Slovenske novice - Drago Perko: Dušan Kukovec z Janezom Resnikom kot prvi Slovenec preplezal severno steno Eigerja
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Vodil je odpravi na Norveško in v Pamir, plaz pred njegovimi očmi pokopal soplezalca
VELENJE • Med legende slovenskega alpinizma mirno uvrstimo tudi Dušana Kukovca. Danes šteje 92 let, živi pa v Velenju, kjer smo s tem dobrodušnežem obujali spomine na gore in zgodbe, ki so se spisale tam gori. V vseh teh letih se jih je nabralo kar nekaj.
Dušan Kukovec je iskriv in prijeten sogovornik. FOTO: Drago Perko
»Slep sem, sicer pa sem za svoja leta še precej samostojen,« nas pozdravi vitalni Dušan. Rodil se je
Francu in
Jožici Kukovec iz Oseka pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Prvih osem let je živel pri babici, pri desetih letih pa so se z družino preselili v Ruše, kjer je oče delal v tovarni. »Ko sem bil star deset let, sem prvič jedel kruh, namazan z maslom in medom,« spomni na težke in skromne čase otroštva. Leta 1943 se je začel učiti za peka, a so njegovemu gospodarju zaprli pekarijo, Dušana pa poslali za dimnikarja, ta obrt mu je nato dajala kruh. Ko se je šolal v dimnikarski obrtni šoli v Gradcu, je moral svoje slovenstvo braniti tudi s pestmi. Po vojni se je vrnil v Ruše, leta 1948 je šel za 27 mesecev služit v jugoslovansko vojsko; najprej je bil v Bjelini, kjer je nekoč zaspal na straži, pa je moral za kazen spraviti do Deliblatske puščave artilerijo, hrano in strelivo. »To so bili časi informbiroja,« spomni na spor Jugoslavije in Sovjetske zveze ter napetosti.
Celjski izziv
Pri 18 se je zaljubil v hribe, prvič ga je s sabo vzel ruški urar Dušan Pelcl, do Robanovega kota sta šla. Za Kukovca ni bilo več poti nazaj, zapisal se je goram. Bil je izvrsten alpinist, izjemen gorski reševalec, inštruktor gorskega reševanja, hkrati pa prvi Slovenec z izpitom za helikoptersko reševanje. Na njegovo pobudo so leta 1966 ustanovili Šaleški alpinistični odsek. Med gorske reševalce se je vključil leta 1964 in je tudi častni član postaje GRS Celje. Prvič je nase opozoril s preplezano prvenstveno smerjo v Križevniku. »Spomnim se, da se je ves čas govorilo, da v tem delu ni plezal še nihče. Spomnim se tudi akcije, ko so šli celjski alpinisti poskusit. Vodil jih je Ciril Debeljak, vsa celjska smetana pa jih je čakala spodaj,« se spominja plezanja na Križevnik. »Ko sva bila z Ivom Reyo na eni od reševalnih akcij, sva postala na travniku, zazrla sva se proti Križevniku. Povedal sem mu, da bi tukaj rad plezal. Pa me je kategorično zavrnil in dal vedeti, da je to stvar Celjanov in naj oni to osvojijo,« nadaljuje Kukovec, a mu Križevnik ni dal miru. Postal je pridruženi član AO Celje in dobil priložnost, da se povzpne na goro. »Bila sva z Vančem Potrčem. Vrvi sva imela, klini pa bi morali priti z zadnjim avtobusom iz Celja. Pa jih ni bilo, le listek je nekdo poslal, naj prideva po kline v kočo na Okrešlju. To naju je še bolj podžgalo, saj sem vedel, da me Celjani že ves čas podcenjujejo. Zato sem z Vančem Potrčem pri Robanu ponoči koval kline iz starega železja ter drugi dan uspešno zlezel.« Smer je imenoval Ruška, potem pa dodal še šest prvenstvenih smeri v Križevniku: sledile so si Resnikova, Šaleška, Šoštanjska, Centralna, Bojanova in Dedijeva, ki je bila zadnja, ko mu je bilo 50 let.
