Gorenjski glas - Marjana Ahačič: ... prva ženska, ki je stala na vrhu Triglava
Rozalija Škantar iz Srednje vasi v Bohinju se je pred sto petdesetimi leti kot prva ženska povzpela na vrh Triglava. Tako kot številne druge izjemne Bohinjke, ki jim je v svojem času uspelo prestavljati meje mogočega in presegati družbene norme, so jo zaznamovale značajske lastnosti kot so trma, pogum, srčnost, iznajdljivost, delavnost, podjetnost. Ob letošnjem občinskem prazniku so ji na mestu, kjer je nekoč stala njena rojstna hiša, postavili spominsko ploščo.
»Bohinjke so se hitro osamosvojile in vzele usodo v svoje roke ter se preizkušale tudi na področjih, ki so bila sprva le v moški domeni. Njihove značajske lastnosti, kot so trma, pogum, srčnost, iznajdljivost, delavnost, podjetnost in vztrajnost, so jih pripeljale do včasih kar težko predstavljivih dejanj za čas, v katerem so živele.«
|
»S seboj jo je vzel avgusta 1870. leta, ko je na Triglav vodil dva ljubljanska gospoda.
In 29. avgusta je za vse večne čase postala prva ženska, ki je stopila na vrh Triglava. Toda njeni sovaščani so pred dobro polovico stoletja še vedeli povedati, da to ni bilo prvič in tudi ne zadnjič.«
|
|
Prejšnji torek so se v Bohinju ob občinskem prazniku, posvečenem spominu na pohod štirih srčnih mož, ki so 26. avgusta leta 1778 prvič stopili na Triglav, spomnili tudi prve ženske, ki se je, v krilu in najverjetneje obuta v cokle, kot vedo povedati poznavalci tistega časa, povzpela na vrh naše najvišje gore. Prav tako kot srčni štirje skoraj sto let pred njo je bila tudi Rozalija Škantar Bohinjka. Rodila se je 18. septembra 1849 in kot dvajsetletno dekle 29. avgusta 1870 stopila na vrh Triglava. »V širokem krilu, ki je segalo do tal, vendar si ga je prav gotovo spodrecala, da se ne bi zatikalo in se scefralo v strmih pečinah,« so v zloženki, ki so jo ob tej priložnosti izdali v Bohinju, povzeli zapise takratnih gornikov.
Hči znamenitega gorskega vodnika
Rozalija je bila hči Zoisovega revirnega lovca Jožefa Škantarja, po domače Šestovega iz Srednje vasi v Bohinju, znamenitega in spoštovanega gorskega vodnika, Rozalka pa živahno, zgovorno in pogumno dekle, tudi smisel za humor je podedovala po očetu, lahko preberemo v zloženki, za katero je besedilo prispevala Marija Cvetek. » S seboj jo je vzel avgusta leta 1870, ko je na Triglav vodil dva ljubljanska gospoda. In 29. avgusta je za vse večne čase postala prva ženska, ki je stopila na vrh Triglava. Toda njeni sovaščani so pred dobro polovico stoletja še vedeli povedati, da to ni bilo prvič in tudi ne zadnjič,« še navaja in dodaja, da iz zapisov takratnih gornikov izvemo, da je bil Rozalkin vzpon junaštvo brez primere.Z gorami je ostala povezana tudi v zrelih letih, še lahko preberemo v publikaciji. Jagrovo Rozali, kot so ji rekli, so imenovali kar gorski vodnik v krilu. Bila je oskrbnica koče na Velem polju, kjer so ji pred leti že postavili spominsko ploščo; nekaj časa je bila tudi na Kredarici. Anja Poštrak in Barbara Kalan iz Gorenjskega muzeja navajata, da je dobro govorila nemško, kar ji je v času, ko je bila oskrbnica, zelo koristilo. Zdaj, stoletje in pol po njenem izjemnem podvigu, na to pogumno žensko spominja tudi spominska plošča v domači Srednji vasi; na stavbi, ki stoji na mestu, kjer je bila nekoč njena rojstna hiša.
|
Junaške žene iz Bohinja
Rozalija Škantar pa ni bila edina bohinjska junakinja preteklih stoletij. »Bohinjke so se hitro osamosvojile in vzele usodo v svoje roke ter se preizkušale tudi na področjih, ki so bile sprva le v moški domeni. Njihove značajske lastnosti, kot so trma, pogum, srčnost, iznajdljivost, delavnost, podjetnost in vztrajnost, so jih pripeljale do včasih kar težko predstavljivih dejanj za čas, v katerem so živele,« izpostavljata na razstavi z naslovom Ponos in trma bohinjske čiklje, ki je bila prav v spomin Rozaliji Škantar vse do konca poletja na ogled v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici, avtorici Anja Poštrak in Barbara Kalan Gorenjskega muzeja.
