Primorski dnevnik: ... šerp* vir navdiha
GORICA - V Kulturnem domu predstavili italijanski prevod Jelinčičevega Budovega očesa
Duhovnost šerp* vir navdiha
Niz Knjiga ob 18.03 je v četrtek v Kulturnem domu ponudil krstno predstavitev novega italijanskega prevoda knjige Dušana Jelinčiča Gli eroi invisibili dell’Everest. Roman, ki je v slovenščini izšel leta 1998 kot Budovo oko, je prevedla Daria Betocchi in je ojačil že dolgo bero italijanskih prevodov del slovenskega tržaškega pisatelja. S tokratnim jih je namreč že 13, tako da se Jelinčič lahko upravičeno ponaša, da je skupaj z Borisom Pahorjem v italijanščino najbolj preveden slovenski pisatelj, je v uvodnem nagovoru spomnil organizator večera Paolo Polil.
Z Jelinčičem se je pogovarjal nekdanji novinarski kolega na deželnem sedežu Rai Paolo Roncoletta. Oba povezuje tudi ljubezen do gora, ki je Jelinčiču navdihnila tudi to knjigo iz njegovega uspešnega himalajskega ciklusa. Knjiga je namreč nastala na osnovi izkušenj, razmišljanj in občutkov, ki jih je avtor doživljal med tremi ekspedicijami na osemtisočake v Karakorumu in Himalaji. Tokratna se osredotoča na Everest, mitično najvišjo goro sveta, ki je za prebivalce Nepala in drugih regij ob njenem vznožju tudi zakladnica skrivnosti in duhovnosti.
»Sem pisatelj, ki pleza in ne obratno«, je povedal Jelinčič in pojasnil, da zaradi tega njegove knjige presegajo zgolj alpinistično vsebino in pristop. Nezanimivo se mu je zdelo napisati le nekakšno kroniko ekspedicije, prav tako ni želel pisati o gori, »ki je vselej sama sebi enaka«, ampak o ljudeh pod njo in na njej. V pričujoči knjigi pa je šel še dlje in si zamislil nekakšno kriminalko, v kateri je ekspedicija ameriških alpinistov na sledi Georgeja Malloryja in Andrewa lrwina, ki sta izginila tik pod vrhom Everesta leta 1924 in ga morda pred smrtjo tudi osvojila nekaj desetletij pred uradnim prvim vzponom na vrh sveta.
Pogovor z avtorjem je seveda obšel razplet zgodbe, da ne bi bralcem skvaril užitka, je pa dal Jelinčiču priložnost, da je navedel doživetja in sugestije, iz katerih je knjiga nastala. Med povodi so gotovo bili dolgi dnevi čakanja in brezdelja v baznem taboru, opazovanje ljudi, alpinistov še posebej pa šerp - nosačev. »Prevzela me je njihova duhovnost, nasploh me prevzema globoka duhovnost orientalskih narodov, ki smo jo zahodnjaki povsem izgubili,« je povedal Jelinčič. Ti ljudje zaživijo tudi v knjižnih likih, kjer je pozornost pisatelja bolj usmerjena v notranjost človeka, v njegovo doživljanje in čutenje, kot pa v objektivno zunanjost gorskega okolja in alpinističnega dogajanja, ki ostajata poseben in nevsakdanji okvir te himalajske kriminalke.
Na Roncolettove spodbude je Jelinčič povedal še mnogo zanimivosti o ozadju vzponov na osemtisočake, kjer je nastajala tako kot še nekaj drugih knjig, ki so na slovenskega avtorja pritegnile pozornost italijanskih ljubiteljev gora in tudi drugih bralcev. Tako je govoril o psihološkem vidiku odprav - zato ni naključno, da je za glavnega junaka knjige izbral psihiatra-alpinista, pa tudi o sli po osvojitvi vrha za vsako ceno, ki jo le nekateri med najboljšimi alpinisti znajo preseči in se tako izogniti nevarnosti, da bi za vzpon na vrh z lastnim življenjem plačali nesprejemljivo ceno. Jelinčič, ki se je odprav udeležil ob koncu 80. in v začetku 90. let prejšnjega stoletja, je govoril tudi o kasnejši komercializaciji odprav, ko si nekateri petičneži za drag denar dobesedno kupijo vzpon na vrh, kar pa z alpinizmom že nima več nobene prave veze, še posebno pa se je zaustavil pri ljubezni do potovanj in do orientalske duhovnosti, ki ga še naprej vodi v raziskovanje sveta in ljudi na njem. Obenem pa mu to ponuja ideje in spodbude za pisateljsko delo, ki je tudi po odzivu goriškega občinstva na četrtkovi predstavitvi med bralci cenjeno in dobrodošlo. (mm)