PZS: ... čez Okrešelj na Kamniško sedlo v Kamniško Bistrico

Kar neverjetno se mi zdi naše osvajanje prelepih slovenskih gora.
Misli mi hitijo nazaj na Pohorje, kjer smo podpisali dogovor o sodelovanju z našimi takrat še bodočimi spremljevalci. Občutki, ki so me navdajali ob podpisu pogodbe o sodelovanju, so nepozabni del mojih spominov, a še zdaleč si nisem predstavljala koliko nepozabnih trenutkov, novih prijateljstev in neodkritih moči v sebi bo prinesel ta podpis nam slepim in slabovidnim pohodnikom in tudi spremljevalcem.

Ne bom naštevala vseh osvojenih vrhov, ker so na tem mestu v preteklosti že bili opisani a prehodi iz nižjih pobočij vedno višje in višje vrhove, kažejo na odlično poznavanje gora našega Jurčka in Marjete, ki načrtujeta naše pohode. S svojim pristopom, njunim učenjem na področju ljudi s posebnimi potrebami, nas uspeta pripraviti do tega, da iztisnemo iz sebe svoj maksimum fizičnih in psihičnih moči. Razveseljivo je, ko opazujem sama pri sebi in pri mojih prijateljih, kako se ta maksimum povečuje. Z vsakim vzponom me prevzame hvaležnost za vse ljudi s katerimi smo postali odlična ekipa pri premikanju na videz nepremagljivih mejnikov, ki nas nekako vežejo.
Pazi korenine, visoko dvigni nogo, enkrat levo drugič desno, skloni se, veje visijo na pot, stopi zelo nizko dol in ugotovim, da je moje koleno na moji bradi. Še veliko podobnih opozoril so postala vsakdan nas pohodnikov in naših spremljevalcev. Zavedam se, da nebi nikoli vedela kako dejansko izgleda biti pripeta na jeklenico. Plezati skoraj navpično po steni, premagati melišče, če nisi smučar in predvsem najti v sebi moč, da poleg izziva narave popolnoma zaupaš velikokrat neznanemu človeku, postane kar naenkrat večkratni izziv. Vedno znova se k sreči nas vseh pokaže, da drži pravilo, da je v slogi moč. Kako smo pohodniki navdušeni, najlepše povedo intervjuji, ki jih je pripravila Marjeta Čič z nekaj pohodniki in spremljevalci na cilju v Kamniški Bistrici. Na cilju se zaveš svoje majhnosti napram gori in hkrati svoje veličine nasproti njej, ko uspeš premagati njene pasti in čudi. Hvala vsem, ki nam da te na razpolago del sebe, da smo tudi mi lahko zmagovalci. Vtisi pohodnice Anje Uršič to potrjujejo, saj intervju na cilju in zapis, potem ko se je prvi vtis že polegel, povesta isto zgodbo o sreči, ker soljudem ni vseeno in privoščijo lepote sveta tudi nam, ki jih popolnoma sami nebi mogli doživeti.

Ana Oražem

Pohod na Okrešelj in Kamniško sedlo je zame predstavljal do sedaj najlepši vzpon in podvig, ki smo si ga skupaj z ostalimi zadali in dosegli. Všeč mi je bila sama raznolikost poti, saj smo na pohodu doživeli zares razgiban teren, od travnatih pobočij vse do strmih v nebo segajočih skal, ki smo jih morali preplezati. Na začetku poti smo šli tudi mimo slapa Rinka, ob veličini katerega vsakemu pohodniku zastane korak. Slišali smo kako iznad skal žubori voda, ko smo hodili proti izviru Savinje, in se tam dotaknili in začutili hladne vode, ki nas je prav prijetno osvežila. Še posebej bi poudarila tudi samo angažiranost naših vodnikov in spremljevalcev, ki so nam omogočili povsem varen in zaščiten plezalni vzpon, kjer smo si nadeli plezalne pasove in ostalo opremo, ki je v visokogorju neizmernega pomena za našo varnost. Tekom celotne poti smo lahko potipali in povohali tudi različne planinske rožice, skoraj na vrhu Kamniškega sedla pa so nas razveselile tudi planike, katerih cvetovi so na dotik mehki kot šopki vate. Po okrepčitvi v koči na Kamniškem sedlu, smo se odpravili v dolino po zelo strmem melišču. Najprej smo bili nekoliko v dvomih kako nam bo šlo, saj je hoja po melišču nekoliko drugačna. Kaj kmalu pa smo ugotovili, da je spust po prodnatih pobočjih posutih z drobnimi kamenčki prav zabaven. V dolino smo skoraj »odsmučali« in pri tem vriskali od veselja, četudi so se nam v pohodniških čevljih že nabirali kamenčki z melišča. Nas glavni vodnik Jurček je prav sklepal, da nam bo hoja po tovrstnem terenu lažja in bolj sproščujoča kot pa pot po koreninah in skalah, za kar se mu zares zahvaljujemo, saj je povsem vidno kako pri načrtovanju pohodov upošteva specifične potrebe in želje slepih ter slabovidnih planincev. Do sedaj je bil namreč vsak pohod skrbno organiziran in planiran brez kakršnikoli večjih zapletov na sami poti. Zahvalila bi se tudi vsem spremljevalcem, ki nam pomagajo in tako omogočijo nepozabna doživetja in občutke, ki bodo za vedno ostali v nas kot neprecenljiv delček življenjskega mozaika.