Osem izjemnih zgodb
Predstavili sta osem zgodb: poleg Rozalije Škantar na primer Ivano Ceklin iz Stare Fužine, poznano kot krivolovka, 'ravbšicarka' Šmončova Johana. Kot lahko izvemo iz razstavljenega gradiva, je izhajala iz družine, kjer je bil krivolov tradicija. »Nekoč je na Krstenici v zanko ujela srnjaka in meso v dolino nesla v jerbasu na glavi. Srečala je lovca, ki jo je vprašal, kaj nosi. Ne da bi se zdrznila, mu je odgovorila, da jerebiko. In sta šla vsak svojo pot naprej,« govori ena od predstavljenih zgodb.
»Z ravbšicom je v težkih razmerah prve svetovne vojne reševala stisko in lakoto svoje in sestrine družine,« še izvemo. »Prijavili so jo šele po drugi svetovni vojnih, v zameno za preživljanje tedenskega zapora pa se je odkupila s sirom in klobasami, ki jih je imela v prtljagi.«
Kot še pojasnjujeta avtorici, je bil krivolov zakonsko prepovedan, a pogosto nujen za preživetje predvsem med in obeh vojnah. Ravbšicale so tudi ženske, največkrat z zankami, navadno v planini, medtem ko so tam majarile. Lovski čuvaji so jim pogosto pogledali skozi prste.
Bohinjska smučarska diva
Ena od predstavljenih izjemnih Bohinjk je tudi Štefka Jazbar, srčna učiteljica iz Stare Fužine, kamor je prišla kot 23-letno dekle in tam ostala vse življenje in poučevala vse do upokojitve leta 1957. Pred 23 leti je postala prva častna občanka Občine Bohinj.
Med posebej zanimivimi je tudi Agata Stare - Spodčeva Anica, bohinjska smučarska diva v 'kikli', prva slovenska smučarska skakalka. Skakala je v krilu, saj se takrat ni spodobilo, da bi ženske nosile hlače. Dobro je vedela, lahko izvemo na razstavi, da so jo sprva hodili fantje gledat le zato, da bi ji videli pod krilo, a so jih nato vse bolj začeli zanimati njeni dosežki. Leta 1929 so na Poljah pri Bohinjski Bistrici zgradili 50-metrsko skakalnico, največjo v tedanji Kraljevini Jugoslaviji. Prvo mednarodno tekmovanje na njej je potekalo leta 1931, še izvemo. »Seveda so bili tekmovalci le moški. In ena ženska. Spodčeva Anica.«
Majerica, izobraženka, hotelirka in pisateljica
Med izjemne ženske iz Bohinja sta avtorici uvrstili tudi majerico Hlipovo Micko, Marijo Gašperin iz Stare Fužine. Majerila je na planini Laz, kjer so imeli v oskrbi krave večih gospodarjev. S planinami je bila povezana kar štiri desetletja.
Roza Ledinek, ženska v senci, so jo poimenovali avtorici razstave, je bila razgledana in izobražena ženska, ki je govorila osem jezikov in brez katere bi znani bohinjski čebelar, v prvi polovici prejšnjega stoletja največji slovenski izvoznik čebel, Jan Strgar verjetno ne bil tako zelo uspešen v tujini.
Predstavitev zaokrožujeta zgodba hotelirke Marice Jeraj, ki se je v zgodovino bohinjskega turizma zapisala z lastništvom hotela Bellevue, in pisateljice Joži Munih-Petrič. Jerajeva je bila nekaj let tudi predsednica predsednica Tujsko-prometnega in olepševalnega društva sv. Janez. Hotel Bellevue v Ribčevem Lazu je bil v času med obema svetovnima vojnama najvažnejša turistična pridobitev v Bohinju, ugotavljajo v Gorenjskem muzeju.
Bogata življenjska pot Joži Munih-Petrič se je začela v Bohinjski Bistrici, nato je več let živela na Češkem, v Zagrebu in v Ljubljani, po koncu druge svetovne vojne pa v Kranju. V svojih romanih - povestih je opisovala kmečko življenje, v povesti Ana, ki je delno avtobiografska, pa opisuje dekle, ki je moralo hitro odrasti, zapustiti domači kraj in za boljšim življenjem oditi v Ljubljano. Njena želja, da bi napisala roman o življenju Tomaža Godca, svojega sošolca v osnovni šoli, pa je ostala neuresničena.