AO TAM: ... v Vipavi - Poročilo
Evo nas, žive in zdrave z letnega tečaja alpinistične skalne tehnike.
Pretekli vikend (26.-27.3.2022) se je ekipa tečajnikov in inštruktorjev mudila v Gradiški Turi. Z zgodnjim sobotnim odhodom iz Maribora smo si prvo jutranjo kavo privoščili na primorskem toplem soncu. Finalnim ravnateljevim komandam je sledil hiter vzpon pod steno, kar so nekateri zaradi nujnih jutranjih opravkov izkoristili za podaljšano kondicijsko pripravo in dodatno raziskali razvejane poti nad kampom Tura. V vmesnem času so inštruktorji pripravili opremo in uredili pet različnih točk. Tečajniki smo se razdelili v skupine in se začeli preizkušati v spuščanju po vrvi, samoreševanju, gibanju v navezi, pripravljali smo sidrišča, plezali, se prevezovali... Po celodnevnem kroženju med točkami na toplem soncu je bilo jasno, da je potrebno izgubljeno energijo in tekočino nadomestiti. Zato smo po postavitvi kampa dan zaključili v gostišču, kjer smo začeli z analizo pri mizi za pizze.
Nedeljski del tečaja je bil namenjen plezanju navez v večraztežajnih smereh. Tisti v šotorih smo bili deležni izredno prijetne budilke. Poleg lokalnih napevov ptic nas je prebudilo še žvrgolenje tamovskih frajerjev, ki so se pridružili v drugem dnevu. Jutranji pozdrav soncu - uspešen, na zadovoljstvo vseh, tudi nemških turistov. Nato pa klasično jutro s kuhanjem kave, podiranjem šotorov, pospravljanjem kampa, dogovarjanjem navez in zopet, po zdaj že dobro poznanih poteh pod steno. Občutek med nabiranjem izkušenj in smeri posameznih navez je bil domač. Pogledaš desno, evo, naš; pogledaš levo, evo, drugi naš. Nekje na vrhu pa ravnatelj, ki je imel pod kontrolo pravzaprav vse. To je dokazoval z občasnimi pripombami, kot recimo: " alo! noge daj bolj narazen", ali pa je zaradi vetra, ko se nismo slišali, pomagal z glasnimi povelji. Plezanje je pomenilo čisto resno izkušnjo večine manevrov prejšnjega dne v lepih smereh. Zraven pa še kup informacij, nasvetov in izkušenj iz prakse naših alpinistov in starejših pripravnikov. Tabor smo zaključili z odžejanimi grli, širokih nasmehov in s pošteno izmenjano opremo.
Bilo je čisto po pričakovanjih - čudovito, kot se za Tamovce spodobi. Na vipavskem koncu smo pustili značilen pečat štajerskih barv. To zagotovo vpliva na njih, predvsem pa močno vpliva tudi na krepitev naših vezi, ki se zdijo vse močnejše. Zahvaljujoč ravnatelju AŠ, načelniku in vsem našim dragim alpinistom, starejšim pripravnikom, ki predano posredujejo svoje znanje in alpinistično kulturo med tečajnike, verjamem, da se bo krog dobrih ljudi še naprej širil v pravi smeri.
Neža Kotnik