Janez Pikon: Brezpotja skrivajo v mirnih kotičkih marsikaj pozabljenih, že skoraj skrivnostnih dogajanj iz bližnje in daljne preteklosti. 
Zasnežena so širna pobočja ob gozdnem predelu Konjske Ravne na Jelovici, kjer je opaziti številne sledi divjadi v smeri preko predela Fevdre in nižje Bitenjske planine, ter višje pod predel Brezovec. Brezpotja in pobočja na Jelovici, skrivajo v mirnih kotičkih marsikaj pozabljenih, zato že skoraj skrivnostnih dogajanj iz bližnje in daljne preteklosti. Ob koncu tedna in med šolskimi počitnicami so nas starši vodili na pobočja po Jelovici nabirati gozdne sadeže in še marsikaj koristnega, kar je nudila Jelovica. Poleg obiranja se nam je trajno vtisnilo v otroški spomin marsikaj zanimivega dogajanja, ostanki vojaških bunkerjev, ki so pripadali tako imenovani Rupnikovi liniji, širno in poraščeno pobočje manjšega pogorja Macesnovec (Mesnovec), še vedno skrbno hrani posamezne dele z dragocenimi sledmi vojaškega letala, ki je strmoglavilo na pobočje v preteklosti.
Nadaljevanje me pripelje na sredino pobočja Konjske Ravne, tukaj poraščenost počasi izginja, razgled po dolini je vedno boljši. Pozorno opazujem po okolici, kamor me po brezpotju vodi in hrabri lastna sled v snegu, kajti nemogoče je, da bi zašel v oddaljenem brezpotju jugozahodno na Jelovici, vedno se lahko vrnem po vidni sledi v snegu. Brezskrbno nadaljujem in prečkam zasnežene gozdne vlake in globeli, kjer je marsikje opaziti tudi kakšno ožje brezno, ki se prikaže v visokem snegu. Spomin mi zabeleži dogodek pred leti, ko sem nad Brezovcem v poraščenem vrhu Štonah tako dvignil pogled in opazil v deblu bukve izrezana imena domačink in gozdarskih delavk tistega časa iz vasi Nemški Rovt, Polančova Tončka, Šilarjova Ivanka in Kočnarjova Minka, kasneje poročena Zdarjova Minka iz Jereke, te so merile les, ter Dolinarjova Minca iz vasi Ravne, ki je majla lubje v nedeljo, 4. julija 1954.
Zadržim se dlje časa zahodno na območju Jelovice in se kasneje počasi le vrnem in nadaljujem v obratni smeri po mojih sledeh v snegu po predelu, ki je neporaščen in razvlečen v smeri severozahoda in je vidljivost dokaj dobra, vendar samo severno v smeri Julijskih Alp, Karavank in Gorenjske.
Počasi nadaljujem po delno zasneženem pobočju vzhodno na gozdni predel Konjske Ravne, kjer sledi divjadi se vijejo po gozdu, kamor sledim ji v isto smer, drevje se redči, že vstopam na goličave s katerih opazujem visoko nad seboj Spodnje Bohinjske gore. Dolina je že globoko pod menoj, tudi meglice sem ne sežejo več, saj blagi nižinski zrak včasih poženejo ostrejše sape. Nižje pod menoj v senčni vrtači opazim ležati velikansko zagozdo snega. Na Kamenskem in severno mimo predelov Pod Ličebom, Kuharice, V nogi, ter višje na predelu in gozdnem vrhu Za liskom in Za psom, sem se večkrat prepustil brezskrbnemu potepanju in iskanju že omenjenih tujkov, ki nekako ne sodijo v naravno okolje.
Spodbujajo nas različne želje, prav gotovo pa vse druži želja po gorskem svetu. Lepota gorske narave je pojem, ki nima prav dolge zgodovine. Znano je, da naši davni predniki precej višje v gorskem svetu niso videli ničesar takega, saj je v tistih davnih časih po večini veljal za nekoristni svet, za nevarne steze.
Vpliv tihe prirode me je v zanosu vodil kot poznani efekt množice (vpliv možice), to-je, ko zaznamo prijetno dogajanje okrog sebe, ko se nam razblini občutek za čas, to-je takrat, ko ne zaznavamo časovnega vpliva na dogajanje, najlažje in verjetno povsem naključno zaznamo iskano. Zahodno pobočje se s strmino izgublja, spustim se na južni in najvišji rob Ribčeve planine, odkoder mi pogled seže nižje po Jelovici in Soteski. Razgledam se po okolici ob sirarni na planini, si ogledam vhode v brezna, ter se po gozdni cesti vrnem do izhodišča.
Janez Pikon