Slovenske novice - Drago Perko: ... štirih soplezalcev
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Jože Rožič je v maminih čevljih zlezel na Jalovec
Bil je član mednarodnih alpinističnih odprav
RATEČE • »Oče in stric sta bila že v gorski reševalni službi,« ponosno pove danes 71-letni Ratečan Jože Rožič. Pa ne le v GRS, očetu in stricu je sledil tudi po smučini. »Oče Andrej Rožič je tekel s smučmi, stric Janez je bil kombinatorec,« dodaja naš sogovornik, ki se je tudi sam zapisal športu, gorski reševalni službi in alpinizmu. »V moji generaciji sem bil pri alpinizmu edini. Sem pa kot otrok začel skakati s smučmi, v 3. razredu smo že skakali na 60-metrski napravi. Leta 1962 sem bil republiški prvak med mlajšimi pionirji. Po osnovni šoli smo šli vsak svojo pot: ker sem ostal sam, trenerja pa ne imel, sem začel teči s smučmi, tu so bili še Mlinar, Kajžar in Kerštajn. Ker pa sem bil tudi skakalec, sem se meril v nordijski kombinaciji. Osvojil sem štiri državne in tri republiške naslove,« nadaljuje Jože, ki je kondicijo pridno nabiral s hojo v hribe. »Ko sem bil star 13 let, mama pa je šla na Dolenjsko, sem v njenih čevljih in s težkim nemškim nahrbtnikom zlezel na Jalovec.
Potem pa sem hodil v hribe vse več. Vmes se je v Rateče priženil
Marko Butinar, prevzel je vodenje GRS Rateče. Povabil me je k sodelovanju, član GRS sem tako od leta 1967. Prav v GRS, kjer sem se vsega naučil, sem tudi začel svojo alpinistično kariero. Sem pa leta 1968 pri reševanju ob lavinski nesreči na Slemenu spoznal
Pavleta Dimitrova, ki je bil načelnik Alpinističnega odseka Jesenice, kamor sem se potem tudi vpisal. Kako se zabije klin, mi je pokazal pokojni
Janez Ramovš,« se Jože spominja svojih alpinističnih začetkov.
Zlati grb
Do vojaščine je pridno plezal, pa tudi med služenjem vojske ni šlo brez gora. Poleti je bil tako v vojski na tečaju, ki so ga organizirali v Sloveniji. Ker je bil vešč alpinizma, je bil ob Danilu Cedilniku - Denu in Zvonetu Andrejčiču eden od teh, ki so inštruirali druge. Vmes pa sta z Andrejčičem šla plezat še Čopov steber. »Kapetan tega ni vedel. Pozno sva se vrnila, postaval je okoli doma in čakal. Ko naju je zagledal, je dejal, da vse ve. Da sva bila v Čopu. Pa sem mu pojasnil, da sva to zlezla v čast dneva brigade. Tako je bil navdušen, da naju je kljub svoji škrtosti povabil na večerjo. Glas o uspehu in osvojenem Čopu pa se je hitro razširil,« nadaljuje Jože, ki ne pozabi, kje je začel in kje se je tako rekoč vsega naučil. »Pri meni je bila GRS vedno na prvem mestu, iz nje sem izhajal, in na tem mestu še enkrat hvala GRS za vse! Za znanje, izkušnje in opremo, ki sem jo dobil. Od alpinističnih odsekov, bil sem član na Jesenicah in v Mojstrani, nisem dobil nič. Ker mi je GRS toliko dal, sem jim pomagal po svojih močeh. Leta 1975 sem naredil izpit za inštruktorja, 15 let sem bil v izpitni komisiji, osem let načelnik podkomisije za vzgojo in štiri leta namestnik načelnika GRS. Danes sem še član, nisem pa več aktiven. Generacije se menjajo, ko pa si star, si že malce cokla. Je pa res, da sem vedno menil, da je prav in nujno, da se mladih fantov ne pusti samih. Vedno mora biti med njimi en starejši, ki deluje kot stabilizator. Ponosen sem tudi na to, da smo vsa izobraževanja in reševanja, kjer smo delovali, sklenili brez nesreče. Organizacija takih izobraževanj je bila zame psihičen napor, a se je vedno dobro izteklo. Vesel pa sem, ker nam je uspelo z izpitno komisijo pripraviti tudi fantastičen učbenik, ki ga je napisal Pavel Oman, preostali pa smo pri tem pomagali. To je bil učbenik, ki ga je z navdušenjem sprejela tudi tujina. Napisan je bil v slovenščini, a so bile slike in skice tako nazorne, da so bili vsi navdušeni,« se Jože ozre na svoje plodovito delo v GRS, leta 2018 pa je za predano delo prejel tudi zlati grb Občine Kranjska Gora.
