Janez Javoršek: ... normalne turno smučarske sezone
Prejšnjo sezono in pol je covid krojil aktivnosti v gorah, predvsem zimski del leta je nasrkal še bolj kot letni.
Turno smučarska sezona 2021/2022 je bila glede tega v veliki meri bolj normalna, a glej ga vraga, po nas je udarila slaba zasneženost. Meni se je sezona začela v začetku novembra, na ne obratujočem smučišču na prelazu Obertauern. Suh sneg se je na severnih straneh obdržal in uvodna smuka je navdušila. Takrat je bila zasneženost tudi višjih gora v Avstriji zelo slaba, najbrž je že november nakazoval trend celotne zime.
Avstrija je ob koncu novembra sprejela še ostrejše ukrepe v zvezi s Covidom, zaostrili so prehajanje državnih mej, odlašali so z odprtjem smučišč in proti koncu novembra sva z Anžetom še izkoristila podzemni vlak do smučišča na ledeniku Mölltaler. Z vrha Scharecka sem opravil spust na sever. Razmere so bile dobre, obeti za naprej pa glede ukrepov ne prav dobri. Pri nas je konec novembra zapadlo precej snega, najbolj navdušeni smučarji smo se podili na poznanih pobočjih (Krvavec, Dovška Baba, Zelenica ...), z Anžetom sva naporno lomastila po borovcih na Debeli vrh nad Pokljuko, sedaj lahko potrdim, da je bila to najslabša smuka pretekle sezone. Mene Pokljuka kasneje v sezoni ni več videla…..
Prehajanje zahodne meje proti Italiji je bilo oteženo, predvsem z izpolnjevanjem skorajda nemogočih formularjev, a obisk ni bil prepovedan in tako sva z Milojko v začetku decembra obiskala fantastično področje pod Montažem. Smuka z Rumenega spodmola je bila odlična, spodaj na uravnavah je bilo malo snega, a se je brez težav prismučalo do izhodišča. Slovencem precej poznano področje je samevalo, takrat sva bila edina v tistih koncih. Nekaj dni kasneje sva z Anžetom z vsemi mogočimo dokazili prestopila severno mejo in skorajda v samoti smučala s fantastičnega Gmeinecka nad Spittalom. Na Avstrijskem Koroškem je precej odličnih smučarskih terenov, malokateri se lahko kosa s flanko Gmeinecka, a nama jo je v zgornjem delu zagodla slaba zasneženost, zato zadovoljstvo po dolgi turi le ni bilo popolno.
Sredi decembra sem še enkrat odšel v Zahodne Julijce, v manj plazovno varnih razmerah sem smučal z vrha Škrbine v Krajni dol (Forca de la Val). Še pred Božičem sva bila še enkrat na istem pobočju, oblačno vreme ni omehčalo snežne podlage in z ne preveč dobrimi občutki sva se z Anžetom odpravila v Avstrijo. Izhodišče Wald je v zadnjih sezonah tudi s strani Slovencev postalo popularno. Višje se ponuja več deset fenomenalnih turno smučarskih ciljev, midva sva odšla na Mali Mosermandl.
Komajda dovolj snega, vetroven, konkretno zimski dan nama je postregel z odlično turo, lepo sva smučala in obljubo, da se v kratkem še vrneva sva izpolnila sredi januarja, ko sva opravila spust po strmem južnem pobočju Velikega Mosermandla.
Prej, v prvih dneh Novega leta sva smučala v skupina Goldberg. Pomanjkanje snega naju je zvabilo na pobočja Klenitzenkopfa. Odlična smuka, področje, ki te ne more pustiti ravnodušnega in tudi zame nov cilj. Pogledi z vrha na področje okrog Sadniga so pokazali na nove cilje. Dan pred turo na Veliki Mosermandl sem se tako »ogreval« nad izhodiščem Zraunig, cilj je bil zelo oddaljen Feldkopf. Raziskovalna tura se je na koncu izkazala s pričakovano samoto in nepričakovano odlično smuko.
Razmere nad našim Tamarjem so se končno postavljale na svoje mesto. Nekako že dolga leta Jalovčev ozebnik smučam vsako sezono. V tej zadnji sem ga petkrat in priznam, da je bil vsakič izreden v vseh pogledih in seveda, vsakič je bil drugačen. Kombiniral sem ga s spustom čez Grapo na SZ greben v Malem Jalovcu ali pa s klasiko smuke s Kotovega sedla. Ob napornem gaženju sem spoznal Petra in za skupno smuko sva se kasneje dogovorila še dvakrat. Februar se je začel s končno večjo količino novega snega v Avstriji. Plazovna nevarnost je večino navdušencev odvrgla na varna pobočja, Schilchegg in Liebeseck sta nudila plavanje v pršiču in tudi strmo smuko.
