... na alpinistični tabor AO PD Kozjak v Zgornjo Krmo (pa še kakšna beseda o čem drugem vmes)

Z mopedom na alpinistični tabor AO PD Kozjak v Zg. Krmo

(pa še kakšna beseda o čem drugem vmes)

Pisalo se je leto 1967, ko je alpinistični odsek PD Kozjak Maribor načrtoval poletni tabor v Zgornji Krmi, organizacijo pa je prevzel naš član Danilo Škerbinek, ki je na PZS na izposojo priskrbel šotore, saj društvo s tovrstno opremo samo ni razpolagalo.
Zgodaj spomladi tega leta sem po dolgoletnem zbiranju odpada, ki sem ga pridno vozil k Surovini MB zbral precej denarja, nekaj cvenka pa so primaknili še starši, da sem si nabavil nov Tomosov dvosedežni moped T 12. To leto sem uspešno zaključil tudi tretji letnik srednje tehniške strojne šole ter opravil s predavanji alpinistične šole, in izpitom za alpinista pripravnika. Skonstruiral,  nabavil, narezal in pripravil tudi ves potreben material za prikolico mopeda. Konstrukcijo so mi zavarili v delavnicah za praktični pouk TSŠ, na mopedu napravil priključek in prikolico zapeljal v Slovenske Konjice k mizarju našemu dobremu znancu, ki naj bi mi za prikolico izdelal ustrezen transportni keson iz lesa.

S pričetkom počitnic sem nestrpno pričakoval datuma za odhod na plezalni tabor, kamor sem se odločil odpraviti z mopedom in s seboj povabiti tudi svojega osnovnošolskega prijatelja Marjana, saj smo se družili že vrsto let najprej kot taborniki in potem še v planinskem društvu in alpinističnem odseku Kozjak Maribor.
25. 8.1967 je Marjan z zajetnim nahrbtnikom prišel  k meni, sam sem pred tem svoj nahrbtnik in vso opremo nekako uspel zložiti in pričvrstiti na prtljažnik, saj sem zaradi vožnje moral biti neoviran, medtem ko Marjanu ni preostalo nič drugega, kot da se na sopotnikov sedež skobaca z nahrbtnikom vred. Potolažil sem ga s  tem, da mora potrpeti vsaj do Slovenskih Konjic kjer imam pri mizarju prikolico in srčno upam, da bo nadaljevanje od tam bistveno udobnejše.
A prve težave so se pričele že kaj kmalu ko sva zapustila Maribor, namreč strma klanca na Klopce in Vrhole sta mopedu zaradi obtežitve vzela vso sapo, tako da ju je moral Marjan prepešačiti, jaz pa sem ga vselej pričakal na vrhu vzpetine. Kaj kmalu mi je bilo jasno zakaj motor nima dovolj moči. Tovarna Tomos je verjetno zaradi prihranka pri vgradnih materialih začela vgrajevati aluminijaste cilindre z vstavljeno jekleno pušo, kar se je izkazalo za neustrezno, saj pri preobremenjenih motorjih, ki so le zračno hlajeni prihaja do povišanega segrevanja, posledično pa povečanega raztezanja cilindra, s tem pa do izgube kompresije in moči motorja. To je bilo nekaj ponesrečenih serij, ki sem jo fasal tudi jaz in ko sem kmalu po prihodu s tabora zamenjal cilinder z litoželeznim od takrat naprej nisem imel več nobenih problemov.

Pa nadaljujmo kjer smo ostali in sicer po omenjenih   klancih je sledil manj razburkan svet, tako, da sva končno prispela k mizarju v Slovenske Konjice. Mizarja seveda ni bilo doma, je pa zato bil njegov sin najinih let, ki se je pri svojem očetu učil mizarske obrti. Moja prikolica je bila tam sicer parkirana, a ustreznega »kesona« na njej še ni bilo. »Oljči«!, kakor je bilo ime njegovemu sinu, sem rekel; »sedaj pa po hitrem postopku napravi lesen ustrezen zaboj, da ga bomo pričvrstili na prikolico, saj na tak način kot sva otovorjena ne moreva nadaljevati, poti poleg tega pa se nama mudi!« Stroje in orodje je tako ali tako imel na razpolago, lesa po izbiri pa tudi več kot dovolj.

