Delo - Gregor Kofler: Za turno smučanje se običajno odločijo bolj ali manj izkušeni alpski smučarji, ki iščejo nove izzive.
Predstavljamo osnove tehnike.
Priprava na turno smuko se začne že kakšen dan prej pred izvedbo ture. Vsaj zadnji dan pred turo pa naj poleg pregleda opreme vsebuje tudi pregled snežnih razmer in vremenske napovedi.
Če je mogoče vremensko napoved za krajše obdobje dokaj natančno napovedati, pa se lahko razmere v nekaj urah ali dnevih močno spremenijo. Če je bil opis na spletnih portalih za neko turo še včeraj ali danes opisan s presežniki, so lahko že jutri razmere povsem drugačne. Sneg in pogoji se zelo hitro spreminjajo na podlagi temperaturnih nihanj, vremenskih obratov, sneženja ali močnega vetra. Na turno smuko se po večji količini zapadlega snega nekaj dni ne odpravljamo, predvsem pa ne sami in kot začetniki.
Če smo rekreativci, potem počakajmo do stabilizacije razmer, šele nato izberemo ture, ki so varne pred snežnimi plazovi in drugimi zimskimi nevarnostmi. Turno smučanje je mogoče tudi v slabšem vremenu in svežem snegu, le turo je treba pravilno izbrati, za kar pa so pri odločitvi potrebne predhodne izkušnje in pa nasveti lokalcev.
Za turno smučanje se običajno odločijo bolj ali manj izkušeni alpski smučarji, ki iščejo nove izzive. Največkrat si začetniki v turnem smučanju zagotovijo opremo, a kaj ko je ne znajo uporabljati. Zato je na začetku poudarek pri učenju uporabe le-te na lažjih terenih, na krajših turah, v različnih situacijah. Poleg vsega pa je potrebna še psihofizična kondicija in volja.
Vseeno pa tudi če znajo dobro smučati in so dovolj fizično pripravljeni, je pametno, da jih pri prvih korakih na drugačnih smučeh nekdo nauči uporabe vsega prej omenjenega ter tehnike vzpona in spusta. Zelo pomembno je obvladovanje gibanja v zimskih razmerah in predvidevanje nevarnosti ter uporaba plazovne opreme.
Najtežje je seveda na začetku, a že po nekaj lažjih in krajših turah postane turno smučanje lahkotnejše in manj utrujajoče.
Vzpon
Oprema, ki smo si jo zagotovili, nam mora omogočati udoben vzpon glede na to, da predstavlja večino dneva vzpon, mali delež pa seveda spust.
Hitrost vzpona prilagajamo, in sicer začnemo z ogrevalnim tempom ter se po cca. 10-15 min slečemo in na kratko ustavimo. Takrat tudi popravimo, če imamo težave z notranjim čevljem ali pa s kakšnim drugim kosom opreme. Potem stopnjujemo hitrost hoje do želene. Seveda se moramo tega nekako naučiti in se zavedati, da cilj ni vrh, ampak potem še presmučana dolžina do izhodišča. Postanke delamo krajše na vsako uro, potem pa enega daljšega za malico ipd. Vmes pa seveda tudi tako, da zadihamo in si ogledamo okolico. Vedno se ustavimo na varnem mestu predvsem z vidika plazovne nevarnosti.
Osnovno gibanje turnega smučarja je pri vzponu podobno diagonalnemu koraku pri klasični tehniki teka na smučeh. Smuči naj bodo čim več v nenehnem stiku s snežno površino in naj drsijo, turni smučar naj čim bolj potiska smuči naprej in brez dvigovanja le-teh. Pri tem prenašamo težo z ene na drugo nogo in za trenutek je prva noga iztegnjena. Tako izgubljamo zelo malo energije. Dolžino korakov pa prilagajamo glede na strmino, ki je pred nami, je pa korak daljši kot pri hoji. Prepogosto dvigovanje smuči povzroči hitrejšo utrujenost, posledično pa nam to oteži smučarski spust, ki postane veliko bolj zahteven zaradi utrujenih nog. 
