Simona Bandur: ... lažji, še ne pomeni, da bo zmagoval
Mitu, da so lahki športniki uspešnejši, se je v zadnjih desetletjih pridružila še zapoved lepega in mišičastega telesa.
Samo malo še shujšam, pa bom še boljši. Misel, ki prešine športnika, željnega dobrih rezultatov in hkrati lepega videza, je eden od mnogih znakov, da bi lahko zbolel za motnjami hranjenja. Kot je pred kratkim opozorila športna plezalka in olimpijska prvakinja Janja Garnbret, je to v športu čedalje bolj pereč problem, za katerega je treba začeti iskati sistemske rešitve.
Že pred časom se je s to temo začela ukvarjati vrhunska športna plezalka Mina Markovič, po končani tekmovalni karieri tudi v okviru študija. Študira biopsihologijo, pri čemer se je osredotočila prav na motnje hranjenja v športu, ki jih je lahko spremljala tudi v času svoje tekmovalne poti. »Ko sem začela tekmovati, je bilo veliko ekstremno suhih tekmovalk. Takrat so bile tudi smeri takšne, da niso zahtevale toliko gibanja na moč, ampak lahkotnost. Potem so začeli krajšati čas plezanja, smeri so postale bolj dinamične, za kar je treba imeti več telesne moči. Za nekaj časa se je stanje izboljšalo, od olimpijskih iger naprej pa postaja trend precej skrb vzbujajoč,« je za Delo opisala Mina Markovič.
Pri nekaterih športih so motnje hranjenja pogostejše, pa je povedala dr. Karin Sernec z enote za motnje hranjenja na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Kot je pojasnila, se navzven kažejo z jasnimi telesnimi simptomi, zlasti pri anoreksiji in ortoreksiji, v ozadju pa gre za hude stiske, ki jih človek ne zna drugače predelati in jih prenese na hrano.
»Pri športnikih ni nujno, da gre za globoke travme, ki izvirajo iz otroštva, ali druge čustvene pretrese, vendar pa nekateri športi, kot so smučarski skoki, drsanje, balet, plezanje, sami po sebi zahtevajo telesno maso, ki je nižja od tiste, kot jo človekov organizem pri določeni starosti potrebuje. Ti ljudje so zato ves čas lačni, ob tem doživljajo čustvene stiske, saj so treningi naporni, borijo se za čim boljši rezultat, hkrati pa se ne smejo zrediti, zaradi česar lahko zaidejo v motnjo hranjenja, ki jo imenujemo purgativna anoreksija nervoza,« je povedala Karin Sernec. »To je vrsta anoreksije nervoze, pri kateri oseba nizke telesne mase ne vzdržuje z restrikcijo hrane, ampak z vzdrževanjem nizke telesne mase z indeksom ITM pod 17,5 – lahko se prenajeda, bruha, uporablja odvajala …«
Anoreksija, bulimija, ortoreksija, bigoreksija ...
O tem, koliko je motenj hranjenja v športu, ni natančnih podatkov; raziskave, ki jih je mogoče zaslediti na spletu, kažejo različne ocene za različne države, predvsem pa za različne športe. Pri tistih z najvišjim tveganjem poročajo celo o 30- in večodstotni prevalenci tovrstnih motenj.
Po besedah psihiatrinje dr. Karin Sernec so prevalence motenj hranjenja v Sloveniji v splošni populaciji najverjetneje podobne kot drugod v EU ter v Severni Ameriki in Kanadi, kar potrjujejo tudi parcialne študije, opravljene pri nas. »Anoreksije je v populaciji približno odstotek, bulimije od tri do pet odstotkov. Pri kompulzivnem prenajedanju je določanje že zahtevnejše, saj je težko ločiti med debelostjo, ki sama po sebi ni motnja hranjenja, in med kompulzivnim prenajedanjem, ki pa je. Ocena je, da je slednje navzoče pri 70–80 odstotkih čezmerno hranjenih ljudi,« je povedala Karin Sernec. Obstajata še ortoreksija ali obsedenost z zdravo, biološko, neoporečno hrano, ter bigoreksija oziroma obsedenost z mišičastim telesom. Prva je podskupina anoreksije, slednja pa sploh ni v klasifikaciji med motnjami hranjenja, čeprav jo po vsem svetu zdravijo na klinikah, ki se ukvarjajo z motnjami hranjenja.