Smrtonosni plaz
V gorah ni bilo vedno prijetno. Na državni praznik, 29. 11. 1960, se je sprožil plaz na južnem pobočju Ojstrice, bil je usoden za alpinista Iva Reyo. »Pokopal ga je pred mojimi očmi,« s solzami v očeh pove Dušan Kukovec. V nesreči je bil tudi poškodovan, zlomil si je nogo in bil ves obtolčen. Umrl je tisti Ivo, ki ga je dve leti prej ob nesreči na Turski gori z golimi rokami zadržal, ko je padel trideset metrov globoko. Kukovec se je prijatelju poklonil s smerjo v Ojstrici, poimenovano Zmaj.
Plezal je tudi v norveških gorah, na Kavkazu in Pamirju, v Novozelandskih Alpah, večkrat tudi v Dolomitih in Centralnih Alpah. Leta 1969 je pisal zgodovino našega alpinizma, ko sta z Janezom Resnikom kot prva Slovenca premagala severno steno Eigerja (v Bernskih Alpah v Švici). Že pred letom 1969 je bil parkrat pod Eigerjem, a gor ni šel. »Bili smo preslabi, predvsem pa nismo imeli primerne opreme,« priznava sogovornik in poudari, kako zahteven je bil vzpon. »Kamenje je letelo s stene, eden me je zadel v prst in obrusil kožo. Če bi me zadel v glavo, bi bilo po meni.« Prvi dan sta plezala do treh popoldne in spustila naprej številne odprave. »Raje sva se odpočila, pojedla in nadaljevala zgodaj naslednje jutro. Ker je bilo že mrzlo, tudi kamenja ni bilo,« razloži. Z Janezom sta tudi uspešno sestopila.
»Lastnica hotela, bila je zaljubljena vame, je za našo in japonsko odpravo ob vrnitvi v tabor pripravila veliko zabavo,« z nasmehom omeni alpinist. Z Janezom Resnikom sta med 22. in 24. julijem 1969 opravila 69. ponovitev Heckmairjeve smeri. Leto za tem je Kukovec vodil odpravo na Norveško, v njej so bili še Ivč Kotnik, Franci Verko in Dani Kopušar. »To je bila prva slovenska odprava na Norveško, tamkajšnji mediji so nam namenili precej pozornosti.« Še hrani dnevnik odprave, kamor je pisal o svojih občutkih, zbiral podatke, fotografije in izrezke iz časopisov, ko so plezali na Goro strahov, povzpeli so se na Trolltind in Romsdalhorn, kjer so splezali tudi prvenstvo smer. Kukovec je bil tudi član odprave v Kavkaz, ki jo je leta 1965 vodil Pavle Šegula. Z Janezom Golobom, Barbaro Lipovšek in Petrom Ščetinom so preplezali severno steno Dichtau. Leta 1981 je vodil odpravo v Pamir, kjer so osvojili Pik Komunizma in Pik Ščurevski.
Do upokojitve leta 1984 je deloval v dimnikarstvu, bil je vodja rajona za Šaleško dolino in član jugoslovanskega odbora dimnikarjev. S poslovno žilico je znal priti do denarja, začel je izvajati nevarna višinska dela – čiščenje nebotičnikov in podobne zadeve. »Ko sem imel izkušeno ekipo alpinistov, sem v nekaj dneh zaslužil za deset katrc,« pove Dušan Kukovec, ponosen na pet otrok, devet vnukov in pet pravnukov. Imel je štiri žene. »Nisem jih jaz zapustil, ampak one mene, ker sem bil ves čas zdoma ali v hribih,« sklene legendarni alpinist, dobitnik številnih priznanj. Med drugim je prejel zlati znak Planinske zveze Jugoslavije, zlati znak Planinske zveze Slovenije, srebrni orden dela SFRJ in svečano listino Planinske zveze Slovenije.
Bil je izvrsten alpinist, izjemen gorski reševalec, tudi prvi Slovenec z izpitom za helikoptersko reševanje.
Pri Robanu sem ponoči koval kline iz starega železja ter drugi dan uspešno zlezel.