Išči

gornjesavsko

GORNJESAVSKO... opis

Objavljalci

Authors

Arhiv

Odšel je gorniški oporečnik

Planinski vestnik (1992/7-8/291-3) - Mitja Košir: Na pragu devetega desetletja življenja je v smrt omahnil Uroš Župančič.

Zaokrožil se je dolg in vsebinsko izjemno bogat curriculum vitae enega najpomembnejših slovenskih alpinistov vseh časov.

Moji spomini nanj, na velikega učitelja, segajo prav v zadnja leta njegovega življenja. Takrat je bil venec las okrog temena že siv, gube na visokem čelu so zaorale globoke brazde. Obraz je bil kot izklesan, zato pa so se znala usta raztegniti v prešeren, nemalokrat mladeniško nagajiv smehljaj, poln življenjskega optimizma, vedno pristnega, nenarejenega, ki je okolico prepričeval, da ima opraviti z večnim mladeničem, celo razposajencem, pogosto odrezavo pikrim zafrkljivcem zrelih moških let, nikakor pa ne s sedemdesetletnikom.

Njegov korak je bil do poznih let čil, prav nič utrujen, prav nič starčevski in na prenekateri poti so se morali celo desetletja mlajši krepko potruditi, da so vzdržali ob njem. Včasih so mu rekli »gorska lokomotiva«. Zaradi te samostojnosti in stremljenja po čimprejšnjem obvladovanju vseh zaprek, zaradi hitenja od cilja do cilja, Uroš nikoli ni imel veliko posnemovalcev, imel pa je v slovenski planinski srenji nemalo zoprnikov, njih, ki so njegovemu umevanju alpinizma in bistva planinske ideje nasprotovali ali pa celo zanikovali nesporno Uroševo vlogo v našem planinskem in alpinističnem razvoju. Tako je postal in ostal »enfant terrible« slovenskega alpinističnega dogajanja, tisti Uroš, ki vedno misli drugače, dela pa nekaj povsem tretjega, skratka, tisti »oporečnik«, ki uveljavlja svojo voljo, skuša vplivati na druge, nemalokrat pa je proti nekemu sklepu ali dogovoru samo zato, da ni eden izmed mnogih.

Zaradi teh lastnosti Uroš Župančič ni imel veliko prijateljev, čeprav je bil v letih pred drugo svetovno vojno ena najmarkantnejših osebnosti slovenskega alpinizma. Poleg znamenitih imen skalaškega kluba, kot so bili Joža Čop, Miha Potočnik, Stanko Tominšek, Matevž Frelih in obe veliki dami prepadnih sten, Mira Marko Debelakova in Pavla Jesihova, je stal Uroš Župančič kot izrazito individualna pojava, pripadajoča predvsem samemu sebi, nikogar obvezujoča in nikomur podrejena.

Ob zmagoslavjih skalašev so odmevali tudi podvigi Župančičeve naveze, pa naj je delil življenjsko usodo na vrvi z Dušanom Vodebom, Levom Beblerjem ali Francetom Ogrinom. Nastajale so nove, prvenstvene smeri v Triglavski steni, v Prisojnikovem Hudičevem stebru, v Travniku, v Zadnjem Prisojniku, v Mali Rinki, v Široki peči in Mojstrovkah, ki se po elegantnosti in težavah lahko enakovredno postavljajo ob bok največjim dosežkom skalašev. Posebno in v marsičem še danes izjemno dejanje pa predstavljajo Uroševi samotni vzponi po številnih grapah v naših ostenjih, kjer je bil najpogosteje v zimskih mesecih prvi in zelo dolgo, do razcveta zimskega alpinizma pri nas, skoraj edini gost. Njegovim samotnim gazem lahko sledimo po strminah Skednjev pod vzhodno steno Prisojnika, ko je iskal in končno našel prehod skozi strmo grapo na vrh, stopinje je utiral skozi divjo sotesko med Mojstrovko in Travnikom, skozi Travniško grapo, pred njim niso bili varni snežni žlebovi v južnih ostenjih njegovih domačih Rateških Ponc, Struga in Vevnice, uspel je v Glavi nad Šitom in v Hudičevem žlebu, med njegova velika samotna zmagoslavja pa prav gotovo sodi tudi prvi zimski vzpon po severovzhodnem grebenu Jalovca.

