Delo - Agata Rakovec Kurent: Janja Garnbret in Domen Škofic

Vrhunska slovenska plezalca sta v nenavadnem podvigu splezala na vrh dimnika v Trbovljah, ki je najvišji v Evropi.

Če ste se kdaj vozili skozi Zasavje, niste mogli zgrešiti 360-metrskega orjaka, ki so ga zgradili leta 1976. Trboveljski dimnik je najvišji dimnik v Evropi, sedmi najvišji na svetu in hkrati najvišja zgradba v Sloveniji. Nanj sta se v pandemičnem letu 2020 kar dvakrat v razmiku nekaj dni po najdaljši umetni športnoplezalni smeri na svetu podala naša odlična plezalca Janja Garnbret in Domen Škofic, o adrenalinskem vzponu pa je nastal tudi dokumentarni film, ki ga tistim s slabim želodcem odsvetujemo.

Janja Garnbret in Domen Škofic sta naša izjemna plezalca, kot mnogi športniki pa sta tudi onadva v zadnji sezoni ostala na suhem, namesto običajnih šestih sta imela vsak le eno tekmo za svetovni pokal. Aprila naj bi se – in za to močno stiskata pesti – začela nova plezalna sezona, Janja pa pogleduje tudi proti olimpijskim igram na Japonskem. »Cilji za Tokio ostajajo enaki kot lani, niso se spremenili in mislim, da vsi vemo, kaj si želim,« pravi Korošica, ki je na svetovnem prvenstvu v težavnostnem plezanju leta 2019 na Japonskem kot prva plezalka osvojila tri naslove prvakinje, v balvanskem in težavnostnem plezanju ter v kombinaciji.

Še bolj odbito, še večje

»Na misel, da bi bilo fino splezati na trboveljski dimnik, smo prišli takoj zatem, ko sem leta 2014 splezal na solkanski most. Začeli smo namreč razmišljati, kam bi lahko splezali, da bi bilo še bolj odbito, še večje, in kmalu smo se spomnili tega dimnika. Zdela se mi je krasna zamisel, ampak ni mi bilo jasno, kako bi gor spravili oprimke … No, zdaj so sanje postale resničnost in imel sem se res krasno,« začne pripoved o podvigu na meji verjetnega Domen Škofic, Janja pa doda: »Nisem hotela imeti smeri na dimniku samo zato, da bi prišla do vrha, da bi bilo vse lahko in postavljeno tako, da zlahka prideš čez. Hotela sem nekaj dejansko težkega, nekaj, kar mi bo izziv, ker potrebujem izzive. Na koncu je bilo perfektno: vsaka smer je bila speljana drugače, z drugačnimi grifi, drugačnim stilom in v vsaki si moral pokazati drugačne sposobnosti. Nikoli nisem imela občutka, da plezam eno in isto smer, in vedno je bilo zabavno plezati. Nekatere smeri so bile težje meni, nekatere Domnu. Postavljavca sta res odlično opravila svoje delo.« Najdaljšo umetno športno plezalno smer na svetu sta »zakoličila« Katja Vidmar in Simon Margon, ki sta sicer postavljavca smeri na mednarodnih tekmah najvišjega ranga, pri projektu pa je sodelovala še številčna snemalna ekipa.

Janjin in Domnov dosežek je izjemen tudi zato, ker nimata izkušenj z večraztežajnim plezanjem, torej etapnim plezanjem, pri katerem plezalci drug drugega varujejo z vrvjo.

»Pri večraztežajni smeri si ves čas v steni, vmes sicer lahko počivaš, ampak imaš več smeri na kupu. Sama sem vajena, da preplezam eno smer, in to je to. Ta projekt mi je dal novo širino in mi odprl drug pogled na plezanje. To je bila namreč moja prva izkušnja z multi-pitch (večraztežajnim, op. p.) plezanjem. Nisem si predstavljala, kaj lahko pričakujem, kako to poteka, toda bila je izredno zanimiva izkušnja. Šele ko sem začela plezati na dimnik, sem se zavedela, kaj pomeni večraztežajno plezanje, toda zraven je bila odlična ekipa in odličen projekt in niti malo mi ni žal, da sva se tega lotila,« je Janja za Nedelo obujala spomine na najbolj noro dogodivščino svojega življenja.

