Išči

SMU

SMU... opis123

Smučanje

Objavljalci

Authors

Arhiv

Doživetja, ki nahranijo

Delo - Brane Maselj: ... bolj kot vsaka hrana

Rok Zalokar in Petra Brajnik sta mladostni adrenalin,
ki ju je združil, prelila v gorniško-smu­čarsko agencijo.

Smuči je privezal na kolo in sredi noči odvihral po praznih blejskih ulicah. Ob šestih zjutraj je že grizel v strmino Krme, da se je malo čez poldne pognal z vrha Triglava po spomladanskem srenjcu. Kakšen dan prej je Rok Zalokar prišel iz francoskih Alp, dan pozneje so ga morda čakale švicarske gore. Vmes si je za svoj užitek in na svoj način vzel Triglav.

Petro Brajnik, ki vrtoglavo življenje gorskega vodnika spremlja kot intimna in poslovna partnerka, sta pred rojstvom hčerke Ronje skakala s padali z visokih pečin. Mladostni adrenalin, ki ju je združil, sta prelila v gorniško-smu­čarsko agencijo Vertical Adventures Slovenija.

Le malo poklicnih gorskih vodnikov lahko v svoj delokrog zapiše tudi Slovenijo, čeprav so naše gore, se rada strinjata sogovornika, ene najlepših na svetu. Med kakšno trideseterico aktivnih gorskih vodnikov, ki imajo kot naš sogovornik tudi v tujini urejen delovni status in mednarodno licenco, lahko na prste preštejemo tiste, ki redno vodijo pri nas.

Tudi Rok in Petra, oba letnik 1982, sta večino Rokovega plezalnega vodništva preživela v Chamonixu pod Mont Blancom, kjer je družinica običajno najela kočo nekje nad mestom, še raje pa se je s kombijem utaborila na bregu kakšne vode. Medtem ko Rok vodi kliente po gorah, Petra, diplomirana ekonomistka, vodi posle, ureja dokumente, skrbi za promocijo ter seveda pazi na zdaj sedemletno Ronjo in psičko Bolho, ki so jo pred leti posvojili na enem svojih potepanj po Turčiji.

Vodenje za tujce, pouk za Slovence


V minulih letih sta pomagala na tuje vrhove, kot sta poleg Mt. Blanca še Mat­terhorn ali Eiger, tudi Slovencem, ki so želeli osvojiti te ikonične alpske trofeje, v zadnjem obdobju pa se tudi zaradi njunega angažiranja prebuja vodništvo v naših gorah. Hitro namreč narašča število tujih gostov – lani so predstavljali že več kot polovico vseh prenočitev v naših planinskih domovih.

Planinska zveza je zato izdala Vodnik po slovenski transverzali v angleščini. Vse več je tudi takšnih, ki želijo lepote Julijskih Alp odkrivati po alpinistično z vodnikom. Po drugi strani, meni Rok, je kljub silovitemu vzponu dvoranskega plezanja na vrhuncu zadnja generacija mladih alpinistov, za njimi ni več veliko podmladka.

»Prideš v Severno triglavsko steno, kjer so včasih z vseh strani odmevala kladiva in vzkliki alpinistov, zdaj po so v težjih smereh morda le po tri naveze hkrati,« pravi Rok. Zdi se mu, da so nove generacije gorohodcev preveč navajene udobja in varnosti, česar pa alpinizem nikoli ni predstavljal: »Ko preplezaš kakšno izvrstno ali novo smer, potem ne potrebuješ nobene hrane, pijače ali drugih priboljškov, saj se s tem doživetjem nahraniš na povsem drug način.«

Gorjanski alpinist pozna Triglavsko steno, med drugim Slovensko smer, ta je glede na težavnost primerna za popolne alpinistične začetnike, bolje kot svoj žep. Večini gostov, ki želijo plezati z vodnikom, je namreč severna stena s Triglavom največja želja. »Ko je ta cilj dosežen, se navadno začne raz­iskovanje čudovitih, manj obljudenih in poznanih smeri.