Anja Uršič

Vtisi udeležencev in njihovi izzivi:

Štefan: »Danes so bila kar nova doživetja, novi tereni, nove izkušnje. Fajn je bilo. Jeklenice so šle v redu. Ana je imela na začetku rešpekt, razložil sem ji kak sistem je to in ni bilo nobenih ovir. Z Ano sva obojestransko sodelovala, sledila je mojim navodilom. Jeklenica in skale niso bile problem, ni bilo nobenih ovir. Z Ano sva že hodila skupaj, danes sva se še bolj povezala, ujela, ujela pri sporazumevanju pri hoji je pomembno. Rekla mi je, da se me bo spomnila danes, da sočustvuje z mano, ker še grem v službo. Ni mi škoda časa za gore, za takšne prijatelje mi ni problem, si bom že uredil.«

Marjan: »Zelo sem bil zadovoljen z mojima dvema pohodnikoma (Grega, Miha), sploh z Mihom. Še veliko takih pohodov. Zelo rad hodim s takimi ljudmi, ki imajo veliko, veliko, veliko željo, da osvojijo en vrh. Prehodijo tako turo, kot smo jo danes naredili z Logarske čez Kamniško sedlo v Kamniško Bistrico. Še bom šel z njimi. Hvala lepa.«
Povedal sem jima, kako se je potrebno pripenjat na jeklenicah, da pustiš oponko in pride sama za tabo. Sem mu dvakrat pokazal, pa je šlo.«

Brina: »Težko sem čakala današnji pohod, bila sem nestrpna. Hodili smo po mojem en dan, da smo prišli do jeklenic, kjer smo plezali. Dolgo, vleklo se je. Po jeklenicah sem bila malo žalostna, ker je bilo konec jeklenic, ko sem prišla do melišča, smo se pa dol drsali, po kamenčkih smo se peljali in mi ni bilo žal.
Tam bi morali narediti za drsanje. Mami, midva sva bolj za skup, če nebi bilo Saša, bi midve kar letele. Malo sem se vmes tudi po riti peljala. Še več jeklenic prosim in melišč.
Videla sem planike in to jih je bilo po 15 v enem šopu. In veliko drugih rož, gorski angelčki, zlatica, rododendron, šentjanževka. Je bilo veliko rastlin, živali pa žal nobene. Ptiči so bili - kavke. Zelo blizu koče so letale.
Pred kočo v Kamniški Bistrici sem se vozila z majhnim ziplajnom.«