Na strmejših odsekih poti si lahko na vezeh zvišamo stopničko. Večina vezi ima dve stopnji, kakšna pa samo eno. Skratka, bolj ko je strmo, višjo stopničko si damo. Predvsem s tem uravnavamo naše telo, da je v čimbolj pokončnem položaju. Če silimo v predklon, nam bo zdrsavalo in nas vleklo nazaj. Če pa pravilno obremenimo smuči in kože, potem nam bodo kože tudi dobro prijele. Najvišje stopničke pa ne damo, ko prečimo strmo in poledenelo pobočje ali pri izpostavljenih obratih ter pri uporabi srenačev, ker s tem zmanjšamo njihovo funkcijo.
Smučina
Ko izbiramo smučino, smo pozorni na konfiguracijo terena, na plazovno varnost in izpostavljenost.
Smučino poskusimo izpeljati v enakomernem vzponu s čim manj obrati. Raje uporabljamo zavoje, ki so tehnično manj zahtevni. Obrate uporabljamo na zahtevnih in strmejših odsekih.
Zavoj
Uporabljamo za spreminjanje smeri na položnejših delih. Pri vsakem koraku z notranjo smučko podaljšamo korak, z zunanjo pa z zadnjim delom smuči obrnemo smučo rahlo navzven. Hitrost hoje in ritem ostane približno enak.
Obrat
Ločimo obrat okoli konic smuči in okoli repov. Uporabljamo več različnih stopenj obrata, odvisno od terena. Če nas teren prisili, da moramo narediti obrat za 180 st., je to najtežji obrat in je pri tem treba ostati povsem stabilen in uravnotežen. Zato se ga poskusimo izogniti.
Največkrat delamo kot začetniki lažjo obliko obrata za 90 st. (približno, lahko je več ali manj), ki ga izvedemo takrat, ko zavoja ni več možno izpeljati. Ponavadi je teren prestrm za zavoj, a še vedno pravšnji, da nam vhodna in izhodna smučina ne drsita. Pri tem ne potrebujemo postavljati smuči vzporedno, ampak se na mestu obrata postavimo v položaj, ko nam smučki ne drsita. Zgornjo smučko enostavno obrnemo v smer napredovanja, teža ostane na spodnji, se opremo na palici, ki ju postavimo tako, da je zgornja dovolj odmaknjena od smučke, prestavimo spodnjo palico. Prenesemo težo na zgornjo smučko, nato se spodnja smučka enostavno priključi zgornji. Na tem mestu lahko pokrčimo koleno in smučko zavrtimo z vrtenjem kolena. Nadaljujemo v želeni smeri vzpona.
Obrat okoli konic smuči je klasičen način obrata, ki ga osvojimo z vajo. Najprej postavimo smuči vzporedno in čimbolj pravokotno na teren. Zgornjo palico postavimo dovolj visoko, da nas ne bo ovirala, nato zgornjo smučko zavrtimo preko pobočja do mere, ko lahko še uravnoteženo stojimo, teža je še kar na spodnji nogi. Pri tem pazimo, da se ne zadenemo ob spodnjo smučo, saj nam poveča možnost padca. Prestavimo spodnjo palico k zgornji in se sedaj opremo na obe palici, težo tako prenesemo na zgornjo smučko.
Pokrčimo koleno spodnje noge. Konica spodnje smučke se mora približati kolenu. Spodnje koleno in z njim spodnjo smučko zavrtimo. Kolena so tesno skupaj. Tako sta nogi zopet vzporedno in lahko nadaljujemo.
Pomembno je predvsem, da si naredimo pred obratom dobro stopnico in mogoče odstranimo odvečen sneg za zavoj (pri globokem snegu).
Širina smučine, ki jo vlečemo je za širino bokov. Kako vlečemo in obračamo smuči pa je spet odvisno od terena. Na položnejših delih sta smučki na celi drsni ploskvi, na strmejših in kratkih lahko ali smuči obrnemo na robnike in tako vrežemo smučino, lahko pa obrnemo tudi na robnike, ko smuči priključimo eno za drugo. Najbolje je, da za strme in poledenele ali trde odseke uporabljamo srenače.
