Primož Blaha: ... do Rodice
Skozi tisočletja je človeštvo iskalo raj in si izmišljalo načine, kako tja priti. Meni se zdi to precej bolj preprosto: le zapelješ se v Bohinj in tam najdeš vse, kar bi lahko pričakoval od raja. Prvi pogled iz Ribčevega Laza na jezero, povsem mirno v jutranjem spokoju, z rahlo meglico in osamljenim čolničem, lahko opišem samo kot čaroben.
Turo smo začeli v Ravnah in skozi gozd dosegli Orožnovo kočo, kjer so ravno začeli urejati botanično pot. Nas pa je prijazni oskrbnik oskrbel s štrudlom za na pot in nas usmeril na “označeno brezpotje” preko planine Za Liscem do stranskega grebena in po njem na “bohinjski balkon”, vrh Lisec.
Z vrha se odpre enkraten razgled nad celotnim bohinjskim svetom s Triglavom nad vsemi ter na greben do Rodice – preko katerega so se iznenada začele zlivati grozeče megle s Primorske. Pogled je bil zares atraktiven, le skrbelo nas je, da bomo hodili po grebenu, objeti v gostih oblakih.
Z Lisca smo sledili poseki na grebenu do markirane poti proti Črni prsti, ki pa je tokrat nismo obiskali, saj smo se namenili v drugo smer. Zato smo kmalu za robom po brezpotju dosegli glavni greben, kjer smo ponovno stopili na markirano pot in začeli z visokim prečenjem proti zahodu. Oblaki so se medtem že razkadili, a so kasneje še večkrat z vetrom plesali po grebenu. Kar je bilo prav v redu: ni nam bilo prevroče pa še bolj zanimivo je bilo, kot če bi bilo cel dan jasno nebo.
Vse do vrha Rodice smo uživali v razgledni in pisani hoji, a tam tura še zdaleč ni pri koncu. Do zdaj sem šel z Rodice vedno dol čez Suho, tokrat pa smo nadaljevali do Vogla, kar v resnici sploh ni tako blizu, saj je kar nekaj hoje po grebenu do Šije, nato pa še manj udobno po smučiščih do gondole, ki nas je zapeljala nazaj v vročo dolino.