Ni si dal dvakrat reči in kaj kmalu je bil nared dovolj prostoren keson, ki smo ga pričvrstili na podvozje prikolice. Z Marjanom sva  zložila oba nahrbtnika in opremo na prikolico in kaj kmalu krepko olajšana nadaljevala pot.

Od Slovenskih Konjic pa do vrha Trojan, vzponi niso več tako eksponirani, in ni bilo večjih težav, z vrha Trojan proti Ljubljani pa je tako ali tako brenčalo kot za stavo. V Ljubljani zavijeva proti Kranju od tu pa do Jesenic kjer je bila komaj odprta široka in nova tako imenovana cesta rezervirana za promet z motornimi vozili, na katero naj nebi zašla vprežna vozila, traktorji in seveda tudi mopedi, ki ne razvijejo tolikšne hitrosti. A nama se mudi in kdo bi se v situaciji v kakršni sva bila še motal po stranskih regionalnih cestah, zato prepoved zavestno prezrem, računajoč tudi na malo na sreče, da ne bo kakšne kontrole. Lepo napredujeva in sva že skoraj v Jesenicah, ko se nama po nasprotnem voznem pasu  približuje miličnik na težkem motorju, in bolj kot se približuje bolj zre v naju in povrhu vsega še v moped s priklopnikom, kot da ne more verjeti svojim očem. Ko se zapelje mimo v vzvratnem ogledalu vidim, da se na sedežu motorja še nekajkrat zasuče in gleda za nama, pa si rečem no, zdaj sva pa oplela. A očitno nič od tega, ne pride za nama (sprašujem se: ali se mu šiht izteka in želi čim prej domov, ali pa si misli, saj ni več daleč do Jesenic, potem pa se tako ali tako cesta tega reda konča). V glavnem bližnjega srečanja z miličnikom ni, midva sva kmalu v Jesenicah, zatem v Mojstrani, kjer zavijeva proti Krmi, kamor vodi utrjena makadamska cesta. Skoraj že sva na cilju, zato kak slab kilometer pred koncem doline in Kovinarske bajte ustaviva, saj sva že krepko lačna, velja pa se tudi dobro podpreti pred vzponom do zgornje Krme.

Izvlečeva gorilnik in nekaj hrane za hitro pripravo, a ko bi bilo potrebno prižgati gorilnik, Marjan v svojem hlačnem žepu ne najde več vžigalnika, ki mu je nekje po poti zagotovo izpadel. Kdo ve kje na dnu nahrbtnikov so vžigalice in kdo bi sedaj brskal in razpakiral večino skrbno zložene opreme; pa se domislim, toda prej še nekaj pojasnim.

»Namreč, na našem "ferajnu", sta veljali dve sicer ne pisani pač pa strogi pravili in sicer; prvo, da morajo začetniki in pripravniki na vidnem mestu nahrbtnika in na dosegu roke vedno nositi rolo WC papirja, za vsak primer ko je na pohodu ali v navezi s starejšim članom, če ga slučajno nekam pritisne, in drugo, da začetnikom, kakor tudi pripravnikom – tako-imenovanim »grinhornom« nikakor k pumparicam ni dovoljeno nositi rdečih, pač pa le in zgolj zelene dokolenke, česar sva se z Marjanom disciplinirano pridrževala.«

In se torej domislim; iz škatlice za orodje na boku motorja vzamem ključ za svečko, jo odvijem; košček WC papirja namočim v tank z gorivom, Marjanu zaukažem da jo spojeno s kablom pridrži na kovinsko ohišje motorja in pristavi namočen košček papirja k svečki, stopim na zaganjalno ročico motorja iskra na svečki preskoči in papir se vžge. Ogenj torej imava z njim prižgeva bencinski kuhalnik in si kmalu skuhava obilni obrok hrane. Dobro se torej podpreva in zatem po dobrem kilometru mimo Kovinarske bajte doseževa zatrep doline, ob konjski staji od koder je nosač z konji vsako jutro  na koče triglavskega pogorja, tovoril hrano in pijačo, saj je to v tistih časih bil edini način oskrbovanja objektov ki še bodisi niso imeli tovornih žičnic ali helidromov za pristajanje helikopterjev kot je to primer v današnjih časih.

Tukaj bom zopet na kratko prekinil pripoved,  ker sem že omenil helikopter in nadaljeval malo drugače.