»Eno večraztežajno smer sem sicer pred desetimi leti že plezal, nekaj čisto lahkega, za dušo. Kar zadeva samo smer, je bila zadeva postavljena res tekmovalno in nama pisana na kožo, nisva pa imela izkušenj z vrvno tehniko, kako manevrirati z vrvjo, kako se varovati … Veliko dela je bilo, da sva se tega naučila in sva se lahko potem osredotočila samo na plezanje. Kljub temu nama je prvi dan, v prvem poskusu, to vzelo veliko časa,« pripoveduje Domen. Njun inštruktor za vrvno tehniko je bil naš odlični alpinist Aleš Česen, med drugim prejemnik najprestižnejšega alpinističnega priznanja zlati cepin.

Živčna vojna, d. o. o.

Naša najboljša plezalka vseh časov v filmu njun podvig poimenuje kar živčna vojna, d. o. o. Na trboveljski dimnik sta se v razmiku petih dni povzpela kar dvakrat, prvič sta do vrha potrebovala 11 ur, drugič pa kar tri ure manj. Popoln uspeh je bil drugi vzpon, saj sta takrat vse raztežaje, kjer so se jima primerile napake, preplezala še enkrat, medtem ko prvič tega nista počela, da ju ne bi prehitela tema.

Kaj je bilo zanju pri vzponu na trboveljskega orjaka največji izziv? »Pred tem sem na treningu sicer kdaj že odplezala 12, 13 smeri in zunaj, v naravi, se mi ni zdelo, da bi bil to kakršenkoli problem. Ko plezaš 11 ur in moraš biti ves čas v steni, pa lahko nastane problem. Zakaj živčna vojna? Ker veš, da ne smeš delati napak. V prvem poskusu sva začela plezati ob osmih zjutraj in na vrhu sva bila ob sedmih zvečer, v steni sva bila torej 11 ur. Zavedaš se, da ne smeš delati napak, da ne smeš pasti, sicer moraš smer, v kateri si padel, ponoviti. Veš, da napak ne sme biti preveč, sicer ti bo ponavljanje vzelo preveč časa in na vrhu ne boš do teme. Ko si tako dolgo v steni in tako dolgo plezaš, moraš biti res skoncentriran. Ne sme se ti recimo zgoditi, da ti iz rok pade kako varovalo ... Po enajstih urah, ko si utrujen, koncentracija pade in težko je ostati zbran. Potem še viseti v pasu in počivati … Osebno mi je bilo najtežje, ko sem plezala z vsemi stvarmi v nahrbtniku, z vodo, malo hrane, kompleti, vso opremo in sem se počutila okorno. Ko se vse skupaj nabere, vidiš, da ni tako lahko, kot si si predstavljal,« pripoveduje Janja in doda: »Na začetku sem nekajkrat morala pasti, da me je nehalo biti strah. Dimnik ima ves čas enak naklon in je drugače kot na tekmi, kjer imaš previs, kjer padeš in obvisiš v zraku. Tu padeš in padeš v steno, česar s treningov nisem vajena.«

Domen pravi, da je bilo najhuje od vsega, da pravzaprav nista vedela, kaj pričakovati: »Vedel sem, da bo težko, nisem pa vedel, da bo tako težko. Prvi dan sem bil čisto dehidriran, že na polovici smeri nisem bil prepričan, da mi bo zneslo. Imela sva dva litra vode, pokazalo pa se je, da bi bilo dobro imeti tudi kakšen elektrolit. Prvi dan me je kar potolklo, in ko sva prišla do črnih želvic, oprimkov, ki so mi povzročali največ težav, me telo ni več ubogalo. Bilo mi je res težko. Vedel sem, da bom moral v drugo vse sestaviti optimalno, da mi bo uspelo opraviti ta raztežaj. Najtežje mi je bilo, da načrt ni bil pravi, da sem vso stvar morda podcenjeval.«