image
 Med tečajem varnega gibanja na feratah. FOTO: Vertical Adventures Slovenija


V Julijskih Alpah so to grebeni, kot je na primer Oltar, pa Rokavi, Škrlatica, kot drugi najvišji vrh pri nas, ostenja v Krmi ali Trenti. V Kamniških Alpah jemljejo dih Zeleniške špice, atraktivna sta južna stena Kogla, jugovzhodni raz Skute in še mnogo drugih,« pripoveduje blejski par z dolgo alpinistično-gorniško kilometrino.

Petra poudari bistveno razliko v klasičnem vodništvu pri nas ali v tujini, kjer si ljudje za osvojitev določenega cilja najamejo gorskega vodnika. »Takšen način dela, ki ga večina vodnikov prakticira npr. v Chamonixu, se precej razlikuje od ponudbe, ki sva jo oblikovala za goste v Sloveniji, čeprav je tudi pri nas čedalje več ljudi, ki si najamejo gorskega vodnika za osvajanje določenih smeri ali vrhov.

Seveda so tudi takšni tereni, ki gostom, čeprav znajo smučati v »divjini«, naženejo strah v kosti. Rok Zalokar

Kljub temu sva prepričana, da smo Slovenci večinoma takšni, da si želimo na avanture v naravo sami oziroma s prijatelji, zato sva ponudbo zasnovala kot neke vrste izobraževalno platformo, ki ljudem omogoči pridobivanje in nadgrajevanje znanja za varno gibanje v gorah ali vsakoletni trening za obnavljanje svojih veščin.«

Breme odgovornosti

Varnost je beseda, ki jo Blejca v zvezi z njuno dejavnostjo pogosto omenjata, verjetno prav zaradi tega, ker sta nenehno, celo v prostem času, v kakšnih vertikalah. Pravkar sta se vrnila iz Vipavske Bele, kjer sta v tamkajšnjem znanem plezališču ves teden plezala.

Petra je takšen dopust poklonila svojemu partnerju za rojstni dan, ker je plezanje, pravi, strast, ki je, ko po skalnih brezpotjih vodi goste, ne more in ne sme polno izživeti. Poleg tega mora biti Rok, ki je med drugim mednarodni inštruktor za gorske vodnike, dobro pripravljen za skalno plezanje.

Ko vodnik naveže gosta, postane v celoti odgovoren za njegovo varnost in ta odgovornost je tudi gmotna in kazenska. Tako je denimo v desetih švicarskih kantonih obvezno skleniti zavarovanje za odgovornost za 10 milijonov evrov, medtem ko v Sloveniji takšnih zavarovanj skoraj ni. Rok in drugi mednarodno priznani gorski vodniki zaradi svoje strokovnosti tovrstno zavarovanje lahko sklenejo v tujini, velja pa po vsem svetu.

Na ramenih vodnika ni le skrb za varnost gosta in sebe, pač pa tudi organizacija in potek ture, poleg tega je pozoren na gostovo ugodno počut­je in razpoloženje. »Za kliente je vrh, ki se ga namenijo osvojiti, velikokrat najpomembnejši, a za osvojitev cilja je poleg telesne pripravljenosti pomemben tudi tempo vzpona, da ostane še dovolj moči, dobrega vremena, dnevne svetlobe itd. za varen sestop.

Vsega tega se gostje pogosto ne zavedajo, vodnik pa se mora, čeprav z njimi deli željo stopiti na vrh, znati pravočasno odločiti za povratek v dolino tudi brez osvojenega cilja,« povzame vodnikovo dilemo njegova partnerka.

Vodniki morajo biti pripravljeni na vse, tudi nesreče, zato so dobro izurjeni v prvi pomoči. Rok se spominja, kako je bil v enem samem dnevu priča smrt­ni nesreči in nato še dvema nezgodama pri plezanju v slovenski smeri na Triglav. Tričlanska naveza pred njimi je zašla pri macesnih, kar se tam, pravi, pogosto zgodi, in se zaplezala v neki balvan.

