... v slovo in spomin nanj, ki smo ga vsi imeli radi.
Po približno 75 letih prijateljevanja je težko napisati slovo prijatelju, sošolcu, soplezalcu, smučarju.
Kje začeti? Poleg družine so bili hribi njegov drugi dom. Slovo je namenjeno spominu nanj v hribih.
Janezu-Jančiju Ruparju
Janeza sem leta 1956 spremil v Piran, kjer se je vpisal v srednjo pomorsko šolo. Iz dotedanjih družinskih taborniških izkušenj sva preživela ob »najini« hrani nekaj dni v Fijesi. Odločen je bil, da si bo ogledal širni svet kot mornar.
Ravno v dneh, ko bi se moral pojaviti v šoli med bodočimi mornarji se je naša družina pripravila na ogled Triglava in njegove okolice. Triglav ali morje? Kam? Vsi so vedeli, da gre na pomorsko šolo. Imel je samo en dan časa za odločitev. Ni pomislil, da bi oboje nekako združil, da bi šel z nami na Triglav, potem pa z nekim izgovorom za zamudo, v Piran. Odločil se je za Triglav, odločil se je za hribe, za čar planinskih poti, sten, plezalnih smeri in nedotaknjenih koščkov narave, ki jih je še moč najti tudi pri nas, v naši bližini. Morje mu je zadostovalo za poletne počitnice pod šotorom.
Naslednje leto sva se odločila spomladi okrog 1. maja pogledat kako izgleda sneg v Kamniških. Bolj potiho sva se odpravila od doma, se povzpela do Kamniškega sedla, spoznala radosti zimske sobe in spoznala fante, ki so že nekaj vedeli o gorah v snegu. Vedela sva, da je potrebno stopinje vsekati v trd sneg in tudi nekaj o varovanju iz izkušnje z zimskega vzpona na Brano z mojo mamo in očetom kakšno leto prej.
Na vrh Planjave sva prišla že v južnem snegu, malo naju je skrbela nevarnost plazu, zato sva se odrekla drugemu vrhu Planjave. Na poti navzdol sva na Sokavniku srečala mojega očeta, ki je v skrbi kaj delajo mulci, ponoči prikolesaril v Kamniško Bistrico in se podal za nama na Planjavo. Bil je mnenja, da bi moral tisto konopljeno vrv iz domačega podstrešja uporabiti še za kaj drugega kot za varovanje. Ni mogel tečnariti v objemu krasnega sončnega dne na pobočju Planjave. Hitro se je začel muzati. Verjetno še isti mesec smo se oče, Janez in Miloš odpravili v Kamniške z namenom osvojitve Skute čez Gamsov skret. Srečali smo se s Francijem Savencem in dvema fantoma iz zimske sobe. Eden je bil Ivo Reya. Povabili so naju na tečaj na Turnc, v plezalno šolo AAO.
Kmalu zatem se je zgodila tragedija v Glavi Planjave. Tragedije, ki so se dogajale so ga tudi spremljale v planinskem življenju. Zato je postal tudi gorski reševalec in vodnik. Na zaključku plezalne šole sva z Jurco in Reyo splezala prvi dve smeri v Planjavi in v Vršičih, nato še sama ponovila smer v Vršičih. Vedela sva da potrebujeva izkušnje in znanje iz hribov.
Takoj v šolskih počitnicah sva odšla na prečenje Kamniških. Bila je dobra poučna izkušnja. Ni bližnjice skozi ruševje, če misli deževat tudi bo, če je že dež začne, kar hitro prasketati na grebenih, julijski sneg je trši od majskega in se hitro spremeni v tobogan v prepad, kljub odrgnjenim kolenom je potrebno nadaljevati pot in doseči cilj, če nimaš denarja je lepše pod kapom koče v dežju kot v jedilnici, kjer ima oskrbnik krasen gamsov golaž.
Polna novih spoznanj naju je oče odpeljal v Slovensko z izstopom na Slovenski stolp. Vstopni raztežaj je bilo potrebno preplezati prosto, nevarovan, da se je videlo, če si sposoben nadaljevati v steni. Varovanje in plezanje v troje vzame tudi v Slovenski obilico časa. Vsi trije smo se izmenjali v vodstvu naveze.
Naslednja stopnja je bila Vzhodna v mali Rinki naslednjo pomlad. V naprej sva se odločila da spijeva pivo, če se živa vrneva na Okrešelj.
Od takrat dalje je Janez pil Zlatoroga. Sledil je sprejem med alpiniste, tabori v Vratih inštruktorstva v Vratih, plezalne šole pod Turncm. Velika pohvala Boba - Andreja Aplenca za splezano Skalaško z Ladjo v turobnem vremenu, Čop vključno z bivakom v dežju, Raz Jalovca, obe varianti, Raz Travnika, vse smeri v Ojstrici in Herlec- Kočevar v Šitah, ko je čakal več kot uro na skromnem stojišču, če bo soplezalec priletel mimo njega ali bo dobil povelje pejt. Ni bil on tisti, ki je zgrešil smer. Omenjeno, ker je tako čakanje v negotovosti večkrat doživel, kakor tudi mi vsi, ki smo se plazili po stenah in poznamo tiste občutke negotovosti, ki jih je potrebno obvladati. Vedno je obvladal podobne situacije. Mirno, na Janezov način.