Jana: »Nisem bila prvič v stiku z jeklenico. Nisem bila še nikoli navezana, z oponkami pripeta na jeklenico. Imela sem jo samo za vodilo, da sem se je držala. Meni je bilo to super, komaj sem čakala. Isto kot Brina, saj se ji pozna, da je moja. Ni bilo nobenih težav. Bi šla še enkrat. Druga super stvar pa je bilo melišče, to je pa sprostitev po tistem navzgor. Jaz sem se po tem melišču že enkrat spuščala. V paru smo leteli dol, ne hodili. Pa vriskala sem zraven, pri meni pač ne gre drugače. Bila sem presenečana nad Sašem. Včasih je bil tako strašno previden. Zdaj pa že malo uboga naju z Brino. Se mi zdi, da je bil on tudi na koncu zadovoljen, ko smo prišli do konca melišča. Super, super, super je bilo. Še čim več takšnih stvari. Hvala vsem, tako kot vedno, da ste nam to omogočili.
Na začetku nas je spremljalo sonce, smo imeli lepo vreme, ko smo prišli na sedlo, pa se je začela megla vleči, hladno je bilo, začelo je pihat. Ko smo se odpravljali dol, nam je narava poskrbela, da smo se odpravili v soncu. Ko smo bili v koči, se je lepo zjasnilo in pot navzdol smo začeli v soncu. Enkratno v glavnem.«

Sabina: »Ful fajn je bilo danes. Doživeli smo marsikaj, probali smo jeklenice, šli smo na melišče. Vsi deli so bili zelo zanimivi, ker te poti nisem poznala. Prvič sem šla na Kamniško sedlo in tudi na Okrešelj. Vse je bilo zanimivo. Mogoče, najbolj se mi je vleklo s Kamniškega sedla dol do melišča, po dveh urah maš teh skal pa korenin zadosti. Nisem si mislila, da bomo tako fajn, šli čez melišče, to se mi zdi ful lepo. Ful uživali, to je bil res ful v redu. Jeklenice, to pa sem vedela, da bo super. Sem imela drugo spremljevalko, se nisva poznali, pa sva se super ujeli. Je tudi to ena posebna dogodivščina. Bravo za Lidijo, hvala Lidija. Z obeh strani mora bit sodelovanje. To ni enostavno, jaz se tega zavedam, da vsak hodi drugače, da ima vsak drugačne potrebe. Spremljevalci, če spremljajo različne ljudi, jim je tudi težko. Vsakič je kaj drugače. Še jaz se včasih na različnih poteh drugače obnašam in je razlika. Pred jeklenicami pri meni ni bilo treme, je bila pri Lidiji. Lidija je na začetku kar sapo zajemala. Je gledala zase in zame in je razlika. Jaz se tega zavedam.
Imeli smo dober tempo, nismo stali, vsak je hodu svoj tempo in je bilo. Vsi smo uživali. Res.
Bili smo maksimalno zavarovani, kar se da. To je zelo pomembno, da smo bili varovani, nadzirani, vrvi so potegnili nekje posebej za nas, zato da smo bili res varni in to je bistveno. Dobra izkušnja tudi za naslednjič veliko pomeni.
To je bilo tudi meni novo in jaz vem, da nebi šla, če ne bi šla z njo. Jaz sem ful vesela, pa nisem edina. Najbrž vsi slepi in slabovidni nebi šli na ta pohod. Ker je res projekt. Ne samo, da moraš priti v Logarsko dolino in potem s Kamniške Bistrice. Ne moreš si uredit prevoza. To je za nas fenomenalno. Res. Ni človeka, ki ne bi bil zadovoljen. Vsi smo. Od najmlajšega do najstarejšega, vsi smo zadovoljni, res.
Jaz si ne predstavljam kako bi bilo s temi prevozi, ali bi naju nekdo peljal v Logarsko in nas prišel iskat. Avtobusnih prevozov - rednih linij ni. Pa tudi na to računat, pa čakat, ne veš kako boš prišel, kdaj boš prišel. Je nemogoče. Žal je nemogoče. Včasih, ko so naši predhodniki to hodili, se je točno vedelo, kdaj gre zadnji avtobus, kdaj gre prvi vlak. Ne moreš točno kalkulirat, kdaj boš prišel. Pri nas se to lahko zavleče. Mislim, gor smo kar v redu, za dol smo pa počasni. Malo smo že utrujeni, je kar kondicijsko zahteven projekt in tisti, ki nimajo toliko kondicije, malo dlje časa traja. Vesela sem, da so mladi, starejši, vsak kaj pove, vsak ima svojo zgodbo. Vsak pove svojo izkušnjo, kakšen nov cilj ali pa izziv. To je tudi fajn. Tudi to se pogovorimo. Jaz se ne bojim jeklenic, nimam predsodkov. Melišče sem pa prvič doživela danes. Glede na to, da se tudi z Lidijo prej nisva poznali, ne veš, kako boš to speljal. Sicer jaz se s tem ne obremenjujem, odrinem - boš že nekako izpeljal. Stopiš in kar je je. Imam izkušnjo smučanja, hoje pozimi v hribe.
Malo pred Kamniškim sedlom cel nasad planik - plantaža. Zdaj trenutno je res ful enega gorskega cvetja: nageljni dišijo, ciklame dišijo, bori dišijo - rušje. Spremljevalci opišejo. Lepo je. Lepo je videt, kako drugi planinci imajo potrpljenje z nami, nas počakajo, vsi, ni problema. Rečejo: »vse čestitke, kar tako naprej.« Nobene nejevolje, ko morajo malo počakati. Je že težje, če nas je 20 - 10 parov, pa se malo zavlečemo. Bili so obveščeni - so jim drugi povedali. Lepo je videt, da tudi drugi to razumejo, da hodiš in to sprejemajo, da jim je kar logično in da bodo oni mogoče zato pol ure kasneje v dolini. Podpirajo naše podvige. Jaz nimam povsod takih izkušenj, npr. : »Kaj tu dren delate.«

