Pred odhodom še k Savici.
Prišel je zadnji dan ogledov znamenitosti Bohinja in po zajtrku se odpraviva s kolesoma na pot do Savice.
Iz Srednje vasi zavrtiva kolesi malce navzgor in se nato spustiva v idilično vas Studor z ozkimi cestami, potokom Vrčico in znamenito skupino dvojnih kozolcev. Hitro prekolesariva vas in prečkava cesto ter zapeljeva do kolesarske poti ob potoku Ribnica, v katero se je izlila Vrčica in dodala nekaj vode sicer zelo skromnemu vodostaju. Jutro je postreglo z meglo, ki se je od bohinjskega jezera prikradla vse do Studorja, 1002 m visoke razgledne gore nad jezerom in nad vasmi Stara Fužina, Studor in Srednjo vas. Na drugi strani doline pa se razteza 946 m visoka Rudnica. Nebo in sonce nad nama je nekje nad meglico, ko vrtiva pedala in pripeljeva v Staro Fužino. Nadaljujeva kolesarjenje po cesti, peljeva do mostu pri cerkvi Sv. Janeza Krstnika, kjer pokukava na jezero in opazujeva ribe, ki v velikem številu švigajo sem ter tja v pričakovanju poslastice z mostu.
Megla lebdi nad jezerom, ko sva ponovno na kolesu in s postankom pri cerkvi Sv. Duha prikolesariva v Ukanc, kjer megla izgine in pojavi se modro nebo.
Peljeva do mostu preko potoka Savice in užijeva nekaj zelene lepote potoka in okolice. Potok ima dva kraka in sicer Veliko Savico, na kateri je slap in Malo Savico, ki nastane kot hudournik v deževnem obdobju in teče jugozahodno od Velike Savice ter se izteka v Bohinjsko jezero in z izlivom pod mostom v Ribčevem Lazu teče dobrih sto metrov kot Jezernica do sotočja z Mostnico, od koder nadaljuje pot kot Sava Bohinjka. Skozi naselje počitniških koč s pogledi na visoke gore nad Komno peljeva po pešpoti in počasi pridobivava na višini. Ko postane pot pretežka za pedeliranje, sestopiva, narediva nekaj poti ob kolesu in nato ponovno pritiskava na pedala. Po nekaj kilometrih prikolesariva do mostička in planinske koče pri Savici. Sestopiva. Zakleneva kolesi in se peš odpraviva do vstopne točke za pot do slapu, kupiva vstopnici in pričneva hoditi. Pot se vije skozi gozd, ima kar petstotriintrideset stopnic in nekaj klopc, kjer si obiskovalci lahko odpočijejo. Pravzaprav nisva pričakovala tako številnega obiska med tednom in tako gremo eni navzgor, drugi navzdol in po dobrih četrt ure prideva do lične male utke, kjer zagledava nižje znameniti slap, ki ga je opeval pesnik Prešeren v Krstu pri Savici in ki sredi prepadne stene Komarče privre na plano.
Slap se napaja z vodo iz Doline Triglavskih jezer in izpod Pršivca. Do slapu priteče iz kraške jame, ki v svojih globinah skriva številne sifone in podzemna jezera. Na nadmorski višini 836 m prihaja na plan in levi pramen pada 78 m v globino, desni nižji pa meri le 25 m ter skupaj oblikujeta črko A. Močno deževje včasih poskrbi, ko kraško območje okoli Črnega jezera ne more požirati vode, da postane slap za kratek čas visok skoraj šesto metrov.
Iz razgledišča se spustiva nekaj metrov navzdol do zaklenjenih vrat. Bližje slapu žal ne gre in se morava zadovoljiti le s pogledom daleč od padajoče vode in njenega zalenega korita. Kot večina obiskovalcev naredim nekaj posnetkov in po nekaj minutah prepustiva bližino slapu naslednjim, midva pa se počasi odpraviva po isti poti nazaj na izhodišče, kjer stopiva na kolesi in odpeljeva po cesti, ki si jo deliva s številnimi avtomobili, kolesarji in pešci in zato kolesariva previdno navzdol in tako prikolesariva v Ukanc.
Tokrat greva do jezera, si privoščiva dobrote iz nahrbtnikov in malce polenariva na obali, dokler se ne odločiva skočiti še v hladno jezersko vodo. Zaplavava a ne za dolgo in se nato prepustiva sončnim žarkom, ki naju ogrejejo. Občudujeva štiri kilometrov dolgo in dober kilometer široko jezero, ki se razprostira na 318 ha in ima največjo globino 45 m.
Ne kaže hiteti in zato ostaneva še nekaj časa ob čudovitem jezeru.