Pomembna je uporaba čistih smučarskih kož, ki se povsem prilegajo obliki smuči in omogočajo optimalen oprijem. Če imamo kože slabo nalepljene, potem je večja možnost, da nam pride podnje sneg, nakar se nam koža odlepi. Ko pa je enkrat do tega prišlo, imamo slabe možnosti, da se nam bodo prijele tako kot na začetku, ko so bile suhe.
Dolžino palic je treba prilagoditi strmini in hitrosti gibanja. Uporabimo palice s širšimi krpljicami, novejše pa so sedaj tudi brez paščkov in daljšim obloženim delom na vratu palice, kjer reguliramo višino prijema. Za strmejši del naj bodo palice krajše, za položnejši ali ravninski del daljše (lahko tudi uravnavamo s prijemom in jih dejansko ne podaljšujemo ali krajšamo).
Na trdi ali poledeneli podlagi je priporočljiva dodatna uporaba srenačev. Če tudi to ne zadostuje za varen vzpon, in nam tudi s srenači spodrsava, potem damo smučke dol in nadaljujemo s smučmi na nahrbtniku ter s cepinom v roki, derezami na nogah in čelado na glavi. Ampak za to je pa zopet potrebno veliko izkušenj in znanja in smo že na področju alpinizma.
V primeru, da gre samo za vršni del, kjer ni primerno za smučanje, pustimo smuči na varnem mestu in nadaljujemo na vrh brez tega. V primeru, da gre za prestrm odsek, kjer ni možno zagotoviti varnega vzpona s srenači in nimamo s seboj za napredovanje derez, cepina in čelade, se je potrebno na tem mestu obrniti in odsmučati nazaj v dolino.
Prav tako v spomladanskem času ni vedno možno začeti vzpona na smučeh in moramo smuči nositi. Smuči so na nahrbtniku v A položaju za daljše nošenje ali za predele, kjer moramo imeti dobro ravnovesje in nas ne ovirajo. Damo jih na bočne paščke, ki jih imamo na nahrbtniku za to namenjene, v zgornjem delu pod krivinama jih spnemo še s paščkom.
Palice prav tako lahko pripnemo zraven smuči v te paščke, lahko pa tudi kot da nosimo cepin.
Pravilne tehnike se ni mogoče naučiti na urejenih smučiščih, morda le tehniko vzpenjanja na začetku. Najbolj realna slika se nam pokaže, ko smo enkrat v pravem gorskem svetu. Najpomembnejša elementa, kot sta gibanje v povsem naravnem okolju in uporaba lastnih moči za vzpon, sta prisotna le v turnem smučanju.
Spust
Predno se zapodimo po pobočju, najprej pripravimo vse za spust. Pospravimo kože v nahrbtnik, obrnemo oz. pripravimo vezi, zapnemo smučarske čevlje in jih damo v funkcijo smučanja, si namestimo čelado in smučarska očala, damo nahrbtnik na rame. V primeru, da imamo plazovnega, je sedaj skrajni čas, da ga prižgemo in nastavimo ročko. Palice damo ven iz paščkov. Si še enkrat ogledamo teren in skušamo predvideti kakšne nevarne predele, če si že med vzponom tega nismo ogledali. Vedno imejmo v glavi to, da smo pripravljeni na hitro reakcijo v primeru plazu, padca, izgube palice ipd.
Za spust je prvi pogoj, da obvladamo tehniko alpskega smučanja, šele nato pa tudi znanja in spretnosti gibanja v različnih snežnih podlagah.
Tehnika spusta je odvisna od terena in vsebuje še vedno nekaj prvin, ki se jih v alpskem smučanju ne učimo več.
Sem sodijo torej drsenje bočno (ob strmih delih, kjer ne moremo obrniti), zavoj s prestopanjem (v težjem terenu in ko smo bolj počasni za spremembo smeri), zavoj s plužnim prestopom in paralelni zavoj (za dolga pobočja, kjer nam snežne razmere omogočajo uživaške zavoje).
