Kot je že v navadi, za prvomajske praznike
... se obvezno gre ogret kosti in prste nekam ob morje, po zimskem zmrzovanju v slapovih, grapah …. Pa še korona je popustila.
V našem letnem planu je tako bil tabor Omiš. Zorganizirali smo se in lepa druščina naših članov in članic se je zbrala v Lisičini. To je kraj v Omišu, ki ga že vrsto let z veseljem koristimo plezalci zaradi svoje neposredne bližine za izhodišča plezalnih tur. To izgleda nekako tako: po zajtrku stopiš na dvorišče, si izbereš eno od okoliških sten vzameš vodniček, in si še vizualno ogledaš potek smeri, si nadeneš pas, z kompletno alpinistično opremo in čutorico vode in gas. Ostali v kampu te pa opazujejo, če kako neumnost storiš v steni. Podobno, kot nekoč v Aniča luki. Kako je noro dobro in lepo vse tukaj, je pač treba doživeti če bi opisoval, bi bilo kičasto. Torej, tabor je trajal od srede do nedelje prvi maj. Ja bili smo pridni in plezal vsak dan, tudi prvi popoldne so naše fante tako srbeli prsti, da kljub temu, da sem šest ur vrtel volan, brez zajtrka, brez kosila in brez zaslužnega piva, moral neučakancem ustreč in dve navezi smo splezal eno tri raztežajko za ogrevanje. Itak so mi vajenci že prvi dan uničili metulja, plezal smo Greben lisičine – Babjača, lep in izpostavljen greben/ zračen in moji fantje so že ob prvem sestopu občutili tudi edino slabo točko tukajšnjega plezanja, to so mestoma zaraščenost in trni. Taka je pač specifika kraja. Pristopi in sestopi malo specifični, toda med potjo nabereš šparglje za malico. Planirali smo vsak dan dve smeri, toda specifika terena se tudi tokrat poigra, gremo mi zjutraj ob devetih v steber Babe, osem cugov na soncu, pol pa še okoli hriba v dolino in steza začudo pripelje skoraj naravnost v bife, v centu mesta seveda.
Nismo se vprašali, niti se spogledali, temveč odvili na zasluženo pivo, tri naveze hkrati z vso kovačijo in vrvmi na sebi.
Drugi dan, ko smo zopet potrebovali tekočo podporo, so celo za rundo pritisnili Dalmatinci so carji. Itak pol treba kej pojest za kosilo, na kar je večino prevzel dopustniški duh, treba si je ogledat mesto, plažo, izliv Cetinje, obiskat okoliške gradove in trdnjave, torej možnosti v izobilju. Eni so frikal, eni so kolesarili po okoliških trailih, planinarili in afne guncali. Spontano je prišlo celo do tekme, kdo prej pride na sosednjo trdnjavo po grebenu, zmagovalec je izbral najboljšo taktiko in je šel že ob petih zjutraj, k je hladneje. Jasno en popoldne smo seveda imeli ribji piknik. Še vreme je kljub grožnjam odlično služilo vse dni.
Torej ni kaj dodati razen: carsko.
Avtor: Tomaž Z.