Lidija: »Jaz sem ful pazila. Ko vidiš dol. Zelo dobro hodi Sabina ima kondicijo in se to pozna. Izkušnja dobra, nisem vedela, kaj bo, kako bo. Sem bila pozitivna skoz. Sva se morali navaditi, bil je tempo mal drugačen, je šlo kar gor. Najprej nam je teklo. Prvič tukaj, tudi jaz še nisem hodila po tej poti nikoli. Jaz sem se tudi privezala, ampak potem pa sem videla, kaj se bom pa jaz privezovala. Imela pa sem s seboj vse. Sem pa bolj pazila, da je Sabina ja zavarovana. Tam, ko vidiš dol, pa moraš stopiti čez - fajn se drži, potem. Jaz za njo gledam, tak kjer je nevarno skrbiš. Je velika odgovornost.
Na dvodnevnem smo več hodili, ni pa bilo takole. Vse te poti so meni nove. Jaz nikoli še nisem bila ne na Raduhi, Smrekovcu. To je bilo zame novo. Meni je bilo podobno, kot bi hodila po Pohorju. Tukaj sem primerjala, razen iz Raduhe dol, tisto pa je bilo - sva krvavi pot potile s Simono, zelo počasi sva šli. Dobro sva se odločile, da nisva šli na Raduho. Da sva se odločile, da se spustiva. Končno sva bili sedme, ko sva prišli dol. Nisva bili ta zadnje. Bilo jih je nekaj doli, večina pa še ne. Smo jih čakali. Je posebna izkušnja. Luštna družba, to moram reči. Luštni so, smo plesali do 11 ure. Ni, da ni. Tudi tisti, ki so imeli že prej težave - Miha, je reku, da nebi več hodil, da ima dosti, da nebi sploh šel, potem pa na koncu, nam je vrtel glasbo.
Raziskujem Slovenijo. Presenetili so nas s tem plezanjem gor, s pričakovanjem kaj bo.«

Anja: »Nepozabno. Bilo mi je zelo všeč, ker je bil zelo pester teren, zalo razgibano. Še posebej mi je bil všeč ta plezalni del. Jaz obožujem plezanje in nisem imela nič treme pred jeklenicami. Plezalni del do vrha mi je bil najlepši. Spust, res lepa pot. Pohvale vodniku, da je v naprej naštudiral po kateri smeri gor, kje nazaj, ker se pač vidi, da je bil prav res lepo poskrbljeno za nas. Pohvale vsem spremljevalcem, vodnikom, vsem. Smo se počutili varne. Res nepozabno.
Če primerjam dvodnevni pohod in današnji, so bili dvodnevni lahki, kondicijsko moraš biti kar pripravljen. Ni mi povzročalo nekih težav, ne pri vzponu, ne pri spustu. Počasi postajamo vsi ... Tudi danes, ta skupina, je tako homogena. Smo suvereno hodili vsi skupaj. Se veselim naslednjih tur.«

Martin: »Kako išče za slepe pot, to je nekaj nenormalnega. Lepo me je vodil. To kako on išče pot, pa ni pomembno, lahko gremo dva metra dlje, ampak bo temu primerno našel ta pravo pot, da ni toliko ovir. Pomemben je ta občutek, ki se ga dejansko skoraj ne moreš naučit, moraš ga imeti v »riti«. Miro ima ta občutek. Ima znanje in izkušnje.«

