AK Ravne - Alina Ledinek: Frdamane luknje, nostalgija, Lojzetov ...
Odločila sem se, da združim dva članka, čeprav je od Frdamanih lukenj mimo že kar cel teden in še malo več, ampak nič zato. Vzponi kot taki, mi ostanejo v spominu, tudi v detajlih.
Torej v soboto, prejšnji vikend, je potekala delovna akcija, moram povedati, da smo z delom dobro opravili! Predvsem zelo hitro, zato je ostalo še časa za plezanje. V bistvu sploh nisem bila zmenjena z kom, ampak sem vedela da nekdo me bo pa že vzel s seboj. Res je temu bilo tako, že smo korakali G. Špiler, Irena ter jaz proti frdamanim luknjam. Prvič smo bili skupaj v navezi, bilo je res zanimivo in poučno! Smer kot sama ponuja res lažjo plezarijo, razen mislim da tretji cug. Tam te čaka kamin. Kaminska plezarija je precej zanimava, posebej če si malo manjši, je še toliko bolj zanimivo.
V naslovu, ste lahko zasledili besedo “nostalgija”. Velikokrat sem razmišljala, kako je bilo včasih, kako so se včasih lahko prebijali po tako mogočnih stenah, z tako malo opreme, z zelo skromnin znanjem, niso vedeli, kaj pomeni težko. Gnala jih je volja po odkrivanju tega “nekoristnega sveta”. Bili so hrabri, suvereni. Tovarištvo je pomenilo veliko, zaupanje, ter stisk roke po preplezani smeri, iskrenost.
Pavla Jesihova, Mira Marko Debelakova, ter še marsikatera druga ženska, seveda tudi moški, to so ljudje, ki so nam postavili temelje, brez njih nebi bili tam kjer smo sedaj. To je seveda samo moja filozofija. Rada bi podoživela te čase, ker tako si tudi predstavljam plezanje, ne pa samo težke ocene, egoizem, kdo več prepleza, kdo je slabši, kdo je močnejši, to ni perspektiva in ljudje z takim mišljenjem nebodo prišli daleč
Med plezanjem, mi je Irena pripovedovala kako je bilo včasih, da je že varovanje z polbičevim vozlom bil zelo velik napredek, oz velik korak za alpinizem.
No skratka, veliko novega sem izvedela, ne samo v tem ampak tudi v sami vrvni tehniki.
NEDELJA, 11. 7.
V nedeljo, pa smo se tečajniki alpinističnega kluba Ravne, podali na “prvo turo”, ki je potekala v Raduhi. Hvala vsm alpinistom ,inštruktorjem ,ki ste si vzeli čas, da je nastala še ena lepa zgodba. Moram reci, da sem upala, da bom v navezi z Fižolano in res je temu bilo tako. Odpravila sma se v ostenje srednje Raduhe, natančneje v Lojzetov kamin, katerega sem že preplezala pozimi, ampak nič zato.
Dostop je biv kar pester, prečenje snežišča, težek nahrbtnik( ne jamram), hoja po strmem melišču ipd. Ampak to je del hribov, odvisno je le od nas kako se spopademo z situacijo. Imela sma rahle težave pri vstopu v smer, kajti točno ker sma vstopila je bilo veliko snežišče, kar je pomenilo mokro skalo. Tam sma izgubila nekaj časa ampak je Fižola spretno rešil situacijo.
Naslednji cug sem lahko potegnila jaz, kar mi je seveda bilo v čast, hrabro sm se zapodila v kamin. Klina sta zapela do najvišjega tona v lestvici. Nadaljev je Fižola. V bistvu je biv ključen del kar na začetku, potem pa je sledila lažja plezarija. Namesto levo po polici sma izbrala bolši izstop in sicer kr naravnost ter nato levo v dolgo prečnico ter na zavarovano pot.
V tej turi sem res izvedela veliko veliko stvari. Seveda tudi v plezanju, ampak bolj življenske stvari v povezavi z plezanjem. Včasih se mi res zdi, da sem se rodila v napačni generaciji plezalcev, ampak vse se zgodi z razlogom kajne?
Mislim da se je perspektiva precej odprla. “V alpinizmu je gotovo največ svobode, če le nisi ujetnik samega sebe". (Tone Škarja)
In res je tako.