Potem nam jo je zagodlo še vreme. Imela sva le svečo, s katero sva si topila sneg, da sva popila nekaj kapljic vode. Ker sva bila tako izčrpana, so se pojavile halucinacije. Spomnim se, da me je Zvone prepričeval, da vidi pivo,« pripoveduje Jože. Po vrnitvi v tabor so jima pomagali, žal pa sta prehitro popila preveč soka in nato bruhala, a ju je zdravniška služba spravila k sebi, da so se vsi srečni, živi in zdravi vrnili domov. »Pri tej odpravi na Trisul sem bil že v letih. Bil sem izbran že na odpravo na Pik komunizma, a je leta 1968 zaradi vdora Sovjetske zveze na Češkoslovaško odpadla. Moj sosed Aleš Kunaver mi je parkrat rekel, zakaj se ne prijavim na odprave. Pa sem dejal, da sem se večkrat, a mi je zatrdil, da ni prišlo do njega. Izkazalo se je, da je tisti, ki je bil v AO Medvode zadolžen za to, mojo prijavo pospravil pod mizo, v predal,« pove z nekaj grenkobe.

Šanka ni, je pa lična spominska soba

Bil je tudi gorski reševalec. »Napornih reševanj ni bilo. Smo pa kdaj koga nesli na ramenih v dolino,« pristavi Hočevar. Leta 1972 je opravil izpit za gorskega vodnika, štiri leta prej za gorskega reševalca. Jože je rad plezal, najraje je bil v steni z Zmagom Medvedom in Jožetom Duhovnikom, nekajkrat tudi z Romanom Robasom. »To so bili tisti časi, ko smo drug drugega gnali naprej. Morda je bila to celo napaka. Morda se je kdo zaradi te hitrosti celo ponesrečil,« pristavi Jože.

Danes v visokogorje ne gre več, najraje ubere pot v Polhograjske dolomite. Svojčas je oboževal gorske teke, njegova žena je bila maratonka, pri gorskih tekih pa sta se našla oba. V domači hiši si je uredil tudi sobo, kjer kipi od spominov. »Se spomnim, da mi je Stane Belak - Šrauf razlagal, da ko ne bo več mogel v hribe, bo imel tudi spominsko sobo, pa šank ne bo manjkal,« se nasmeji Jože, ki ima sobo, šanka ni, so pa spomini, fotografije in še kako dragoceni predmeti. »Tale cepin je bil z mano na Trisulu. Tamle je moja čelada. Še zdaj vem, kako nam je.

Slovenske novice, 26.07.2021
Prvo plezalno vrv kupil na kredit

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 69420

SLOven...