Katja: »Danes je bilo pestro, začeli smo s tem, da smo na avtobusu čakali uro in pol, zato smo imeli pot potem majčken bolj vročo, ampak smo lepo speljali. Občudujem te ljudi kako fajn hodijo, nič ne komplicirajo, zadovoljni, res je fajn. Jeklenice. Nič ni bil problem. Jaz sem imela tri. So me poslušali in ni bilo nič problemov. Jaz sem precej vodila, da imaš vse sorte. Sem imela priliko zdravih ljudi, pa so bili trmasti in so hoteli po svoje. Marsikdaj je bilo z njimi težje, kot danes.«
»Jaz sem začela 1996 leta z vodniškimi tečaji in veš koliko smo jih imeli, pa vse tri kategorije, pa varstvo gorske narave, pa nismo imeli tako kvalitetnega tečaja, kot je planinstvo za invalide/OPP. To je pa bil na Uštah ta prvi, vrhunski.

Miro: »Marti je enkratno hodu. Montirala sva pas, varovalno vrvico, oponke sem mu jaz prestavljal, ni mogel on sam, ker ne vidi oponke. Hoja, vsaka mu čast. Sem zelo zadovoljen z njegovo hojo in z njegovo kondicijo. Enkraten človek. »Sta se dogovorila, da še gresta kdaj skupaj?« Odkrito povem, da me je prosil, da bi še z mano hodil, samo jaz sem pred tem, da bom končal z vodenjem.
Jaz sem že vodil vojaške civilne invalide. Tri sezone nazaj. Sem ga peljal na Peco, brez ene roke, čisto slep, pa se enkrat ni spotaknil, sem se jaz večkrat. En je bil brez noge, z berglami, smo šli na Tičarico in na Sedmera jezera. Sem reku: »Vam pomagam zaradi ravnotežja.« Mi je odgovoril, da naj ga samo pustim. Resnica, ravnotežje takšno. Jaz ne vem.
Ko je šel Marjan na tečaj planinstvo za invalide in osebe s posemnimi potrebami, bi šel jaz tudi, pa sem vedel, da bom nehal. Najprej sem rekel, da bom vodil do 70 leta, zdaj sem 73. Sem se tako odločil, sem pa zdrav in kondicije imam še vedno dosti. Marjan me je poklical, sva prijatelja, saj smo z vsemi, kar je v Kamniku vodnikov, se dobro razumemo. Sem z veseljem obljubil, da grem zraven danes.«

Jožica: »Jaz se šele vključujem v to skupino, ker se je mož včlanil med slepe in slabovidne in seveda, da ne hodi sam, sem šla zraven. Prej sva hodila vedno v hribe, stalno hodiva v hribe. Mož je bil gorski vodnik, ko je bil še bolj fit. In tako sva se vključila, da šele spoznavam to skupino in se dobro počutim v tej skupini, meni je dobro. K sreči sva tako samostojna, da lahko oba hodiva. Bolj nama je problem kondicija, kot kaj drugega. Mož je zaenkrat še samostojen, če je zadosti svetlobe. Nama je super, meni osebno je. Skupaj smo dva dni preživeli zadnjič, jih občudujem, občudujem te ljudi.
On se je odloči sam, samoiniciativno iskal, kje bi dobil dovolj znanja, rehabilitacija, ko imajo te programe, enkratna zadeva za slepe in slabovidne. Prej se ne poznamo.«

Jožef: »Kondicijsko je problem, pri teh letih že človek drugače uspeva držati tempo. Jeklenice pa niso izziv, jaz sem včasih ferate plezal, bolj zahtevne. Jeklenice so bile popestritev poti. Vseeno mi je, če so dvodnevni ali enodnevni pohodi, odvisno od dolžine ture. Če je obvezno spanje, potem ne gre drugače. Verjetno bo še več dvodnevnih zaradi dolžine tur, ki so pred nami. Grintavec bi zelo težko naredili v enem dnevu, da o Jalovcu ne govorimo.
Pomembno je, da je rehabilitacija v okviru zdravstva, ne pa socialna zadeva. To je bistveno.«

Pripravili Ana Oražem in Anja Uršič