Optimizacija prehrane
Mina Markovič med športi z večjim tveganjem izpostavlja tri vrste: tiste, kjer tekmujejo glede na kategorije, kot so borilne veščine, tiste, kjer so športniki odvisni od lastne teže (triatlon, tek, kolesarjenje, plezanje …), in športe, pri katerih je zelo pomembna vizualnost (ritmična gimnastika, ples …). Šport sicer, kot je dejala, že sam po sebi vsebuje dejavnik tveganja, saj ob tem, ko športniki izboljšujejo telesno pripravljenost, skrbijo tudi za optimizacijo prehrane. Že tu lahko preidejo na spolzek teren, saj je »težko določiti mejo med dieto in še zdravim optimiziranjem načina prehranjevanja in tistim, ki že prehaja v patološko«. To ni le takrat, ko oboleli že škoduje telesnemu zdravju, ampak je še pomembnejše psihično stanje, ki se kaže v tem, kako oseba deluje v vsakodnevnem življenju, kakšen odnos ima do hrane, do telesne teže, sebe …
Prav na to je opozorila psihologinja Tina Jeromen, ki se ukvarja s svetovanjem športnikom. Posledice hujšanja se na telesu ne pojavijo takoj, ko pa se, so dostikrat nepopravljive: »Za dekleta je tipično, da pozneje dobijo menstruacijo ali jo izgubijo, ledvice so lahko preveč obremenjene, pojavlja se slabokrvnost … Toda ti učinki na telo se ne vidijo takoj,« je dejala.
Je pa mogoče opaziti spremembe v vedenju okolice. »Ko oseba izgubi težo, je videti fit, s čimer dobiva pozitiven odziv iz okolice, kar ji vliva dodatno energijo. To poveže: manj jem – več energije imam. To je seveda napačen sklep in največje tveganje, saj se v možganih vzpostavi povezava: če sem dobro videti, se dobro počutim. Preplavljeni smo s hormoni sreče, ker smo dobili pohvalo, potem pa se to začne stopnjevati. Ko se začne življenje vrteti okoli videza in prehranjevanja, je to definicija motnje. Za to, da bomo lepo videti, se podredimo nezdravim režimom,« je razložila Tina Jeromen. Po izkušnjah, kdo prihaja po pomoč in s kakšnimi težavami, lahko sklepa, da je motenj hranjenja tako v športu kot tudi na splošno v družbi čedalje več, predvsem pa se pojavlja pri vse mlajših ljudeh.
To so med drugim ugotavljale študije NIJZ med pandemijo, je spomnila Karin Sernec; po njih je med mladostniki vse več duševnih nevrotskih motenj, tudi motenj hranjenja. »V naši enoti se ukvarjamo s 17-letniki in starejšimi. Domnevamo, da bomo pravi 'bum' začutili šele čez dve ali tri leta, saj v povprečju mine od štiri do šest let, preden oseba z motnjo hranjenja poišče strokovno pomoč,« je dejala.
Številke se sicer na splošno zadnjih dvajset let povečujejo, pri čemer pa pogosto pozabljamo na moške. Med njimi je skoraj toliko motenj hranjenja kot med ženskami, le da je pri slednjih navzoča glorifikacija suhosti, pri prvih pa poveličevanje mišic. »Napol za šalo, napol zares rečemo, da se je vse začelo, ko je prišla prva barbika na trg. Na moške pa so vplivali action mani. Če danes gledamo razne superjunake, vidimo, kako so glorificirane mišice.«
Odgovornost mednarodnih športnih zvez
Sogovornice se strinjajo, da morajo biti rešitve sistemske. V športnem plezanju bi jih bilo treba, kot je dejala Mina Markovič, najti na ravni mednarodne zveze v športnem plezanju. »Zavzemamo se, da bi sprejela omejitve in plezalcem, ki bi zlezli pod določeno raven indeksa telesne mase, ne bi dovolili tekmovati.« Kot je dodala Tina Jeromen, merilo ni samo ITM, prepoznavati bi morali tudi druge pokazatelje, zato pa je nujno izobraževanje športnih delavcev, trenerjev, vodij klubov in sodnikov. Preventivno bi po mnenju Mine Markovič lahko delovali že na letnih zdravniških pregledih, ki jih morajo opravljati vsi kategorizirani športniki v Sloveniji od perspektivnega razreda naprej. »Prej ko se težave ugotovijo, prej lahko ponudimo oporo, saj je preventiva najpomembnejša.« Predvsem pa se morajo športniki zavedati, je dodala, da če ne dajo telesu tega, kar potrebuje, ustavljajo svoj napredek.
