Išči

posavsko

POSAVSKO... opis

Objavljalci

Authors

Arhiv

Brez odveč besed

Posavski AK - Nejc Pozvek: Sredi tedna, ki se poslavlja, je naša plezalna sredina izgubila še eno legendo. A to ni bil plezalec. ...

Po poklicu policist, ki se je iz rodnih Žirov zaradi varovanja meje Svobodnega tržaškega ozemlja z ženo preselil najprej v Sežano in nato v Osp, je bil znan kot trdna opora svoji boljši polovici, s katero sta omogočila razvoj plezalne dejavnosti v morda našem najpomembnejšem plezališču. Bila sta oče in mati plezalni skupnosti, družini, ki je vsako leto rasla. Dobra tri leta za Elico je k večnemu počitku legel tudi Emil.

Emila in Elico Vehar smo poznali domala vsi posavski plezalci, ki smo aktivno plezali še v prejšnjem tisočletju. Na njunem dvorišču sredi idilične vasice Osp se je velikokrat začel plezalni dan, še večkrat (pravzaprav vedno) pa tam tudi končal. 80. in 90. leta so s pogledom današnjih oči že tako ali tako ena sama romantika, če pa iz spominov potegnemo še neskončnost trenutkov pod njunim nadstreškom, nostalgija povsem prevzame misli. Sam sem omenjena romantična leta sicer doživljal kot otrok, mladostnik, zato sem pomen tistega časa in prostora v celoti spoznal in razumel šele kasneje. Zares pa se ga morda zavedam šele zdaj, ko v mislih podoživljam oster zavoj po strmem betonskem dovozu, ki ga morda ne bom nikoli več prehodil. No, gotovo ne z namenom, da bi ju šel pozdravit, voščit, vprašat – kako gre?, natočit kakšno flašo vode ali vina, se stisnit v topel objem, poklepetat ... Žalost ob izgubi bo z leti najbrž prešla v toploto spomina na nekdanje brezskrbne plezalne dneve pod toplim primorskim soncem, v družbi simpatičnih starčkov, iz katerih je vrela neverjetna mladostna energija.

Skupnost je izgubila dolgoletna varuha osapskega plezanja. Izgubila je zatočišče, ki v zadnjih letih – letih njune visoke starosti – morda ni imelo več nekdanjega pomena, a nam nikoli ni zaprlo vrat. Izgubili smo najpomembnejša neplezalca v plezalni skupnosti. Verjamem, da bi mi začetniki te dejavnosti iz konca 70. in začetka 80. let, ki so ustvarjali zgodovino osapskega plezanja, pritrdili. Na njunih plečih se je gradil odnos plezalcev z lokalno skupnostjo, ki naši dejavnosti ni bila naklonjena. Danes, ko se ob preobljudenosti plezališč bolje zavedamo težav, ki izhajajo iz tega naslova, morda tudi bolje razumemo, kakšen pomen sta za razvoj našega športa imela Elica in Emil. Dama seveda na prvem mestu – zanimivo: vedno smo rekli, da se dobimo pri Elici. Morda zato, ker je kot gospodinja odpirala vrata hiše in v njej držala tri vogale. A vedno smo mislili na oba. Bila sta odličen primer zakoncev: različnih karakterjev, ki se dopolnjujeta v celoto. Ki brez pomislekov dajeta – se razdajata, ne da bi pričakovala kaj v zameno. Brezpogojno, za plezalce. Čeprav sama to nikoli nista bila. Tudi zaradi tega smo ju občudovali, se od njiju učili, ju neizmerno spoštovali.

Prišel je čas za besede slovesa, ki pa jih je tako težko zbrati. Človek veličino dejanj in vtisov navadno lažje in bolje premisli in dojame sam s seboj, v molku. Godbeniki vertikale bi me dopolnili: Brez odveč besed. Sam sem tovrstne besede strnil prvič. Zase. In za skupnost. Da bi, ko mine čas, lažje dojeli, vedeli, kdo sta bila. Elica. In Emil. Srečno tam ...

In ker ste, dragi moji kolegi, tudi mnogi med vami bili del te lepe zgodbe, je sedaj (in na tem mestu) pravi čas, da strnete vtise, napišete kakšno prigodo (ni jih bilo malo) – verjamem, da veselo, poiščete stare diase ali fotke, ki ponazarjajo tisto nikoli več enako romantiko, brezčasje nekdanjega časa ... ter tako počastite spomin na velika človeka in odlične čase, ki smo jih preživeli skupaj – v njuni družbi.


Romana Tomšič: Osp ne bo več isti ...
... Elica in Emil sta mu dala nepozaben pečat.

Moji spomini so živi predvsem na druženje plezalcev pri Elici. In to ne samo za pozdrav, vodo in kozarec vinčka. Okupirali smo celo vas in seveda njuno dvorišče.
Elica je večkrat rekla, da med tednom vse postori, ker je vikend namenjen plezalcem. Že ob petkih smo trumoma prihajali dol, spali po vasi, v zapuščenih hišah, garažah, pod steno ... Dolgo v noč smo čvekali, se smejali in norčevali ob Emilovi kapljici. In delali plane ... in se hvalili, se veselili in plezali. In ponovili naslednji vikend. Kako nam ni bilo težko priti v Osp. Z avtobusom, na štop, brez mobitelov. Nikamor se nam ni mudilo. V eni taki zanimivi "karanteni" smo bili. Leta 1986 sem prvič plezala v Ospu. Ker se je takrat hodilo peš od avtobusne postaje, sem itak zgrešila in zavila pod prvo steno. Miška - Mišja peč - ni bila prava, čeprav smo kasneje, ko smo postali močnejši, veliko plezali tudi v Miški. Moja prva v Ospu je bila vsem znana Medo, kmalu so sledile še Luknja, Muha in še isto leto tudi Pajkova streha. Naslednje leto je bilo že bolj plodno: Stara, Goba, Prečenje, Internacionalna, Tržaška ... osapska tehnična klasika, vmes seveda že malo frikanja, čeprav je bilo smeri bore malo v primerjavi z današnjo ponudbo.

Omeniti moram še plezalno tekmo v Ospu, 1988. Tudi tu sta imela Elica in Emil prste vmes. Ravno te dni kroži nekaj fotk po FB (Plezanje Kokalj). Za vse dobro kar sta storila za nas plezalce, za prepoznavnost Ospa, imata tudi vsak svojo plezalno smer. Tudi s tem ostaja spomin na čudovita človeka.
Osp ne bo več isti.
Roma koma ne more z doma

PAK, 25.03.2020
Brez odveč besed


28.03.2020: V slovo
V sredo je umrl Emil Vehovar

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 198

POSAVSKO

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.