»Namreč malokdo ve, da je bila prva ploščad za pristajanje helikopterja narejena prav v gorah nad Jezerskim natančneje ob Češki koči. To vem zato, ker sva s kolegom Francijem pri postavljanju platoja tudi sodelovala. Leta 1968 v mesecu juliju sva se udeležila zveznega alpinističnega tabora na Češki koči nad Jezerskim. Dopoldne sva plezala, takrat sva med drugim opravila tudi vzpon po zajedi Ekar Jamnik v Dovški škrbini kjer sva se menjavala v vodenju raztežajev, čeprav sva ista generacija, s to razliko, da je bil Franci že polnopravni mlajši član AO, jaz pa starejši pripravnik. Franci je na odseku, ki ga je plezal naprej v nekem kočljivem mestu naletel  na v klin obešeno »lojtrco« na aluminijasti prečki lojtrce pa je bil s kovinskimi črkami vtolčen priimek Ekar (ali sva midva opravila prvo ponovitev saj si ne znam razlagati zakaj bi ta pripomoček tam ostal četudi je že kdo opravil ponovitev pred nama?) . Seveda me je malo grizlo, da nisem v tistem raztežaju bil prvi in imel te sreče ravno jaz – saj je vendarle šlo za svojevrstno trofejo! Zanimivo pri vsem skupaj pa je dejstvo, da je po tolikih letih, ki so sledila in se je Franci preselil v Kranj kot gradbeni tehnik zaposlil na Gorenjskem sejmu, kjer je takrat direktoroval prav Franci Ekar in sta potem bila sodelavca praktično do bridkega konca ustanove.

Če nadaljujem vezano za helikoptersko ploščad, smo v popoldanskem prostem času, udeleženci tabora skupaj znašali kamenje in pomagali graditi le to, ki je bila nared za prvo pristajanje helikopterja prav na dan najinega odhoda s tabora, saj sva se selila na Vodnikovo kočo, kjer je to poletje naš »ferajn« znova organiziral plezalni tabor in plezanje v ostenjih Draških vrhov. Ker smo na zveznem taboru vsak dan dobivali dnevne sestavine za pripravo obrokov, med njimi se dobro spomnim pločevink breskovih kompotov, ki so bile takrat zelo popularne ter izvrstna popestritev jedilnika, sva marsikaj od te hrane privarčevala do konca najinega bivanja na tem taboru, da se je poleg opreme nabral kar zajeten kartonast paket teh viškov z namenom, da bodo še kako dobrodošli na našem taboru na katerega sva se odpravljala.
Kdor je kdaj hodil iz doline po planinski  poti na Češko Kočo ni na približno polovici poti še v gozdu mogel zgrešiti na drevesu pritrjene lesene table z naslednjo vsebino: »Če ti še ni prevroče in se ti ne šibi koleno, zadeni eno si poleno in ponesi ga do koče!« Prav ta dan, ko sva midva odhajala s tabora je helikopter ves čas preskusno in neutrudno letal na Češko kočo in nazaj v dolino midva pa sva  se mučila z vso opremo in dodatno škatlo hrane v sestopu na Jezersko, ki sva jo nosila izmenjaje razmišljajoč, kako lepo bi bilo če bi se peljala s helikopterjem, pa če že midva ne vsaj škatla. Če ne bi bila preveč sramežljiva in nebi šparala jezika, običajno sicer oba zelo zgovorna, bi vendarle lahko povprašala: »če so lopatice rotorja dovolj vzdržljive in motor nima še naduhe, sprejmite paketič tale in ga dostavite v dolino«. Pa nič od tega, čeprav  sva imela še dolgo pot pred sabo; najprej z avtobusom do Kranja, nato še do Mojstrane pa potem peš v Krmo ter vso pot do Zgornje Krme, vzpon do Bohinjskih vratc in spust do Vodnikove koče. Da bi bila ironija popolna je namreč ravno ko sva se izvila iz gozda, na zgornje-jezersko livado tik pred najinim nosom znova pristal helikopter. Ko sva prispela v Zg. Krmo in se pričela vzpenjati proti Bohinjskim vratcem, je padel red za nošenje paketa na Francija, ki pa je imel očitno že poln kufer vsega, saj je izustil, da ga bo zabrisal v prvi grm, pa magari se jutri vrne ponj. Saj ne da bi se bal, da bi ga kdo do jutri utegnil najti in izmakniti, ampak ravnajoč se po reku, »bolje drži ga, kot lovi ga«, sem si paket znova zadal na rame in tako sva molče nadaljevala pod do cilja tistega dne.«

