Vsak sprehod je boljši kot ostati v zaprtem prostoru.
Jutranje nebo z nekaj oblaki in soncem in rahla meglica v dolini naju premamita, da se zapeljeva na Križavko v Zadvoru, kjer parkirava in pričneva današnji sprehod.
Po cesti stopava mimo bajerja do brunarice, kjer običajno obiskovalci pričnejo sprehode skozi gozdove. Kot vsa gostišča je tudi brunarica zaprta, le parkirani avtomobili kažejo, da je nekaj sprehajalcev že na poti. Po skoraj suhem in uhojenem kolovozu prideva do prvega ali pa zadnjega, odvisno od smeri hoje, postajališča z leseno gredo na trim stezi. Gred je pomrzjena in zato niti ne poskušava hoje po njej. Greva mimo do naslednje postaje, kjer je zanimivo postajališče za dvigovanje uteži, ki so v bistvu pritrjena debla. Malce raztegnem mišice in nadaljujeva pot skozi redek gozd do naslednje postaje z vrvjo in drogom za plezanje, ki naju ne premami. Nadaljujeva hojo po sedaj že šelestečem listju na poti. Skozi krošnje dreves sem ter tja posveti sonce, ko mu to dopustijo oblaki. Prav prijetno je hoditi, se na trenutke ustaviti, ozreti se na okolico, na gole listovce in zelene smreke in bore. Ob poti je nekaj suhe praproti in trav in na kupe listja in vejevja, ki je ostalo po sečnji dreves. Počasi doseževa greben hriba, stopiva do naslednjih trim postajališč, kjer narediva še nekaj vaj, nato pa se trim steza obrne nazaj proti brunarici, midva pa nadaljujeva hojo proti zahodu. Za trenutek se ustaviva pri pomniku na 13. julij 1941, ko so se v teh gozdovih zbrali domoljubi in ustanovili Molniško partizansko četo, nato pa greva naprej po poteh in hribovju na greben, kjer se pridruži pot z Urha. Še nekaj korakov in stopiva iz gozda na vršnji travnik, s katerega uzreva vasico Orle, ki je že v sosednji občini in Molnik, hrib katerega vrh seže do nadmorske višini 582 m.
Naprej ne greva, sedeva na leseno ograjo in si privoščiva vroč čaj iz termovke in slastne napolitanke. Medtem ko sedim na ograji, žena izvaja različne vaje od počepov do raztezov in čas nama hitro mineva. Malce nižje mimo stopajo sprehajalci in čez čas se odpraviva s sončnega travnika. Stopiva nazaj na pot in jo ubereva po grebenu z nekaj vzponi in spusti v smeri Urha. Globoko pod grebenom poteka avtocesta in hrup vozil seže do vrha hribovja in zamre šele, ko se spustiva z grebena in stopiva proti vzhodu po nekoliko blatnem kolovozu, ki se mu na nekaterih delih izogneva s potjo nad njim. Tako prideva do spominskega parka na Urhu, kjer je spomenik obdan z lesenimi stenami in streho ter tako zašćiten pred zimskimi vplivi. Na peščeni ravnici nekaj obiskovalcev telovadi, drugi gredo ali prihajajo s sprehoda, midva pa stopiva mimo cerkvice do mežnarije, kjer je sedaj urejena razstava, ki opominja na brutalna obdobje vojne in na številne žrtve domoljubov, ki so bili umorjeni na tem mestu s strani slovenskih izdajalcev in krvnikov.
Z Urha se spustiva po cesti navzdol, ubereva bližnjico do potoka in preko brvi stopiva na travnike, ki se raztezajo vse do najinega izhodišča. Še kratek sprehod po mokrih travah in sva v središču mestne četrti in pri rojstni hiši žene, kjer sva pustila najin avtomobil.
Po slabih treh urah sva se vrnila in zaključila lepo krožno pot skozi gozdove na obrobju Ljubljane. Gore zastirajo oblaki, a zato ni nič manj želje stopiti na njihove vrhove. Le kdaj bo to?