inPlaninec: ... Boč in velikonočnica
Vzdušje je bilo takšno, kot da se že poznamo ne vem koliko let, na pohodu, kjer nas je bilo okoli šestdeset ljudi, razen Nine, nisem poznala nikogar.
Različni po obliki in vrsti invalidnosti, različni po starosti. Skupno nam je bilo priti na vrh Boča. Med hojo je bilo polno smeha, spodbujanja. Vsi smo prispeli na vrh Boča, seveda pa nam to ni bilo še dovolj. Povzpeli smo se še na 20 metrski stolp na samem vrhu.
Na povabilo odbora inPlaninec pri PZS sva se z Nino 3. aprila 2022 podali na Boč, predvsem iz razloga da vidiva, kako potekajo inkluzijski pohodi in da vidiva odganjati velikonočnico, redko in zaščiteno rastlino značilno za Boč. Zaradi zapadlega snega brstenja velikonočnice nismo mogli opazovati, smo pa izvedli pohod. Jaz sem se podala na Boč 978 m visok hrib nad Poljčanami, Nini pa so v posebnem vozičku omogočili obisk koče Velikonočnica.
Pot je bila zaradi snega kar precej spolzka, zato previdnost navzdol ni bila odveč. Bilo je nekaj lažjih padcev v sneg, ki pa so povzročili le smeh in domiselne komentarje na ta račun. Hodili smo v koloni, ki je bila prežeta s pozitivno energijo, ki se je prenašala od enega na drugega. To moraš doživeti in potem lahko rečeš z vami različnimi mi je lepo na teh pohodih. Da pa je bila mera dobre volje res polna, smo doživeli v koči na Boču, kjer nas je pričakala živa glasba. Vzdušje je bilo vsaj za mene, noro. Če mi bo čas dopuščal, bom še šla na takšen pohod. Pridite še vi.
Vsi skupaj se zahvaljujemo vsem našim srčnim spremljevalcem prostovoljcem, ki so nam vedno pripravljeni ponuditi roko in pomoč, da lahko doživimo vse te lepe trenutke v gorah.
Zvonka A. Zupančič
Prvo nedeljo v aprilu smo si rezervirali za pohod na vrh Boča. Čeprav je večina že v lanskem letu odtisnila žig v knjižice na Boču, smo tokrat prehodili tisti bolj zahteven del poti do vrha. Tokrat smo se odpravili od koče na Boču, pa do stolpa, ki stoji na vrhu. Morali smo premagati približno še 300 m višinske razlike. To se sliši za koga enostavno, vendar zaradi razmočenih tal, snega in blata, skal in korenin je bil to kar zahteven vzpon in spust. Na delu poti nam je bila v pomoč tudi jeklenica, da se primeš, da je korak bolj varen in stabilen. Meni je bil dodeljen spremljevalec Martin s katerim sva skupaj hodila prvič. Hitro sva se ujela, tako, da s potjo nisem imel težav. Na začetku mi je še opisoval pot zelo podrobno in kmalu ugotovil, da vsak kamen ni potrebno omenjati in sva v sproščenem klepetu stopala proti vrhu. Med potjo mi je opisoval naravo, da sedaj vem, da smo hodili predvsem po bukovem gozdu, da je bilo zaradi vremenskih pojavov precej podrtih dreves. Peljal me je tudi do zanimivega drevesa, ki je imelo razklano deblo.
Večina nas je na vrhu odšla tudi na stolp, vendar smo zaradi ozko zavitih in deloma ledenih stopnic morali biti previdni.
Vsi smo se po zahtevnem spustu zadovoljni vrnili v kočo, kjer je potekala tudi akcija Gluhi strežejo v planinskih kočah. Naročali smo lahko v znakovnem jeziku in utrjevali znanje s tečaja znakovnega jezika.
Kot je sedaj navada, smo tudi tokrat skupaj zapeli našo himno Odločen korak, nekateri pa so se ob njej tudi zavrteli.
Tudi na tokratnem inkluzivnem pohodu Skupaj v hribe so bile združene različne vrste invalidnosti.
Zato smo bili razdeljeni tudi v dve skupini. Prva skupina je odšla do vrha, druga pa do Velikonočnice s katere pa je nastal zapis Katarina Medveššček.
Inkluzijski pohod Skupaj v hibe od Planinskega doma na Boču k Planinski koči Velikonočnici
Na mrzlo spomladansko jutro smo se v nedeljo zjutraj zbrali pred Planinskim domom na Boču. Ljudje s takšnimi in drugačnimi oviranostmi s prostovoljci spremljevalci, vendar kljub mrazu vsi prešerne volje. Spremljevalci so imeli na Boču zaključek tridnevnega usposabljanja za pomoč osebam z oviranostmi na inkluzijskih pohodih. Za spodbudo in lažjo hojo smo si pred startom zapeli, nato pa krenili proti Planinski koči Velikonočnici. Ob poti je ograjeno rastišče zaščitene cvetlice velikonočnice, ki cveti, a smo lahko opazovali le neskončno belino novozapadlega snega. Pot je bila 200 m pred kočo strma, razmočena, zelo poškodovana, blatna in polna kamenja, vendar so nas spremljevalci varno pripeljali do cilja. Zame, v terenskem in posebej prilagojenem vozičku, so zaradi slabe poti skrbeli kar trije spremljevalci. Eden je hodil zadaj in voziček navzgor potiskal oziroma navzdol zaviral ter ga usmerjal. Dva spremljevalca sta hodila ob straneh in navzgor voziček vlekla, navzdol pa dodatno zavirala. Zaradi njih sem se počutila popolnoma varno. Na vmesni cilj so me prav tako potegnili nekaj metrov po brezpotju.
V koči smo se za kratek čas spočili, okrepčali s prigrizki, ogreli s čajem in zadovoljni malo poklepetali. Pohodniki so si v planinske knjižice odtisnili žig. Pred vračanjem smo seveda pozirali za »gasilsko« fotografijo. V Planinski dom na Boču smo se vrnili po isti poti, kjer so nas pričakali s toplimi napitki, ki so jih postregli gluhi. Le ti so prav tako vključeni v akcije inPlaninec. Druga skupina pohodnikov je med tem osvojila vrh Boča. V koči smo počakali še njih, nato je sledil kratek predstavitveni program akcij: Gluhi strežejo v planinskih kočah, Slepi in slabovidni po Slovenski planinskih poti, Nevrorazlični AMA skupin. Pozdravil nas je Olive Čobec oskrbnik planinskega doma na Boču, predsednik planinskega društva Janko Kovačič in Marjana Brezovšek, ki nam vsakič priskoči na pomoč.
Za konec so nas gluhi postregli še s hrano in pijačo, ki smo ju užili ob živi glasbi. Vsekakor z veseljem še pridem.
Se vidimo na naslednjem pohou na Goro Oljko, 14. maja 2022.
Katarina Medvešček, Miha Jakopin, Zvonka A. Zupančič