Miha Jakopin: ... na Mrzlico in Kal
Kljub temu, da je bil to naš letošnji prvi aktiven vikend v hribih, da naše noge niso bile stoprocentno pripravljene, smo se vsi zjutraj dobre volje odpeljali z avtobusom proti Zasavju do Podmeje kjer smo počakali še ostale pohodnike in spremljevalce.
Po sobotni osvojeni Slivnici smo se še v nedeljo, 13. februarja, slepi in slabovidni planinci, ki osvajajo Slovensko planinsko pot, z odločnim korakom odpravili na Mrzlico in Kal.
Razdelili smo se v dve skupini in se peš odpravili proti vrhu Mrzlice. Prva skupina je odšla do doma na Mrzlici po cesti, druga skupina pa se je proti vrhu Mrzlice podala po cesti in deloma gozdni poti ter nadaljevala pot do Kala. Čez dan nas je spremljalo sonce, tako da je občasno na odprtih delih bil lep pogled v dolino na Šoštanj in na druge vrhove. Mene je spremljal Ivan, ki je prehodil že precej teh poti ter mi je znal veliko opisati in povedati, kaj se vidi in v katero smer se vzpenja posamezna gora.
Pri domu na Mrzlici smo se nekateri še odpravili prav do vrha, kjer stoji oddajnik (1122 m), nato pa smo se po dokaj strmem travnatem pobočju spustili do Kala, ki je malo nižji od Mrzlice (946 m).
Ustavili smo se na delu, kjer je z večjo skalo in tablo označen najvišji del Kala, nato pa smo se spustili na rob gozda, kjer stoji prijeten dom na Kalu.
V domu na Kalu smo se na kratko ustavili, potem pa se odpravili spet navzgor proti Mrzlici, kjer nam je teknilo »prihojeno« kosilo, ki so ga nam postregli gluhi. Nekateri smo že navezali stik z gluhimi pri naročanju hrane in pijače, saj nam je iz obiskovanja tečaja znakovnega jezika, s katerim gradimo most med svetlobo in zvokom, že nekaj ostalo v spominu.
Tudi na tem inkluzijskem pohodu smo se srečale akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah, Nevrorazlični avtizem, motnja v duševnem razvoju, ADHD (AMA) in Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti.
Ker ni šlo za preveč zahtevno pot nas je največ šlo s spremstvom pod roko, saj je bila v večini široka pot, le en majhen del poti proti Kalu sem se spremljevalca prijel za nahrbtnik, ker sva morala en za drugim. Slepi hodimo na različne načine tako, da držimo za palico, ki jo je dva koraka pred nami prijema spremljevalec. Nekaterim je bolj ljubo, da so s spremljevalcem povezani z vrvico in tudi psi vodiči varno vodijo slepe.
Pozno popoldan smo se vsi srečni in zadovoljni vrnili domov, v upanju, da kmalu osvojimo nov vrh, ki se že obeta 6. marca 2022 iz Tinjana do Škocjanskih jam.
Na koncu naše poti smo se zavrteli in zapeli našo novo himno z naslovom Odločen korak, ki jo zdaj že dobro poznamo slepi in slabovidni in naši spremljevalci.
Iskrena zahvala vsem prostovoljcem, ki nam pomagate pri projektu ter hvala vsem našim zvestim spremljevalcem.
Miha Jakopin