Enemu od plezalcev se je odtrgal oprimek in je omahnil na skalo tako rekoč pred njihove noge. Ni mu bilo več mogoče pomagati.

»Gosta, ki sem ju vodil, sta bila za to, da kljub temu nadaljujemo turo. Pri Belih plateh smo nato naleteli na alpinista, ki sta se, zaplezana preveč v levo, ponesrečila in sta potrebovala helikoptersko reševanje. Že tam se je po nas prožilo kamenje, zato sem se odločil, da uberemo Prevčev izstop, ker sem pričakoval, da bo prazen, tam pa sta bila še od prejšnjega dneva dva alpinista, ki sta se prav tako zaplezala in sta sprožila cel plaz kamenja.

Svojo navezo sem hitro potegnil pod neki balvan, ki nas je obvaroval kamnite toče. Po vsem tem so se čez vrh Triglava, kamor smo bili namenjeni, potegnili še temni oblaki ... V hipu sem sprejel odločitev, da sestopimo, čeprav nismo bili več daleč od vrha, a za tisti dan je bilo dramatičnih doživetij več kot dovolj.«

Njune vertikale

Rok in Petra zahajata v gore od malega. Izkusila sta čase, ko so gore obiskovali večinoma izkušeni planinci, ki so to redno počeli in so zato znali spoštovati naravo in njeno moč kot tudi zahtevnost izbranih poti, poznali so pasti vremena in svoje lastne zmogljivosti. V zadnjih dveh desetletjih se je obisk izjemno povečal in marsikateri današnji obiskovalec nima niti znanja niti izkušenj, saj jih ni mogoče pridobiti mimogrede ali prek spleta.

Samo lani je, po podatkih Planinske zveze Slovenije, po naših označenih planinskih poteh hodilo in plezalo več kot 1,7 milijona ljudi. Žal se je to pokazalo tudi v večjem številu posredovanj gorskih reševalcev. Ti predvsem na začetku sezone opažajo, da je onemoglost, ko se po polletnem počitku odpravijo na pot tudi številni, ki zanjo niso pri­pravljeni, zelo pogost vzrok za nesreče.

»Prav zaradi tega novega trenda obiskovanja gora sva se precej let trudila, da sva oblikovala intenzivne in kakovostne delavnice, na katerih tečajniki dobijo strnjeno znanje za samostojno raz­iskovanje gora v razmeroma kratkem času. Z našimi partnerji jim omogočiva tudi, da drago vrhunsko opremo v tem času lahko uporabijo brezplačno.«

Rok, doma iz Gorij pri Bledu, je v naročju gora preživel že otroštvo. Pri trinajstih je plezal že dolge smeri in dve leti pozneje po njih smučal, kot sedemnajstletnik je bil prvič v Himalaji, kjer je pozneje prvi osvojil še nedotaknjeni sedemtisočak Janak, z ekspedicijami je plezal tudi v Peruju, Patagoniji, Kirgi­zistanu, Tibetu, Nepalu in Indiji. S Petro med drugim delita silovito strast do smučanja, ki ju je pred dobrim desetlet­jem tudi povezala.

Slovenci smo večinoma takšni, da si želimo na avanture v naravo predvsem sami oziroma s prijatelji. Petra Brajnik

Oba inštruktorja tako za smučanje kot deskanje sta že prej delala skupaj na Voglu, Vršiču, bila celo skupaj v Nepalu, zbližala pa sta se na Kaninu. »Moral sem skočiti s smučmi čez nekaj pečin, da me je hotela opaziti,« se rad pošali Rok.

Tudi Petra je od malega rasla z gorami, in čeprav so ji kruto iztrgale očeta alpinista in gorskega reševalca, še preden je postala polnoletna, se jim je za vedno zapisala. Opravila je kar nekaj vzponov v Alpah in Dolomitih in nekajkrat, v lastni režiji, obiskala Himalajo.