Nepozabna Slovenska v popolnoma zimskih razmerah z izstopom v stilu današnjega plezanja v ledu ter ponovitev vzpona na Triglav. Takrat je Janeza pritegnilo plezanje v snegu in ledu. Osvajal je skupaj s Šteblajem Aschenbrenerjevo in Varianto v Travniku in mnogo drugih tur. S prijatelji iz AAO in drugimi je začel odkrivati skrivnost oddaljenih Trentarskih vršacev, Dolomitov in avstrijskih gora.
Padale so prvenstvene. Zimske in letne. Od daleč sem spremljal njegovo udejstvovanje na odpravah. Kavkaz '65, Lofoti '71, Pik Komunizma '72, Hoggar '74, Cordillera Blanca '75.
P. s.: Ni kaj dosti govoril o teh odpravah. Vedno so bili pred njim novi cilji v hribih. Alpinizem je bil vodilni moto njegovega doživljanja gora. Hribi so bili njegovo drugo življenje. Najrajši se je v času posvečenemu alpinizmu in skoraj do nedavnega potikal po samotnih neobljudenih poteh in brezpotjih. Te poti so ga privlačile v »zrelih« letih morda bolj kot stene in plezalni vzponi. S Korošice ni nikoli zavil v dolino po markirani poti.
Nisem mu zavidal, sem ga občudoval, kakor tudi druge udeležence odprav. Počasi je začel opuščatl težke smeri za takratne čase. Najbolj ga je vleklo v neznane kotičke, v še ne preplezane stene ali smeri. Med drugimi npr. zimski vzpon preko severne Loške stene. Ljubil je pohajkovanja po skritih lovskih poteh, odkrivanje skritih kotičkov. Za zgled je bil brez dvoma tudi čaroben prehod od Bivaka 2 pod Oltarjem v kraljestvo Špikove skupine v Martuljku, mislim, da pod vodstvom Francija Savenca.
Ni se odrekel plezariji. Še nekaj let nazaj me je povabil v osvojitev Ablance. Še vedel nisem kje je, pa sva šla. Oba preko 70. Odkril mi je kam naj grem na poldnevno turo iz Kamniške Bistrice, da bom imel čudovite razglede na Kamniške. Ni pozabil kako je plezal v Razu Dedca takratno stopnjo VI+ v kvadratnih gojzarjih, ki niso držali noge.
Še skrivnost, ki verjetno ni znana. Proti koncu študija me je zvabil v priprave za Čopa pozimi, nekaj let pred silnim uspehom Kunaverja, Tonača in Šraufa. Trenirala sva na Šancah. Ni bil človek rane ure. Kljub temu me je prisilil na zimsko treniranje v mrazu ob sedmih zjutraj. Redna tedenska telovadba v Študijski telovadnici naj bi nama dodatno zagotavljala kondicijo, poleg pohodov v hribe. Plan: zadnje dneve koledarske zime se podava v Čopa. Po 50-tih in nekaj letih je priznal, da sva imela srečo z vremenom. Pokvarilo se je, oba sva si oddahnila. Vzpon bi bil za naju nemogoč v tistih vremenskih razmerah. Ideja je bila njegova. Verjel je, da je uresničljiva v stabilnem vremenu. Ni poznal strahu v naprej. To je bila njegova velika prednost. Znal se je prilagoditi, to je bila tudi njegova velika prednost. Nikoli se ni postavljal na prvo mesto, ne v hribih niti v privatnem, zunaj družinskem življenju. Bil je skromen. Poznalo so se mu težke razmere iz časov otroštva. V vseh letih zakonskega življenja mu je stala ob strani njegova Taša in mu delala družbo na smučiščih, »njegovi« hribi je niso privlačili, bi rekel.
Ko je minilo 50 let od prvega vzpona preko Stene je rekel. Gremo, tudi v spomin na tvojega očeta. Ni šlo. Zaradi bolečin nisem mogel dvigati rok. Ni obupal. Greva pa sedaj, ko sva dopolnila 70. me je poklical leta 2010. Pridružil se nama je še Vako in smo ponovili Slovensko v času, ki je spominjal na prvi vzpon po Slovenski. Vedno mu bom hvaležen za tisto doživetje. Dve leti kasneje se je spomnil, da je čas za pogledat nov bivak pod Kotovo špico in kakšna je obnovljena plezalna pot na Jalovec s Kotovega sedla ...
Ne bom ga več mogel vprašati, kje so lepote skritih hribovskih kotičkov, kje so neznane steze, poti in prehodi.
Vsi bomo pogrešali njegove nasvete, njegova vabila in njegovo družbo v vedno bolj visokih in nedostopnih vršacih. Ne vem, če je kje kakšna naša gora, alpska dolina ali jesenski gozd, ki nas ne bodo spominjale nanj.
Živel bo v naših spominih, kot, da je le trenutno odsoten.
Miloš Križaj