Nobenih informacij o razmerah nad Mallnitzem sva z Milojko preverila kar sama. Romatespitze in graben pod Hagener Hütte je nudil lepo smuko. Na izhodišču sva bila kot večkrat to sezono edina Slovenca, pa tudi domačinov skorajda ni bilo. Takrat, 20. februarja se je brez težav prismučalo do spodnjega parkirišča. Zaradi dolga ob najinih skupnih sto letih, smo se s Peterneloma končno dogovorili za obisk Hochgrubenkopfa. Lepa tura, lepa smuka, vmes pa reševanje dveh mladcev na strmem pobočju. Vse se je dobro izteklo in na koncu je bilo zadovoljstvo še večje. Februarja so bile v večini dobre razmere nad Ljubeljem in pošihtno šponanje v breg je postalo skorajda vsakodnevno. Z Mitjo sva uskladila interes in v slabšem vremenu smučala z Balon Spitze. Lepo zgornje pobočje pokvari spodnji beden prehod, ki nikakor ne navduši in vrže slabo luč nad celotno turo. Balon Spitze je hrib, kjer si rečeš: prvič, zadnjič in nikoli več.
V začetku marca smo z družino starejšega sina odšli na počitnice v Dolomite. Baza je bila v Falcadah pod prelazom San Pellegrino. Tudi Dolomiti so imeli tak čas malo snega, a mi je uspelo štirikrat turno smučati, opravil sem dva strma spusta z vrha Cime Cadine in prekinjen spust z vrha Punta Penie, najvišje točke Marmolade. Nasvete in usmeritev na turno smučarske cilje mi je prijazno svetoval Tomo Č., za kar se mu toplo zahvaljujem. Zadnje, a najpomembnejše je bilo učenje smučanja (zabave na smučeh) male vnukinje Lare. Prava popoldanska jagoda na vrhu torte….
Vrnitev v Slovenijo je bila »kratke sape«, z že prej omenjenim Petrom sva nekaj dni kasneje smučala strma pobočja Vorderer Geißlkopfa nad Mallnitzem. Odlična tura, odmaknjena od množic, ki v večini odhajajo na Romatespitze.
Proti koncu marca sem zajadral v vsaj zame povsem novo dolino. Dolina, kjer izvira reka Mura nudi nekaj skritih, odličnih turno smučarskih ciljev. Raziskovanje Oblitzena, strm spust po njegovem severnem pobočju in skorajda od boga pozabljen Silbereck z njegovim strmim, južnim žlebom sta bila višek sezone. Odlične razmere na teh dveh smukih in odlični tereni bodo ostali dolgo v spominu. Tura na Silbereck je brez konkurence meni najboljša v tej sezoni. Med tema turama sem za las še ujel, za silo zasneženi spodnji del ture na Hochalmspitze, da je bilo bolj pestro sem opravil še spust čez strm južni žleb in tako pridelal »kilometre« višincev, da o dolžini ne zgubljam besed.
V začetku aprila sva s Petrom v nekaj minutnem telefonskem pogovoru dogovorjena za obisk avstrijskih vremenarjev na Hoher Sonnblicku. Nov sneg in smuka (še) do izhodišča je naredilo nepozabno turo.
V nekaj kasnejših dneh smuka do izhodišča ni bila več možna, neverjetno slaba zasneženost osrčja Visokih Tur je predčasno končala užitke spomladanske smuke. Vseeno sem se na področje skupine Goldberg vrnil še dvakrat, obakrat sem za izhodišče izbral osamljeno dolino Zirknitztal. Strm spust v slabem vremenu izpod vrha Altecka in v povsem drugih pogojih nekaj dni kasneje s Sonnblicka in strmega Tramerkopfa je navdušilo, a za konec sezone je še nekaj manjkalo. Vse bolj sem vrtel padale na kolesu, vse bolj je zmanjkovalo snega in informacije o slabi zasneženosti nad jezom Kölnbrein me v tiste konce letos niti ni povabilo.
Sezono sem zaključeval nad Heiligenblutom, v soseščini Großglocknerja.
Slaba prehodnost in podor v tunelu proti Johannisbergu je terjala vse izkušnje in znanje preteklih dogodivščin v gorah, da sem je vse dobro končalo, za »jagodo« še slabo vreme pri prečenju ledenikov. Tako končati sezono ni dobro, zato sem naslednji dan odšel še proti Spielmannu, a se pri vzponu odločil za boljše zasneženo zahodno strmo pobočje Schartenkopfa.
Maj je vsaj pri meni »težaven« mesec. Italijanski Giro odmisli smuko ... Letos je drugič zapored zavil v naše kraje, na Kolovratu je dirko spremljalo tudi precej naših turnih smučarjev. Odlična etapa je bila v Dolomitih (s ciljem na prelazu Fedai, pod Marmolado), seveda je kolo bilo v prvem planu. A Gira je konec po 21 etapah in nič bolje ne pocajta riti kot turna smuka. Še enkrat sem odšel proti Johannisbergu, se podil in prehiteval vročino na ledenikih, a dan zaključil z izrednimi občutki s presmučanimi tremi tritisočaki.
Zame je sezona trajala sedem mesecev, skoraj sedemdesetkrat sem turno smučal, nekje polovico teh tur v tujini in v tujini večinoma smučal ali opravil spuste čez zame nova pobočja.
Bom zaključil takole: bile so že boljše sezone, a naj bodo naslednje vsaj tej podobne.