Za spust se največkrat uporablja osnovno vijuganje, terensko vijuganje v ožjem hodniku in v širšem hodniku.
Osnovno vijuganje
To obliko smučanja uporabljamo največkrat na začetku naše kariere turnega smučanja ali pa tudi v spremenljivih snežnih podlagah.
V primerni hitrosti postopno prehajamo v nižji položaj in pripravimo palico za vbod. Palico vbodemo ob odrivu od smuči, usklajeno s postopnim gibanjem navzdol potisnemo kolena naprej in navznoter. S tem smuči krožno (tudi s pomočjo stranskega loka) zapeljemo v zavoj. Zavoji ostajajo manj zaključeni in vodeni. Bolj ko stopnjujemo hitrost, hitreje se začetniku poruši gibanje, zato je predvsem manj izurjenemu smučarju hitrost tudi vedno lažje nadzorovati na t. i. kombinirani način. To pomeni, da si smučar pri spremembi smeri po vbodu palice pomaga s t. i. vrtenjem stopal (in smuči) v prvem delu zavoja ter z oddrsavanjem z repi smuči. Dostikrat se turnemu smučarji telo potegne nazaj, da se mu v globljem snegu ali skorjastem in kložastem pokaže sprednji del smuči, ki potem lahko pluje.
Terensko vijuganje v širokem hodniku
Ko začnemo s smukom naravnost, preidemo iz srednjega v nižji položaj, s potiskom obeh kolen naprej in navznoter pa smuči usmerimo v zavoj. Sledi odriv v smeri novega zavoja s sočasnim vbodom palice (lahko samo nakažemo) ter zvračanje stopal in gibanje kolen naprej navznoter. V kolikor so razmere za robnike prezahtevne (strmina, poledenel sneg ...), pa lahko v vhodu v zavoj hitrost smučanja nadzorujemo tudi s stranskim oddrsavanjem oziroma vrtenjem smuči v smeri.
Ritem je enakomeren, predvsem pa so zavoji dolgi. Taka oblika vijuganja nam pride prav na odprtih terenih, kjer zavoje razširimo in izkoristimo loke smuči. Pri tem vijuganju se nam hitrost smučanja poveča.
V primeru, da gre za pršič, so to idealne razmere. V primeru, da se nam pa med hitrostjo in odprtimi zavoji spremeni struktura snega - napihan, kloža, skorja, južen sneg, poledenelo pobočje, pa se moramo zelo hitro prilagoditi, tako da poskusimo zmanjšati hitrost z zoževanjem zavojev. Če gre za skorjo ali napihan sneg, se naše telo usede nazaj (s tem naše težišče), zato da sprednji del smuči lahko predira skorjo. Na zavojih je potem včasih potrebno tudi malo poskočiti, zato da ostanemo po zavoju še vedno na zgornji površini in zarezujemo v sneg. Na poledenelem bolj nastavljamo robnike in ponavadi bolj oddrsavamo - podobno kot pri osnovnem vijuganju. Pomemben je prehod iz ene situacije v drugo. Reagiramo pa s položajem telesa ter smuči, kot je že zgoraj omenjeno.
Terensko vijuganje v ožjem hodniku
Tehnika, ki jo uporabljamo, ko je snežna površina bolj strma in moramo bolj kontrolirati našo hitrost in je naše gibanje hitrejše. Velikokrat je taka oblika smučanja na bolj trdih podlagah, bolj ozkih predelih. Gre za izvajanje zavojev z večjo frekvenco. Ko smo prešli v nižji položaj, odrivu in vbodu palice sledi konkreten potisk obeh kolen naprej in navznoter. Ob koncu odrinemo v smer novega zavoja in sledi nov potisk kolen. Za tako obliko smučanja moramo biti res dobri smučarji.
Večino težav, ki jih srečujemo ob različnih podlagah, rešujemo z obvladovanjem sodobnih turnih smuči ter z vajo in čimveč ponovitvami.
Ko enkrat obvladamo smuči v skorji, potem nas tudi kakšen drug napihan ali kložast spomladanski težak sneg, ne more presenetiti.