Primož Zore: ... na Kalškem grebenu
Ta vikend smo v sklopu alpinistične šole bivakirali na Kalškem grebenu.
V soboto zjutraj se nas je deset zbralo pred Kulturnim domom Kamnik in se odpeljali na Krvavec, kjer smo si oprtali vsak svoj težak nahrbtnik in jo mahnili v smeri Vrha Korena. Prvi sneg nas je v tej skromni zimi pričakal šele na Planini Koren, pa vendar je do tja pot minila hitro, saj smo ob Marjanovem poznavanju teh lepih kotičkov Kamniških hribov dobivali nove ideje za raziskovanje manj obljudenih poti.
Kmalu po planini smo zavili v kratko grapo, vzeli cepin in obuli dereze ter si polepšali pristop do vrha, ki nas je nagradil z lepim razgledom na domače konce, na naše Kamniške hribe. Hladen vetrič nas je kmalu pregnal naprej in v Soncu in prijetni družbi smo mimogrede prišli malo pod vrhom Kalškega grebena, kjer smo si izbrali mesto postavitve baze.
S pomočjo prekaljenega arhitekta iglujev in lukenj v snegu (Marjanom) smo naredili en iglu za pet Eskimov in en brlog za štiri medvede. Prepih iz kranjske smeri nam ni preveč dišal, zato smo vhode obrnili v smeri nedeljskega sončnega vzhoda, Marjan pa si je svoj brlog prinesel kar s sabo in za obzidjem postavil šotor. Za nagrado nas je na koncu pozdravilo še sonce in z izredno lepim sončnih zahodom pospremil v svetlo noč z Luno na nebu.
Po postlanih podlogah in bolj polnih želodcih smo v soju Lune osvojili še vrh Kalškega grebena in kljub vetru na vrhu malo postali in preštevali luči v dolinah.
Naslednji dan nas je za zajtrk spet pozdravilo Sonce, a kmalu je izgubil boj z vetrom in meglo, ki je pljuskala iz doline. Ob znova oprtanih nahrbtnikih smo se sprehodili do bližnje vrtače, kjer smo ponovili ustavljanje s cepinom, nato pa na planini Dolga njiva, ponovili še iskanje zasutega z žolno.
Turo smo zaključili z analizo na krvavški plaži in pokomentirali nabrane občutke v preteklih dveh dneh.
Hvala Marjanu Kregarju za predajanje znanja in kot je rekel: »Znanje v alpinizmu so kot legokocke, več kot jih imaš, lepše stvari lahko sestaviš«. Mislim, da smo vsi nabrali veliko legokock. Hvala.
Primož Zore