... v dolini Cogne - Lednoplezalni tabor AO Domžale
Marsikaj je bilo pozabljenega v dolini Cogne pod Gran Paradisom. Kar se tiče materialističnega izgubljanja vam bo največ povedal Miha, vsi pa smo bili razočarani predvsem nad tem, da je med 22. in 25. februarjem na to dolino pozabila tudi zima.
Kar pa ni pokvarilo vsesplošne dobre volje.
Lednoplezalni tabor v dolini Cogne smo (Lana, Meta, Miha, Urban, Ogo in za polovični čas Tadej Bolta) začeli v petek, 21. februarja 2020, okoli 23. ure.
Občnega zbora PD Domžale pač ne gre zamuditi.
Na cilj smo prispeli malo po 8. uri zjutraj in postali prvi gostje prikupne kavarne/pekarne. Kava, rogljiček, sendvič, zemljevid – to smo spili, pojedli, kupili, vmes pa pregledali kavarniške in svoje vodničke. Slapov kot listja, a ne v času našega obiska. Topla zima je letos res pozabila na cel evropski kontinent. Vseeno smo si oprtali plezalno opremo in se podali v dolino – ogledna tura pač. Ledu je nekaj bilo, splezali smo, recimo temu levo in desno varianto slapu Arolla (WI 2, 80 m). Za kaj več (varnega) v dolini La Valeile ni bilo.
Nato smo stopili v časovni stroj in pristali petdeset let nazaj. Vsaj apartma je bil tak. Predstavljajte si stanovanje babice pred petimi desetletji. To je bilo prav takšno, še vonj je bil tak. Ampak bilo je udobno, toplo in prostorno. Torej takšno, kakršnega smo potrebovali.
Naslednja dva plezalna dneva smo preživeli v dolini Valnontey, kjer so bile ledne razmere vidno boljše. Narejenih je bilo blizu ducata slapov, še vedno relativno malo, a izbira je bila. Z Meto sva se tako podala v slap, bolje rečeno smer Acheroute (II/3+, 410 m), a žal nekje na sredini ugotovila, da dobre razmere v smeri niso enako dobre nad smerjo. Unovčila sva dva jolija, nato pa z nekaj spusti ob vrvi pobegnila pred nadaljnjim kamnitim in ledenim projektilom. Brata Bolta, Lana in Miha so izbrali precej varnejši slap in opravili vzpon v slapu Patri classica (III/4, 250 m). Pomanjkanje ledu na vrhu je sicer tudi skrajšalo vzpon za nekaj metrov.
Četverica smo v miru sestopili nazaj do vasi Cogne, bratska naveza pa je že precej pred nami odbrzela v Aosto, kjer je Tadej komaj ujel vlak za domov. Urban se je seveda vrnil in skupaj smo si privoščili pivo v manjšem baru in pričeli z analizo COVID-19 razmer. Malo prej nas je namreč dohitela informacija, da so vsi na okopih. Po pivu smo odšli nazaj v zgodovino na polento.
Zadnji plezalni dan sva se z Urbanom namenila proti res lepo zamrznjenemu slapu Mondey Money (desni na naslovni sliki). Že ob dostopu, le ločaj desno od izbrane zmrznjene vode, opaziva še lepšo mojstrovino, katere vertikala naju je kar malce odgnala (v sredini na naslovni sliki). Ta je bila v »ponedeljku« precej manjša, a naveza, ki se je že vzpenjala po njej, nikakor ni želela prestopiti v višje sobane. To, in dejstvo, da je na vstop čakal še en nestrpen par ljubiteljev mlatenja ledi z orodji, naju je prisililo v umik v že omenjen Patri. 
Ta bi nama moral služiti kot »dostop« do zgornjega dela oz. samostojnega slapu Patri candelone (desni na spodnji sliki). Navezi nikamor premikajočih se Špancev, naju je usmerila v vzpon do omenjenega slapu po sestopu. Kot nalašč pod candelonejem narajmava še dve vodniški navezi in kaj kmalu pade odločitev, da sestopiva nazaj na vstop Patri-a. Morda so se vse te naveze nagrmadile pred naju z razlogom – ne vem. Vem le, da se je Urbanu tik pred nahrbtnikom snela dereza. Če bi se to zgodilo sredi petice, bi bilo vse skupaj lahko precej drugače. Potem me je samo še povaroval čez prvi raztežaj slapu, nekaj naslednjih ledenih skokov v grapi pa sem kar sam odpikal. Aja, med najinim vandranjem je Miha suvereno vodil dekleti čez Patri classica (levi na spodnji sliki). So najprej želeli v Acheroute, pa so izkušnje prejšnjega dne pretehtale.
To je pa tudi vse, kar se tiče plezalnega dogajanja. Vročine pa tudi menda še nima noben. Če koga skrbi.
Hvala Urbanu za super organizacijo in izposojo kombija. Ferajnu pa za kritje stroškov prevoza.
Spisal Ogo, fotografirali vsi po malem