Ubijalski "muskelfiber"

»Ko so me prvič vprašali, kako dolgo bom plezala na dimnik, sem rekla, da kakšnih šest ur, pa sva v prvem poskusu do vrha potrebovala 11 ur. Potem sva morala splezati še navzdol, vseh 360 metrov po lestvi. Najprej, ko sem stopila na tla, sploh nisem bila tako utrujena, bilo je, kot bi delala normalen trening. Potem sem ves naslednji dan ležala na kavču, ker se nisem mogla niti premakniti. Zdelo se mi je, kot da si ne bom opomogla ves teden. Toda že čez tri dni sva naredila naslednji poskus, tako da bi rekla, da sem si opomogla po dveh dneh, pravi Janja, Domen pa prikimava: »Po prvem poskusu sem bil tako zmatran, da sem mislil, da bom minilo vsaj teden dni, preden bom prišel k sebi. Ne vem, ali sem bil v življenju že tako utrujen. Naslednji dan nisem mogel niti pomisliti, da bi šel še enkrat, potem pa smo se začeli pogovarjati, da bo v roku štirih dni v redu vreme, in ko sem začel resno razmišljati o tem, se je odzvalo tudi telo. Ko sem se naslednje jutro prebudil, sem bil že presenetljivo v redu. Kaže, da je zmagalo navdušenje, da bi vso stvar opravil še enkrat in izpeljal do konca. Telo se je regeneriralo prej, kot sem pričakoval.«

Posebnih telesnih priprav nista potrebovala, saj sta kot vrhunska športnika v formi, o kakršni večina Slovencev le sanja. »Tako ali tako sva bila pripravljena na sezono težavnosti v svetovnem pokalu, ki je potem ni bilo oziroma je bila izpeljana samo ena tekma. Oba sva bila izjemno pripravljena, v vrhunski formi, in to sva imela že v sebi, največji izziv pa je bil narediti dober načrt. Pomagalo bi, če bi vse skupaj lahko vizualizirala, si predstavljala, toda to je bilo seveda nemogoče, saj sva se tega podviga lotila prva na svetu,« pripoveduje Domen Škofic.

Zaupanje in spodbuda

Glede na to, da pri vzponu soplezalca drug drugega varujeta, je ključno, da je med njima zaupanje. »Gotovo moraš tistemu, ki te varuje, zaupati in vedeti, da bo zgoraj, ko si že utrujen, ko te vse boli, vseeno naredil vse prav. Zelo pomembna je tudi komunikacija. Med mano in Domnom je bilo na dimniku tudi po 30 metrov višinske razlike in morala sva se zmeniti, da ko rečeš: lahko podreš varovanje, drugi ve, kaj to pomeni. Seveda bi se lahko tega lotila tudi s kom drugim, vendar bi ga morala zelo dobro poznati in vedeti, kakšen človek je,« razmišlja Janja Garnbret.

To zmore le nekaj ljudi na svetu

Aleš Česen v dokumentarcu pravi, da je njun dosežek nekaj, kar zmore le peščica ljudi na svetu. Kakšni so občutki na vrhu, tako ne bomo nikoli izkusili, zato smo ju zaprosili za vtise z vrha dimnika. »Občutki na vrhu so bili res občutki zadovoljstva. Bila sem vesela, zadovoljna in ponosna sama nase, da mi je uspelo. Vmes se je dogajalo toliko stvari, ni bilo vedno prijetno. Tam gori je močno pihalo in na trenutke je bilo zelo mrzlo, na trenutke pa tudi zelo vroče. Ni bilo vedno fajn in prijetno, včasih bi najraje odnehala, pa si rečeš, saj imaš samo še štiri smeri, saj bo šlo. Ko pa sem enkrat prišla na vrh, je bilo vse, kar sem prestala na poti, vredno tega,« pravi Janja, Domen pa je jedrnat: »Ko prideš na vrh, je res zakon. Ko veš, kaj vse je za teboj, je res super, potem te pa zadene, da je treba še dol.«