Zelo pomembno vlogo igrajo tudi trenerji in starši. »Trener lahko verbalno ali neverbalno spodbuja k določenemu tipu vedenja,« je opozorila Mina Markovič. Podobno je Tina Jeromel povedala za starše, ki lahko pritiskajo na otroke, ne da bi se tega zavedali. »Starši športnikov se pogosto zelo identificirajo z otrokovim rezultatom, temu rečemo past obratne identifikacije. Po neki naravni poti bi se morali otroci identificirati s starši, a ko postanejo otroci uspešni športniki, se zgodi, da začnejo starši meriti uspeh svojega starševstva z njihovimi rezultati. Te pasti se je treba zavedati in se truditi, da se identificiramo z drugimi stvarmi, s svojim delom,« je opozorila.
Prav starši in trenerji so tisti, ki morajo prvi opaziti spremembe pri otrocih in lahko s toplim pristopom veliko naredijo. »Starši otrok športnikov morajo še bolj skrbeti, da z njimi ohranjajo lepe, tople odnose. Časa za preživljanje skupnega časa imajo malo, tako da naj bo ta posvečen družinskemu življenju, in ne športu. Topli odnosi v družini omogočajo, da se mladi lažje spoprijemajo z zahtevami športa in sodobnega sveta ter se tako izognejo pastem, ki jih nastavljajo razna pravila in prehranski miti,« je poudarila Tina Jeromen.
Hipni rezultat je morda dober, dolgoročne posledice pa pogubne
Športna plezalka in olimpijska prvakinja Janja Garnbret je tudi za Delo opozorila, da bi bilo treba o motnjah hranjenja med športniki govoriti na glas in najti rešitve.
Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste začeli opozarjati na motnje hranjenja v športu?
Prepričal me je trend, ki ga že dlje opažam tudi pri nas v svetovnem pokalu. Spremembe hranjenja s ciljem, da bo nekdo shujšal, da bo lažji in posledično lažje plezal, se mi ne zdijo dobre, saj s tem lahko povzročimo zdravstvene težave. Na tak način tvegati svoje zdravje za morebiten uspeh se mi ne zdi prava pot. Hkrati velja poudariti, da ta pristop ne prinaša avtomatične rešitve in najboljših rezultatov.
Kako to vpliva na rezultate, formo tekmovalk?
Dolgoročno si upam trditi, da je to nevzdržen pristop za doseganje odličnih rezultatov. Pri plezanju, če je tekmovalec lažji, še ne pomeni, da bo zmagoval, saj moraš biti tudi dovolj močan, da lahko premagaš steno. Po tem, kar sem videla pri nas, je morda kratkoročno kje komu še uspelo, sledil pa je strm padec v formi in rezultatih.
Kako bi bilo po vašem mnenju treba ukrepati, da bi zajezili problem?
Predvsem bolj odkrito govoriti o tem. Tudi sistemsko nasloviti težavo, saj lahko ta trend prinese tekmovalcem več škode kot koristi, zlasti z zdravstvenega vidika.
Kakšna je pri tem vloga trenerjev?
Velika. Trener je tisti, ki tekmovalcu daje napotke, ga usmerja. Seveda je na koncu tekmovalec tisti, ki se odloči. A je zagotovo vloga trenerja tudi, da poda svoje mnenje, kaj je za tekmovalca najboljše. Če bi vsi trenerji bili proti izrazitemu hujšanju in motnjam hranjenja, bi bilo tega pojava manj. Vsaj po mojem mnenju moramo vzgajati zdravo telo, ki je kot takšno sposobno premagovati ovire. Ne pa ga pripeljati do točke, kjer skoraj ne more več delovati.