Nekdaj vrhunska deskarka in tako kot Rok skakalka BASE s pečin je poleg tega našla čas za delo v nevladnih organizacijah v kulturi, umetnosti in seveda športu. Sicer čistokrvna Blejka se je vedno čutila močno povezano z Balkanom in svojo očaranost nad divjo lepoto njegove narave je želela deliti s svetom.

Neskončni snežni tereni Albanije

Ta trenutek je končno prišel pred tremi leti, ko sta v okviru Heliski Albania organizirala prvo smučanje po deviškem snegu albanskih Prokletij. Čeprav premore ta gorata balkanska dežela vsega skupaj le dve smučarski vlečnici v skupni dolžini 700 metrov, je pravi smučarski paradiž. Njen mogočni potencial je v heliskiju, smučanju s pomočjo helikopterja, ki sta ga v deželo orlov zanesla prav Petra in Rok.

Njuno novoodkrito smučarsko kral­jestvo se razprostira na več kot 1500 kvadratnih kilometrih jugovzhodnega dinarskega grebena, ki se s Kosova in iz Črne gore vzvijuga v nekaj stokilometrski gorski venec Albanije. Rok in Petra sta ga odkrila med smučanjem z Đeravice, najvišjega vrha kosovskih Prokletij.

Tam sta pri vzpostavitvi smučanja s pomočjo ratraka – catski –, ki skupinico smučarjev popelje v breg, pomagala Sebastianu Fleissu, znanemu hrvaškemu deskarju. Prosil ju je, da svoje obširno znanje o plazovni varnosti strneta v tečaj za njegove smučarske vodnike in postavita osnovna pravila za varno vodenje. Zazrla sta se proti jugu in surova lepota albanskih gora ju je, potem ko sta obredla že velik del sveta, smučala med drugim tudi v ZDA in na Aljaski, povsem prevzela.

Že ime gorovja pove, da gre za težko dostopne in zato še bolj izzivalne, čudovito divje kraje, ki so, čeprav ležijo v Evropi, še zelo neraziskani. Na strmih severnih pobočjih je še danes vsaj pet aktivnih in še nekaj neaktivnih ledenikov na nadmorski višini med 1900 in 2500 metri. Prokletije z najvišjim vrhom Maja Jezerce (2694 metrov nad morjem) niso prav nizko gorovje, pravzaprav so zelo primerljive z našimi Julijskimi Alpami in včasih jih tudi imenujejo Alpe južne Evrope.

Globoke doline so v zadnji ledeni dobi izrezali ledeniki, ko so polzeli z visokih vršacev, in zaradi zelo dolgih pristopov niso najbolj primerne za turne smučarje, zato pa odlične prav za smučanje s helikopterjem.

Smučarska etika, kakor pravita Petra in Rok, izključuje pristajanje s helikopterji na vrhovih, kamor v potu svojega obraza po ves dan grizejo strmino turni smučarji. Prav zato poleg klasičnega »heliskija« tudi turnim smučarjem omogočajo posebno doživetje: helikopter jih odloži v osrčju same divjine, kjer čez dan uživajo v osvajanju še ne presmučanih vrhov, zvečer pa jih vrne v udobje doline.

image
Rok med vodenjem na Dent du Geant, Chamonix.
FOTO: Blaž Kajdiž


V eni od ledeniških dolin, Valboni, sta si center uredila tudi sogovornika, ki sta z ekipo strokovnjakov vse do 12. marca nekaj tednov sprejemala nove skupine smučarskih gurmanov: »Snežne razmere so zelo podobne tistim na Aljaski, kar je izjemno, glede na to, da so Prokletije le 85 kilometrov zračne črte oddaljene od Jadranskega morja.