Nadaljujem z vsebino tega sestavka, in omenjam, da je tabor v Zgornji Krmi odlično uspel. Takrat so na zelenem platoju bile prisotne tudi krave na tako imenovani visokogorski paši, da nas je vsako jutro zbujalo prijetno zvončkljanje okoli šotorov, medtem ko smo si  kuhali zajtrke in se potem odpravljali v ostenja Draških vrhov na plezarijo. Sestopi so seveda bili nekoliko daljši, saj se je bilo potrebno z vrha , mimo Tošca  najprej spustiti do Vodnikove koče, se povzpeti na Bohinjska vratca in nato še sestopiti do tabora na platoju Zgornje Krme.  Vode v  bližini ni zato smo jo morali za potrebe kuhanja, pranja posode in osebne minimalne higiene seveda vsakodnevno tovoriti od izvira približno 20 minut hoda po poti na Triglav med Apnenico in Pungrtom, do tabora. V tednu dni kolikor je trajala naša tamkajšnja navzočnost, smo opravili kar lepo število vzponov, med njimi celo eno prvenstveno »Smer za stopom«, ki sta jo opravila Danilo Škerbinek - vodja in organizator tabora, ter naš tedanji načelnik odseka Slavko Kojc. Tabora pa sta se celo udeležila tudi dva avstrijska kolega Naturfreunde iz Gradca, s katerimi smo vrsto let imeli pristne stike in se pogosto udeleževali medsebojnih hribovskih i drugih srečanj. Veliko so nam namreč pomagali pri nabavi plezalne opreme predvsem vrvi, kar je bilo pri nas v tistih časih težko dobiti in če že, je bilo izjemno drago.  Njihova društva, pa so imela na tovrstno opremo popust in so jo zato lahko nabavili po ugodnih cenah. Nam je njihova pomoč v tem pogledu veliko pomenila. Seveda pa smo med prehodi čez mejo v tem pogledu vedno »cvikali« da nam nebi kaj odkrili. V taboru je navadno dežurala naša nepogrešljiva Jasna Princ tajnica društva in odseka, ki se je tudi sicer pogosto udeleževala naših gorskih potepanj. Zaradi njenega požrtvovalnega in nesebičnega dela na različnih področjih dejavnosti društva smo jo v času mojega načelništva odlikovali s častnim članstvom odseka, zaradi česar, je bila vrsto let podvržena redni letni registraciji alpinistov, prejela značko odseka kot njen enakopravni član; na kar je bila izredno ponosna in počaščena. Zdaj ko se naši generaciji že tudi iztekajo leta uporabnosti, Jasne že dolgo ni več, saj je bila kar nekaj  let starejša od nas.

Po končanem taboru, sva se z Marjanom spustila nazaj v dolino do mopeda, pripela prikolico in »oddrvela« nazaj do Ljubljane, kjer nama je prišlo na misel, da bi se po vsakodnevnem napornem znojenju v gorah bilo prijetno še dodobra okopati v Slovenskem delu jadranskega morja. Tako sva prikolico in večino opreme pustila pri mojem stricu v Ljubljani, ponovno zajahala moped in se podala do Ankarana, se osvežila v Jadranskem morju, nato pa dokončno krenila proti domu. Pa saj je bil že tudi skrajni čas – poletje se je iztekalo in kmalu se bo pričelo novo šolsko leto, za naju zadnji in četrti letnik, zame tehniške strojne šole, za Marjana pa gimnazije in seveda še zaključne mature po izteku četrtega srednješolskega leta.

V tistem letu po najini mopedistično – gorniški odisejadi sem uspel nabaviti nov litoželezni cilinder, ga zamenjal z obstoječim, potem pa v prostem času, kadar nisem bil v gorah, prekrižariti še dobršen del naše prelepe domače grude, pri čemer mi je odslej moj Tomos T12 zvesto služil dokler, dokler si nisem omislil in nabavil drug motor 250 kubični BMW, ne nov, že krepko v letih pa vendar od očima mojega najpogostejšega soplezalca in prijatelja Francija seveda! A to je že druga zgodba.

Zapisal po spominih  Inko Bajde
Maribor, 2023