... napolnim nahrbtnik? Ali so oblačila spodaj ali na vrhu?
Krasni jesenski dnevi kličejo po izletih v naravo in hribih. A planinci vemo, da je poleg vsebine nahrbtnika pomembno tudi to, kako bomo oblačila, hrano in ostalo primerno razporedili, da nas pri hoji ne bo oviralo.
Tokrat bomo vsebino nahrbtnika razporejali s pomočjo strokovnega sodelavca PZS in gorskega reševalca Matjaža Šerkezija.
Verjamete ali ne, od vsega mi je najmanj všeč polnjene nahrbtnika, četudi vem, da je to zelo pomembna stvar. V vseh nahrbtnikih imam, ne glede na to, ali sem na enodnevni ali večdnevna turi, vedno priporočljivo planinsko opremo in prvo pomoč, katere velikost se razlikuje glede na namen nahrbtnika. Uporabljam prvo pomoč, ki jo je Planinska zveza Slovenije pripravila v sodelovanju s Tosamo. Vanjo dodam še samo obrazno masko, stekleničko razkužila in tablete proti alergiji.
Dilema, pred katero se vedno ustavim pa je, kako stvari zložiti v nahrbtnik?! Svetujem, da se pri tem držimo priporočil planinske šole.
♦ Noben nahrbtnik ni popolnoma odporen na močo. Svetujem uporabo vodoodpornih vreč, ki so hkrati kompresijske in vanje zložite opremo, ki mora ostati suha.
♦ Lahke stvari in tiste, ki jih boste potrebovali najmanj, postavite na dno nahrbtnika (spalna vreča, puhovka, copati za v kočo, rezervna oblačila ...).
♦ Težke stvari (vrvi, vponke, tekočina ...) naj bodo blizu hrbta, s centrom med lopaticami. Težka oprema na zunanji strani nahrbtnika ali nad višino lopatic povzroča, da nas pri hoji vrže iz ravnotežja.
♦ Stvari, ki jih bomo pogosteje potrebovali (malica, zaščitna oblačila ...), zložimo na vrh.
♦ Nahrbtnik ima tudi »kapo«, ki praviloma ne sme biti pretežka. Sam vanjo spravim zaščitna očala, čelno svetilko, zaščitno kremo, kapo in rokavice, pipec in planinski zemljevid. Sam kapo tudi pogosto spravim v nahrbtnik, sploh če ta ni poln do vrha in s tem preprečim, da mi poplesava pri hoji.
♦ Planinske palice pripnem v trakove ob strani nahrbtnika.
Ne želim biti kot novoletno drevesce in s tem razlogom na nahrbtniku nimam obešenih vponk, vrvi, oblačil, še manj skodelic, ki ves čas ropotajo. Za opremo in oblačila tudi ni dobro, da jih nosimo zunaj nahrbtnika, saj jih s tem izpostavljamo sončnemu sevanju in skrajšamo življenjsko dobo opreme, vrvi pa tudi spremenijo lastnosti in s tem lahko postanejo nevarne.
Večji kot je nahrbtnik, več opreme bomo nosili s sabo in vedno bo še premajhen: »Škoda, da sem kupil samo 50 l nahrbtnik. Ne spravim vsega notri.« Vsak kilogram nepotrebne teže vpliva na hojo in srečo na planinskem izletu.
Kot najstnik sem s stricem šel na Uršljo goro. Ni bil planinec, sam pa sem že bil v alpinistični šoli in sem se mu želel pokazati, kako se hodi v gore. Obljubil sem mu tudi, da bom nesel nahrbtnik za oba. Zjutraj sem prišel do njega z novim nahrbtnikom. Bilo mi je žal, da sem se ponudil za nosača. V nahrbtniku se je znašlo pol hleba koroškega kruha, še nekaj »pohanja«, dvoje pečenih rebrc in že narejena paradižnikova solata, katero sem kasneje vonjal še celo življenjsko dobo nahrbtnika. In začela se je odprava na Uršljo goro. Tolažila me je misel, da bova na vrhu hrana pojedla in bom lahek stekel v dolino. V planinski koči je stricu zadišal golaž. A če ne drugega, smo fantje iz AO-ja prišli do tedenske malice. Naučil sem se, da so planinske koče v gorah zato, da se v njih pogrejemo, dobimo toplo hrano in pijačo. Zato imam danes v nahrbtniku majhen sendvič, tablico Frutabele in do litra tekočine. Vse, kar je v tekočem stanju, zapakiram v dve PVC vrečki.