Zanimivo je tudi, da so najbolj namočeno območje Evrope, saj dobivajo padavine kar s treh strani neba. Na višje ležečih predelih se sneg obdrži celo poleti, pozimi pa ga je sploh toliko, da so nekatere vasi po več mesecev odrezane od sveta, pripoveduje Rok, tudi strokovnjak za plazovno varnost, ki je nekaj let vodil smučanje s heliskijem na Aljaski.

Heliski

Tam ga je vzel v službo nihče drug kot Dean Cummings, ki si je heliski tako rekoč izmislil, ko je v devetdesetih letih odsmučal nor spust z nekega vrha, na katerega ga je dvignil helikopter. Odtlej je Cummings vsako pomlad vodil kak­šnih 300 navdušencev med še povsem deviške gore z najbolj mehkim pršičem in nekaj let mu je pri tem pomagal tudi Rok Zalokar, ki je na Aljasko prišel iz Švedske, kjer je že delal kot smučarski vodnik heliskija.

Zaradi svojega znanja in izkušenj je že prvo leto izobraževal druge vodnike, hkrati pa se je, pravi, sam učil od najboljših, ki so v tem slogu smučanja znali preživeti od prvega dne.

»Smučanje z visokih gora na vedno hladni in zasneženi Aljaski ni nedolžen šport in je v prvih letih zahtevalo tudi smrtne žrtve. Počasi so se, z učenjem na napakah, vzpostavili določeni standardi, kako to izjemno atraktivno smučanje narediti čim bolj varno, in po teh standardih zdaj sami vodimo smučarje v Albaniji. Osnovni pogoj je seveda, da znajo vsi v skupini običajno štirih smučarjev smučati po celem snegu.

Če tega niso najbolj vešči, gremo z njimi na lažje terene, zato vedno poudarim, da ni nič hudega, če imam štiri smučarje, ki ne znajo smučati, problem nastane, če trije znajo, eden pa ne. Seveda so tudi takšni tereni, ki gostom, čeprav znajo smučati v 'divjini', naženejo strah v kosti. Včasih jih navezane na vrv varujemo, tako da smučamo nad njimi, ali pa napravimo sidrišče v snegu s smučmi in cepinom in jih, po alpinistično, po vrvi spuščamo čez najbolj strme odseke.«

image
Med poletno in zimsko sezono se čas zanje ustavi.
Takrat napakirajo kombi in se odpeljejo nekam proti soncu in morju.
FOTO: Vertical Adventures Slovenija


Prav tako rada kot v Valboni sta Blejca pozimi na Voglu. Tam imata snežno učilnico, v kateri vodita delavnice za plazovno varnost, prirejene za turne in proste smučarje. Še najraje pa sta tam, kjer je za tovrstno smučarijo najboljši sneg. Zato sta si kot enega od produktov zamislila Freeride Bus; zbereta smučarje in jih odpeljeta na dnevne izlete, včasih pa tudi z avtodomom za vikend ali teden dni v lov na najugodnejše snežne razmere.

V svojem načinu življenja nepopisno uživata, čeprav je pogosto naporno, nevarno in stresno. Šele v zadnjih letih, potem ko si je Rok poškodoval koleno, sta odkrila tudi čare morja. Zdaj se rada odpravita na Cres k prijateljem, kjer veslata, in Rok, hvaležen, kot pravi, za vsak dan, ki ga preživi kot gorski vodnik, se je tam začel potapljati. Petra njegovo vodništvo in druge gorske dejavnosti podpira z mukotrpnim urejanjem različnih formalnosti v njuni potujoči pisarni.

Uvajanje heliskija in smučarskega turizma v Albaniji nasploh ni preprosto opravilo, že samo začasni uvoz helikopterja iz Nemčije je cel birokratski podvig – zato se v zadnjem času vedno več ukvarja z jogo, a tudi po adrenalinu jo še zažeja. Še vedno smuča in deska, poleti pa se spogleduje z gorskim kolesarjenjem.

NeDelo, 21.06.2020 14.06
Doživetja, ki nahranijo bolj kot vsaka hrana

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 4022

SMU

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.