Zanimivo je, da sta imela v steni težave na različnih delih postavitve. Janja, ki je bolj drobna, na rožnatih oprimkih, kjer so Domnu prišle prav dolge roke in noge, Domen pa na črnih želvicah, ki Janji z manjšimi dlanmi niso povzročale nobenih težav. »Plezanje je res najlepši šport na svetu. Ni pomembno, če si majhen ali velik, vedno bo nekdo profitiral. Tudi zato niso nikoli naredili kategorij po višini ali teži. Res je zanimiv šport,« trboveljske izzive komentira Domen in doda: »Za prvi poskus si res nisva znala predstavljati, kje bova počivala, kako naj razporediva odmore, čeprav sta nama Simon in Katja povedala, na kaj morava biti pozorna in kateri so težji in lažji raztežaji, toda vsi so bili specifični. Tudi tisti, ki so bili na prvi pogled lahki, so enemu od naju povzročali težave.«

Drugi poskus v smeri, ocenjeni s težavnostjo 8b+, jima je vzel kar tri ure manj od prvega. Skrivnost uspeha? »Toliko dejavnikov je, spremenila sva vrvno tehniko, vzela sva manj opreme, zato je bil nahrbtnik lažji, izbrala sva pijačo z elektroliti namesto vode, največ pa je pomenilo to, da sva že vedela, kateri deli so največji izziv in da je dobro priti tja čim bolj spočit,« pripoveduje Domen. V dokumentarcu je po uspešno opravljenem vzponu rekel, da je bilo boljše in težje, kot si je mislil, in da je to popolna kombinacija.

»Po navadi je točno tako. Večji ko je izziv, bolj ko te utrudi, več ko moraš vložiti, da ti uspe, boljši občutek je na koncu,« pravi, njegova soplezalka na dimnik pa prikimava: »Z menoj je enako, zagotovo. Najbolj strah me je bilo vrvne tehnike, nisem namreč vedela, kaj je treba narediti na multi-pitchu, in moj največji strah je bil, da bom naredila kaj narobe. Potem smo z Alešem Česnom vadili, skupaj smo šli tudi plezat v naravo, da sva še tam videla, kako je v resnici. Brez izkušenj se je težko spomniti, kaj narediti v določeni situaciji. Aleš nama je zelo dobro razložil vse zagate, vse, kar se nama lahko zgodi in kako se rešiti iz tega, tako da sva bila na koncu samozavestna, da bo vse potekalo tako, kot je treba.«

Imata v rokavu morda še kakšno divjo idejo? »Takoj ko sva prišla dol, smo se z ekipo začeli hecati, da gremo takoj na najvišji dimnik na svetu. Vedno je fajn iskati nekaj še bolj odbitega. Dejstvo je, da možnosti so, in zakaj ne, če se da,« Domen namigne, da še nista rekla zadnje.

Za konec Gorenjca povprašam še o plezalnem podmladku, ki je zaradi pandemije že zelo dolgo brez treninga, strokovnjaki pa opozarjajo, da je telesna pripravljenost slovenskih otrok na psu. »To je velika škoda. Žalostno je, da bodo otroci vedno manj razumeli, kako pomembno je za telo in psiho, da se gibaš. Šport je igrica v realnem svetu, v kateri upravljaš svoje telo, in res je škoda, da otroci to izgubljajo z igranjem igric na zaslonih. Upravljati telo, ki je nekaj neverjetnega, je veliko bolj pametno in zanimivo kot upravljati igrico,« sklene.