Gorenjski glas (20. avgust 1960): ... ni važen ...
... je dejal v razgovoru član odprave dr. Andrej Robič
Pred kratkim se je vrnila v domovino jugoslovanska alpinistična odprava, ki se je letos v maju in juniju kot prva povzpela na tri himalajske vrhove: na Bharaltoli ter na Trisul II in Trisul III. Med sedmimi člani odprave je bil tudi dr. Andrej Robič, ki smo ga ondan našli v obratni ambulanti Bombažne predilnice in tkalnice v Tržiču. On se je ekspedicije udeležil ne samo kot izkušen alpinist, marveč še posebno kot zdravnik. Zato je v našem razgovoru največ tudi pripovedoval o zdravstvenem stanju naše odprave, o vzdržljivosti njenih članov in podobno.
Naša odprava, kot pravi dr. Robič, je bila zelo dobro sestavljena in tudi opremljena. Tudi zdravila in kirurški instrumentarij: vse je bilo zelo dobro pripravljeno. On se je posvetoval o pripravah celo s kolegi v inozemstvu, ki so kot zdravniki že spremljali alpinistične odprave v himalajska pogorja. Po takih izkušnjah so tudi za našo odpravo pripravili po dva zaboja istih zdravil in potrebščin, kajti praksa je dostikrat pokazala, da se lahko en zaboj zgubi ali zakasni in ostane zdravniška oprema nepopolna. Ob koncu prevozov, ko so morali ves tovor pripraviti za nosače, je bilo zdravil še nič manj kot 130 kg. Seveda z ustrezno embalažo vred.
»DOMAČI« ZDRAVNIK
Njegovo največje poslanstvo kot zdravnik v ekspediciji je bilo med tamkajšnjimi domačini. Ko so prišli v dolino, kakih 100 do 150 kilometrov daleč, ko so že pešačili nekaj dni, morda kakih 50 kilometrov od zadnje ceste in prispeli v višino nad 2000 metrov, so bile tudi tam vasi in naselja. Naša ekspedicija jo bila prva, ki je prišla skozi to dolino med pleme Gurkov, če izvzamemo manjšo alpinistično skupino Evropejcev iz leta 1905, ki pa so jo celo stari ljudje že pozabili.
Tamkajšnji domačini so bili kaj prijazni in zaupljivi do naših alpinistov. Pri tem je imel del zasluge zvezni oficir indijske vlade, ki je do tam spremljal našo odpravo. Mnogi domačini so zaprosili za zdravniške preglede. Večina teh ni še bila nikdar prt zdravniku. Njihovo težave oziroma bolezni so bile dokaj drugačne kot pri nas, oziroma bili so s takimi boleznimi, ki so pri nas bolj redke. Precej jih je bilo tudi z zoboboli. Toda nihče si ni pustil izdreti zoba. Dr. Robič je imel priprave tudi za to. Čez čas je prišel prav s takimi bolečinami na vrsto tudi njihov poglavar, oziroma župan. Preko tolmača mu je dr. Robič svetoval odstranitev zoba. — Po kratkem premišljanju se je odločil in privolil. Zatem so se opogumili vsi. Dr. Robič je moral precej časa izdirati samo zobe, seveda take, ki jih v resnici ne bi bilo moč popraviti.
Izražanje tamkajšnjih domačinov o bolezni pa je dokaj svojstveno. Svoje težave oziroma želje izpovedo samo v dveh skrajnostih: premalo vročine ali pa preveč vročine v sebi. Prvi prosijo pomoč, da bi vročino povečali, drugi pa obratno, da bi vročino zmanjšali. Zdravnik pa mora iz teh besed razumeti vsebino oziroma ob preiskavi ugotoviti diagnozo. Toda v večini so zelo potrpežljivi in ne poznajo jadikovanju. Nekdo je zaprosil za Injekcijo. Ustregli so mu. Šlo je za hujši sklepni revmatizem. Pacient ga je že dlje zdravil z vbodi z razbeljenim železom. Sledovi tega »zdravljenja« so bili pretresljivi. Vse bolezni tam zdravijo samo z zelišči in drugimi primitivnimi postopki.
VIŠINA NI DELALA TEŽAV
Tako je bilo s tamkajšnjimi domačim. Naša ekipa pa je bila, kot meni dr. Robič, izbrana zelo dobro Člani so bili izredno sposobni alpinisti, hkrati pa tudi zelo odporni in vzdržljivi. Zdravnik je v glavnem pripravil zdravila proti angini, kašlju, pljučnici, ozeblinam in podobnim boleznim in težavam, ki so najpogojstejše med odpravami v himalajska pogorja. Toda naši alpinisti so vzdržali mnogo. Ni bilo bolezni, ki bi bile znak oslabelega organizmu.
Višina ni delala posebnih težav. S seboj so imeli sicer tudi kisik. Toda ne za normalno dihanje pri vzponih. To se da premagati tudi do višine 8000 metrov s pravilnim ravnanjem, oziroma s taktiko. Kisik v takih višinah pa je nujno potreben v primerih pljučnic. Samo za to so ga tudi nosili s seboj, čeprav ga na srečo niso niti rabili.
Dr. Robič je prišel samo do višine približno 5000 m. Zelo mu je bilo žal, da ni smel naprej, kot pravi sam. Pokoriti so je moral ne samo kot član ekspedicije, marveč še posebno kot zdravnik, odgovoren za življenje in zdravje drugih, ki niso mogli dalje.
PREKO LEDENIH PREVISOV
Vzpon po južnem grebenu Trisula je bil v resnici težaven in je vodil preko ledenih previsov. Zlasti za gledalca od spodaj se je zdelo to nepremagljivo. Odločili so se za to težjo pot, kot pravi dr. Robič, ker so se čutili za to sposobne in ker niso marali po lažji severni strani, ki je bila premagana že pred 53 leti. Z odlično tehniko plezanja na ledenih stenah, kakor tudi z ustrezno opremo in dobro splošno organizacijo, je uspela doseči vrh po težji smeri.
Naša prva jugoslovanska alpinistična odprava je tako prišla po najtežji, še ne premagani strani na dva himalajska velikana in s tem dvignila ugled našega alpinizma, naših gora in naše dežele sploh. Če bi se prav zavzeli, če ne bi vreme grozilo, bi prišli tudi na Trisul I. Toda sam vrh Trisula ni niti važen. Važno je to, da so naši alpinisti dobili pri vzponu na himalajske vrhove veliko novih izkušenj, važno je, da so ob tem preizkusili našo domačo opremo in končno, da so dokazali, da so sposobni za take in še zahtevnejše naloge.
Tako je dejal dr. Robič, ko smo se z njim zadržali v pogovoru. Čeprav pozno, smo mu vendar v imenu vseh ljubiteljev gora iskreno čestitali.
-lc
Objavil Boris Štupar 20.08.2020
Oznake: 1960 Gorenjski Glas Himalaja ljudje