Slovenske novice - Tina Horvat: ... velikana alpinizma
V Mengšu pokopali legendarnega gornika in vodjo odprav Toneta Škarjo Njegov sin mu je za 75. rojstni dan pripravil veličasten plezalski dan
MENGEŠ • V torek popoldne je večstoglava množica svojcev in sorodnikov, prijateljev, gorskih reševalcev, alpinistov in nekdanjih sodelavcev na poslednjo pot pospremila velikana slovenskega alpinizma Toneta Škarjo, legendarnega vodjo 21 odprav v Himalajo, med njimi znamenite jugoslovanske na Mount Everest leta 1979.
Od prejšnjega ponedeljka, 11. maja, ko je odjeknila žalostna novica o njegovi smrti, so se v medijih in na družabnih omrežjih širili izrazi sočutja in žalosti ob veliki izgubi za svet alpinizma.
Še posebno ganljiv pa je bil zapis njegovega sina Metoda Škarje. Oče mu je tako kot hčerki Simoni Škarja že v mladih letih približal ljubezen do gora. Oba sta bila v osemdesetih letih med najboljšimi prostimi plezalci v Jugoslaviji in še danes sta povezana z gorami.
Blažen v gorah
Metod je na spletu objavil izjemno lepo doživetje z očetom pred osmimi leti, ko mu je za 75. rojstni dan podaril vzpon v Teranovi smeri v Dolgem hrbtu na Jezerskem. To je bilo že nekaj let po Tonetovem padcu in poškodbi v Severni triglavski steni, zaradi česar je počasi končal alpinizem. A po zaslugi sina Metoda je s 75 leti doživel še svoj zadnji veličastni plezalski dan.
»Vzpon in celoten dogodek je bil neke vrste apoteoza, po tistem ni opravil nobenega vzpona. Večkrat je rekel, da ni imel več nobene potrebe ali želje. Začeli smo v krasnem ranem jutru, plezali v normalnem tempu, izstopili smo že v temi. Nad nami je bilo fantastično zvezdno nebo, vse se je ujelo tisti dan. Pri sestopu smo naleteli na odprto kočo na Ledinah, dva alpinista iz Alpinističnega odseka (AO) Kranj sta jo prišla odpret in zakurila ogenj, ker so imeli naslednji dan alpinistično šolo prav pod Teranovo. Odločili smo se, da prespimo. Bil je prijeten večer ob klepetu in obujanju spominov. Naslednji dan smo sestopili. Že takrat sem opazil, da je bil celotno turo dejansko blažen in prevzet z okolico in dogajanjem ter hvaležen za doživetje. Po dolgem času se je vrnil prav pod te stene nad Jezerskim, v katere je tako rad zahajal in ki so bile njegovo najljubše območje in v katerih je opravil številne svoje najtežje prvenstvene smeri, na način, ki ga je imel najbolj rad,« je zapisal Metod Škarja.
Do konca iskren
Tonetov sin je po slovesu z nami delil še nekaj lepih spominov in nam povedal, kako je njegov oče s predanostjo goram okužil tudi družino. »Vsem nam je bil navdih. Ko sva bila s sestro še majhna, sva si kar po naši hiši obešala vrvi, da sva plezala. Vpeljal me je tudi v smučanje (turno oziroma alpinistično, op. T. H.) in na splošno v alpinizem. Kamor koli smo šli, smo vsi v družini občudovali gore, in že kot majhen otrok sem si želel nekoč iti na tiste vrhove, ki mi jih je pokazal,« pripoveduje 58-letni doktor fizike.
To, da je hodil na odprave, nadaljuje, za družino nikakor ni bilo veliko breme, prej inspiracija. »Privoščili smo mu in mu vedno želeli, da bi uresničil svoje cilje. In bili žalostni, ko mu kdaj kaj zaradi spleta okoliščin ni uspelo. Ko je bil vodja odprave na Everest, sem si močno želel, da bi tudi on prišel na vrh, a on se je temu seveda zaradi vodstva odprave odpovedal. Vedno je raje skrbel, da je vse dobro teklo, kot pa da bi dal svoje cilje v ospredje. Tak je bil moj oče, nikomur ni nič zavidal ali mu zameril. V resnici ne poznam človeka, ki bi se bolj iskreno veselil uspehov drugih in bi jim bil pripravljen pomagati in jih podpirati. Prav tako ne poznam človeka, ob katerem bi se počutil bolj varnega. Če sva šla kaj težkega skupaj plezat, sem mu popolnoma zaupal, vedel sem, da če bi se kaj zgodilo, bi naju že nekako spravil ven,« sklene lepe spomine na očeta Toneta Škarjo.
Strog videz, nežna duša
»Tone je bil velikan. Na pogled strog in resen je bil nežna in pravična duša. Radi smo ga imeli. Na pogrebu smo kar začutili njegovo veličino, tako lepo je bilo. Hvaležni smo Metodu in vsej družini, da smo se lahko tako lepo poslovili od njega,« nam je povedal Tonetov prijateljev, ki se je zaradi protikoronavirusnih ukrepov ves čas bal, da se od njega ne bo mogel niti posloviti.
V torek proti večeru je na pokopališču v Tonetovem domačem Mengšu še zadnjič zanj zadonela slovenska narodna Kjer visoke so planine in položili so ga v grob. »Hvala za zelo lepo pripravljen pogreb, ki si ga je Tone nedvomno zaslužil. Bilo je veličastno,« so se po ganljivem slovesu odzvali alpinisti AO Kamnik, ki so skupaj z gorskimi reševalci društva GRS Kamnik za svojega člana in prijatelja pripravili še poslednji špalir. N
Iz daljnega Nepala
Od prijatelja in velikega človeka so se poslavljali od blizu in daleč, še posebno pretreseni ob izgubi so bili Tonetovi prijatelji iz daljnega Nepala. Tako je Padam Tamang, vodja šerp na več odpravah, zapisal: "Dragi Tone, bil si velik človek za Slovenijo in za Nepal. Spominjam se najinih 20 odprav in trekingov, ki sem jih vodil s tabo, in te zelo pogrešam. Nikoli te ne bom pozabil. Počivaj v miru, tvoj užaloščeni Padam Tamang."
Tone je bil velikan. Na pogled strog in resen je bil nežna in pravična duša.