Kavkaz, Makalu in Andi
Z dobrim delom in potencialom je opozoril nase in postal član mednarodnih odprav. Leta 1974 je bil udeleženec jugoslovanske odprave v Kavkaz leta 1974, leta 1975 pa je bil tudi član jugoslovanske odprave na 8463 metrov visoki Makalu, ki je bil prvi slovenski osvojeni osemtisočak. Vodil jih je
Aleš Kunaver, vrh je doseglo sedem alpinistov
Stane Belak - Šrauf in
Marjan Manfreda - Marjon (brez uporabe dodatnega kisika),
Janko Ažman in
Nejc Zaplotnik,
Viki Grošelj in
Ivč Kotnik ter
Janez Dovžan. Slovenski alpinisti so se z Makalujem prvič srečali leta 1972, ko so v njegovi južni steni prestopili magično mejo 8000 metrov. »Priprave na Makalu so bile naporne: delal sem v jeseniški železarni kot ključavničar, vmes sem hodil v večerno ekonomsko šolo, ob tem pa vsak teden še trikrat treniral. Vmes smo hodili še v Ljubljano, kjer smo vso robo za odhod na Makalu pakirali v 30-kilogramske zaboje,« se Jože ozre na naporne dni pred začetkom odprave. »Dobro sem bil pripravljen. Začeli smo v bazi 4850 metrov visoko, naslednji dan smo šli na tabor 1, ki je bil 1000 metrov višje. Ko sem se vrnil v bazo, sem se počutil slabo. Zdravnik odprave
Damijan Meško je diagnosticiral pljučnico, prve tri, štiri dni sem bil zelo slab, ves čas na kisiku, niti vstati nisem mogel. A sem si po 13 dneh povsem opomogel in se povzpel do tabora 4 na 7500 metrov. Ko sem prišel nazaj v bazo, pa se mi je vnela rebrna mrena, zame je bilo odprave konec,« pove Jože, ki na mednarodnih odpravah ni imel sreče z zdravjem. Že na prvi v Kavkaz ga je v severni steni Čatin Taua v roko zadel kamen, za njim jo je skupil še
Stane Klemenc. Celotno odpravo, ki jo je sestavljalo 15 članov, Slovencev, Hrvatov, Srbov in alpinistov iz BiH, pa je doletela tragedija, saj je umrla hrvaška četverica. »To so bile težke stvari … Tistih 10 dni, ko smo bili še tam, je bilo zame najtežjih,« priznava Jože, ki je šel ob koncu alpinistične kariere še v Ande, tam že drugi dan zbolel (pljučni endem) in se vrnil domov.
Matija, Zvone in Branko
Sprva je veliko plezal z Matijem Omanom, ki pa je v prometni nesreči umrl. V nadaljevanju je Jože večinoma plezal z Andrejčičem pa tudi z Brankom Klinarjem. Njegov opus je bogat. »Težko je reči, na katero smer sem najbolj ponosen. Ampak recimo, da sem zelo ponosen na Mali Mangart; na tri smeri, obe Piussijevi in Cozzolinijevo zajedo,« pa izpostavi tiste presežke. »Z Zvonetom Andrejčičem sva najprej opravila klasično Piussijevo. V enem dnevu nama je uspelo, to je bil velik bum. Tudi Cozzolinijevo zajedo so hodili številni gledat. Peter Ščetinin se je je želel lotiti, a so mu to preprečile črne koze,« začne Jože, ki pove, da je bil leta 1974 njegov soplezalec Zvone Andrejčič na odpravi na Kangbačen. Z Jožetom se je plezanja lotil Branko Klinar, uspelo jima je. Jože je ponosen tudi na preplezano zimsko ponovitev Dularjeve zajede v Jalovcu. Smer so poleg njega opravili še Zvone Andrejčič in Janez Kalan, Vanja Matijevec. Ob brskanju po spominih pa potegne vzporednice med današnjimi in tistimi časi v steni. »Imeli smo skromno opremo. Naokoli smo se vozili z vlaki in avtobusi. Da ne bi izgubljali časa s prevozi, smo plezali bolj ali manj le v Julijcih. Čevlji so bili težki, sam sem imel Alpinine gojzarje, potem neke avstrijske težke čevlje, ki so bili bolj podobni današnjim pancerjem. Oblekli smo pumparice in flanelaste srajce. Tudi nahrbtniki so bili težki, v njih pa oprema, da smo imeli zaščito vedno s sabo. A smo tudi s tem zlezli vse smeri in ponovili tiste najtežje. Bili smo amaterji, ljubitelji gora, narave. Pa tudi ziheraši smo bili: mene v steni ni nikoli dobil dež. Plezali smo le ob vikendih, pa še to včasih le nedelje, saj so bile sobote delovne. Gor smo po navadi šli po smeri, ki smo si jo zadali, nazaj pa po najlažji. Trenirali nismo, danes trenirajo vsi, vse to pa je postalo pravo gladiatorstvo. Danes je oprema lahka, vse imam tako rekoč okoli pasu, predvsem pa čutim, da mladim narava pomeni zelo malo. Mi smo imeli čas, smo se ustavili, uživali v njej,« še doda.