Delo/Šport: ... o odpravi Lotse 1981 dne 20. maja
Zadnji poskus v steni
Umik tik pod vrhom
V izredno slabem vremenu so bile plezalske težave v ključnem prehodu pod vrhom Lotseja nepremagljive — Vsi alpinisti v bazo
LJUBLJANA, 19. maja — Današnja radijska oddaja izpod Lotseja je bila nov dokaz, da se v Himalaji zares že oglaša monsun: komaj še je bilo mogoče razločiti telegrafske znake, ki jih je Janez Majdič oddajal iz baznega tabora, ki ga je že zbujal dan, v Ljubljani pa jih je okoli druge ure po polnoči sprejemal radioamater Franci Bogataj. Najbrž zadnje poročilo naše odprave »Lotse 81« je bilo kratko: »Odnehati smo morali tik pod robom stene.«
Vodja odprave Aleš Kunaver je tudi poročal o zadnjem dejanju naše odprave v južni steni Lotseja.
Zadnja naveza odprave, v kateri sta bila Franček Knez in Vanja Matijevec, je storila vse, kar je bilo v njeni moči, vendar so bile plezalske težave v stolpu, ki se boči nad taborom 6 (8.200 m), v izredno slabem vremenu nepremagljive. Plezalca sta vztrajala do meje človekove zmogljivosti in prečila snežišče v levo. Po eni izmed rezervnih variant sta se nameravala povzpeti vsaj na greben, ki z leve strani vodi na vrh Lotseja (8.511 m), vendar sta naletela na veliko, nepremagljivo nevarnost — strahovite snežne opasti, ki so se kot velikanske strehe bočile prek roba grebena. Tu sta bila plezalca brez moči. Nevarnost je bila prevelika, da bi se vzpenjala naprej. Da sta poskušala prav vse, kaže tudi to, da sta sestopila v tabor 4 (7.300 m) šele ob štirih zjutraj.
Danes so vsi alpinisti, ki so bili še v steni, začeli sestopati, jutri pa se bodo že zbrali v baznem taboru.
V Himalaji še nihče v tako zahtevni steni
Naši alpinisti so opravili v južni steni Lotseja (8.511 m) 95 odstotkov vsega dela
LJUBLJANA - Poročila o naši himalajski odpravi »Lotse 81« so zadnje dni, ko so jurišne naveze naskakovale vrh, vzbudile zanimanje širše javnosti, delo odprave pa so vidni alpinisti ocenili takole:
Tomaž Banovec, predsednik Planinske zveze Slovenije: »Vemo, kaj drugi mislijo o južni steni Lotseja: to je alpinistični problem za naslednje tisočletje in eden največjih, če že ne največji plezalski problem Himalaje. Zato menim, da moramo tudi dosežek naših alpinistov ocenjevati s teh pozicij. Naskakovanje vršnega stožca, ki ga v bistvu ni niti za Šmarno goro, je pa zato izredno strm in se začenja šele na višini 8200 metrov, kjer že hudo primanjkuje kisika, pa še izredne motnje monsuna, orkanski vetrovi, je bilo izredno dejanje. Prav zaradi takih okoliščin alpinizma tudi ne moremo vrednotiti z istimi merili kot večino drugih športov, kjer žele s štadioni in dvoranami čim bolj poenotiti možnosti za vse. Pri naši aktivnosti pa je prav narava največkrat odločilna, vreme neredko odloča o uspehu in neuspehu.«
Tone Škarja, vodja odprave na Everest: »Jugoslovani imamo v najvišje pogorje sveta Himalajo razmeroma malo odprav. Zlato nas že od prve naprej (Trisul 1960) vodi namen, da ne osvajamo poceni lovorik, temveč segamo po naj višjih oljih, id -smo jim objektivno še lahko kos. Pri tem našem razvoju smo prvi stik s svetovnim vrhom - po splošnih kriterijih - dosegli leta 1972 v južni steni Makaluja. Le izjemno slabo vreme je preprečilo, da uspeh ni bil popoln. Kasneje smo plezalskim izkušnjam dodali še organizacijske, ki smo jih potrdili leta 1974 na Kangbačenu in leta 1975 uspešno dokončali vzpon po južni steni Makaluja. Takrat smo dosegli svetovnih vrh in tudi na Everest smo leta 1979 prišli po najtežji in najdaljši smeri.
Razvoj pa gre naprej, noben rekord ni večen. Dosedanji poskusi v južni steni Lotseja dokazujejo, da je to cilj, ki ta čas največ šteje v Himalaji. O štirih poskusih Japoncev, dvakrat Francozov in Italijanov je treba reči, da so poskušali na obrobju te velikanske stene ali pa so se iz zamišljene smeri umikali v stran. Vsekakor ni bil do prihoda naše odprave rešen noben ključni problem.
Naši fantje so naleteli na izjemno slabe razmere. Snežilo je vsak dan in nenehno so se trgali pršni plazovi. Zahvaljujoč skrbno izbrat i smeri vzpona niso povzročili nobene nesreče, so pa lomili šotore in ovirali napredovanje. V zgornjem delu stene je bil po obdobju sneženja poglavitna ovira zelo močan veter.
V teh razmerah je postal zadnji problem, skalna stopnja nad taborom VI v višini 8250 - 8300 metrov nepreplezljiv. Po vrsti so morale odnehati vse naveze. Zadnja - Knez in Matijevec - je potem po snežiščih levo od tabora VI skušala doseči rob stene. Torej ne več vrha, vendar ji velike opasti, ki so Visele nad steno, tega niso dovolile. Delo naše odprave torej ne pomen: enega izmed poskusov, temveč veliko dejanje, ki mu je le narava s svojimi silami preprečila, da bi bilo okronano z vrhom. Menim, da bi bilo pravično, če bi Jugoslovani bili prvi, ki bi uspeli rešiti tudi ta ključ stene.«
Stane Belak, udeleženec številnih odprav: »Težko je soditi o uspehu naše JAHO na tolikšne razdaljo ob zelo pičlih podatkih, ki so nam na voljo. Menim pa, da se česa takega v Himalaji do danes človek še ni lotil in je očitno le sklop izredno slabih okoliščin onemogočil tudi končno zmago. Južna stena Lotseja ne slovi zaman kot problem leta 2000, saj se največje težave strnejo šele visoko pod vrhom v grebenskem stolpu, ki je za višino 8300 m tudi v najidealnejših razmerah ključni problem vzpona. Glede na izredno slabo vremensko situacijo letošnjo spomlad v Himalaji pa menim. da so prijatelji na Lotseju dosegli in dali več od sebe, kot bi smeli pričakovati. Tisti stolp, ki je na oko sodeč kar VI. stopnje, je vogalni steber južne stene in kot tak izpostavljen najhujšemu vetru. Prepričan sem, da ga v takih razmerah, kot so bile to pot na gori, ne bi zmogel nihče. Škoda le, da nimamo dovoljenja za ponoven poskus, saj je po mojem 95 odstotkov dela opravljenega.«
<<< četrta objava | Lotse 1981 | šesta objava >>>