S tem izrazitim, z jasnim ciljem opredeljenim nastopom v alpinistični javnosti pa si je Uroš pridobil simpatije in občudovanja tistih mladih zagnancev, ki so se v alpinizmu zavestno odločali za boj, za iskanje skrajnih meja človekovih zmogljivosti, za temeljit obračun s samim seboj, za očiščujoče samotne preizkušnje, ko nima človek ob sebi nikogar, s katerim bi delil strah in veselje. Uroš je vedno znal razumeti razvojne dileme mladega, obetajočega alpinista, ostro pa je obračunaval z napuhom in hvalisanjem brez prave podlage, z gostobesednostjo v varnih in toplih zapečkih. Takim pojavom njegov oster, včasih celo grob jezik ni prizanašal. Takšni ga niso marali, toda njemu so bili v uteho tisti, katerih prijateljstvo ga je spremljalo skozi vsa dolga leta življenja v gorah.

Mimo objektivnega kronista Uroševega življenja nikakor ne sme spolzeti pomembno, po svoji humani vsebini morda najpomembnejše poglavje, ki ga je posvetil reševanju v gorah in organiziranju slovenske gorske reševalne službe. Tu, pri gorskem reševanju, v tem velikem dejanju človek preneha biti zgolj alpinist, zgolj osebnost, sama za sebe, temveč se mora vključiti v kolektiv, v skupino, ki dela, gara za skupni cilj, za čimprejšnji prenos ponesrečenca v varno dolino. V takih izjemnih trenutkih, ki jih je bilo v njegovem življenju veliko, je tudi Uroš vedel, da zgolj njegovo veliko znanje, njegove sposobnosti, ne veljajo veliko, če se ne združijo v skupno hotenje z znanjem in sposobnostmi drugih reševalcev. Ta socialni poudarek reševalnega dela v gorah prav gotovo daleč presega tistega navidezno bolj heroičnega v slehernem resnejšem alpinističnem dejanju. Uroševih reševalnih akcij, ki jih je vodil kot načelnik Gorske reševalne službe ali pa je v njih sodeloval kot reševalec, je toliko, da to vsekakor zadostuje za oblikovanje zaokrožene slike o njegovi človeški osebnosti. Alpinist, gorski reševalec in vodnik Uroš Župančič je dolgo življenjsko pot iz Rateč, kjer se je rodil leta 1911, prehojeno vzravnano in z upravičenim ponosom, zaključil zgodnje letošnje poletne dni na ljubljanskih Žalah.

Uroš ni umrl, le odšel je pred nami

Ob odprtem grobu je pri pogrebu Uroša Župančiča na ljubljanskih Žalah 4. junija 1992 spregovoril njegov najboljši gorniški tovariš Dušan Vodeb iz Maribora, ki je dejal:

Dragi naš Uroš!
Midva si nimava nič več povedati.
Bil si moj življenjski sopotnik in hribovski tovariš.
Pogovarjala sva se tudi o koncu, o najinih poslednjih hribovskih poteh. Tedaj si si želel, da bi bila Tvoja zadnja pot v Planici, kjer si hojo po hribih začel in kot otrok stopil v svet gora. To Ti je bilo izpolnjeno.
Takrat je bil začetek Tvoje življenjske poti, dolge 81 let, v kateri ni bilo drugega kot hribi, gore, stene, sneg in led. Drugega v življenju skoraj nisi poznal. Tudi vse druge ambicije si temu namenil: planinstvu, alpinizmu, gorski reševalni službi, Planinskemu vestniku, vzgoji mladih alpinistov - in še bi lahko našteval. Prihodnost bo pokazala, kako velik je Tvoj prispevek za slovensko planinstvo in dodatno za Tvoja osebna doživetja.
Ko Ti je umrla žena Pavla, je šla Tvoja življenjska pot naglo navzdol. Te samote nisi znal obvladati, ni Ti mogel pomagati sin Klemen in nihče drug. Tvoja Murka je v vsem skrbela za Tebe, uravnavala je Tvoje življenje, nevidno, pa vendar. Danes spet stopaš k njej, spet bosta skupaj, tokrat za vedno.
Jaz pa pravim, da Uroš ni umrl, le odšel je pred nami.
Prilagam zraven Tebe Tvojo varovalno vrv, ki Te je spremljala, ko si sam iskal pot v nevarnih skalah.
In še zadnje slovo, ko je dokončno zastal Tvoj poznani gorniški korak. Hvala Ti, Uroš, za vse, za vsa doživetja v skupni hribovski poti, dolgi 59 let!

Planinski vestnik 1992/7-8
 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1417

GORNJESAVSKO

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.