Išči

mariborsko

MARIBORSKO... opis

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pijanska noč

Utrinek z alpinistične odprave Grönland  AO PD Kozjak leta 1980

Pijanska noč

Robate in v hrbtišča sileče kamnite ploščadi baznega taborišča na povratku odprave, zamenjamo za gladke travnate površine, ki obetajo prijeten spanec in pravo udobje priznanih jogi vzmetnic. Nadležnosti bele puščave so mimo, namesto njih pa nam dobrodošlico zažele roji komarjev in nič manj nadležni pogosto in predvsem opiti domačini, ki nas gnjavijo pozno v noč  z vedno istimi – neumnimi vprašanji: »ali znamo angleško, od kod smo in koliko je ura«.

Napol prikotalijo se v krog naše večerne družbe, nekaj časa poslušno molčijo, nato pa razpredejo svojo »gnjavažo«, da smo na mah ob besedo. Razidemo se prepričani da bo to najboljša metoda, Pa nič kaj ne zaleže. Potem smo žrtve posamezniki in vsakdo se jih otepa kot ve in zna, poleg komarjev, se ve ki so tako ali tako konstantno na delu.  Postopoma se umikamo v šotore, najbolj pa seveda nastrada, tisti, ki je zadnji. Iz pričakovanega, tolikanj zaželjenega mirnega spanca, po mnogih prečutih nočeh na ledeniku v notranjosti Gronlanda, očitno ne bo nič. Najprej se žrtvuje Janez, ki do pol noči vneto debatira z enim izmed nepovabljenih gostov, a glej ga zlomka, ko že izgleda da se bosta razšla kot najboljša prijatelja, se ti ga, kdo ve od kod priklati še drugi nepridipravček.

Izpred najinega šotora spretno odvleče Venčkov nahrbtnik, misleč da bo v njem našel kaj »seruma«, a ko je že skoraj na konju, se spotakne ob nastavljene posode, ki zažvenketajo v noč, kar Borota vzpodbudi, da takoj zleze iz šotora. Tudi Venček se zapodi ven in le s težavo se obvlada, da nepridipravu ročno ne vgravira prstnih odtisov na zagorelo lice. Sledi prerekanje brez konca in kraja, dokler še sam ne zlezem iz tople spalne vreče in se zapodim na plano. Med tem ko ga z Borotom odstranjujeva v primerno oddaljenost od tabora, so na nogah še vsi ostali. Iz napol odprtih šotorov je slišati pritajeno hihitanje in domiselne komentarje, kot očiten dokaz, da se nekateri ogrevajo za  »vesel večer« – pravzaprav rečimo raje noč.

Še sreča da jutri ni treba na turo!  Čez čas ponovno ležemo k počitku, toda z mešanimi občutki: » Venček, a se ti ne zdi, da je tukaj na Gronlandu orožje v prosti prodaji, da je le retko kdo vključno z otroci, ki ne bi imel svojega orožja, pa na kilograme metkov – tistih drobnih, denimo za zajce, do tistih, za velike bele pošasti, ki se jim reče polarni medvedi. Vsi razen tebe Fenster (drugo ime za Venčka), resda nismo kdo ve kako veliki, smo pa vsi povrsti bele polti – kaj praviš«?

In glej ga zlodja, ura je že tri zjutraj, spanca noče biti  (tudi te vrstice pišem po malem skozi vso noč in ob soju čelne svetilke) za povrh pa je potrebno še enkrat na plano.

Boro in Venček – v  jasnem , hladnem in rosnem jutru, ko zvezdice na nebu polagoma ugašajo, pograbita krepko opitega  robanteža in ga v rahlo zaročeni in rokami priviti drži, odporivata, po  »Večni poti 14« – tako namreč šaljivo imenujemo Kirgardsvay, kot se sicer v izvirniku imenuje pot, ki vodi mimo našega tabora  iz strnjenega naselja Angmasalik, do pokopališča. Priporivata, ga torej prav do policijske postaje, ki pa seveda ob tej uri ne obratuje in policisti kot vsi pošteni ljudje mirno spe.

Napis »POLITI«  opitega domorodca očitno strezni do te mere, da poti nazaj ne poskuša več, sicer pa, začne se delati dan, ko tovrstni komediantje očitno ne nastopajo, si pa po vsej verjetnosti nabirajo moči za naslednjo noč.

 Inko Bajde, september 1980 
Dopolnil in uredil ter arhiviral 24.02.1998

Značke:
GL4

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 595

MARIBORSKO

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.