AO Ajdovščina: ... pod Gradiško Turo
Prvotni namen je bil z bratrancem, ki se z večraztežajkami že intimno pozna, preplezat neko daljšo smer v Turo, ampak se žal ni izšlo. Ker bo dan krasen in smo novopečeni alpinistični pripravniki žejni resnejše plezarije, se s Sandro precej hitro dogovoriva, da greva za ognjeni krst preplezat Veselega Matička.
Osem ur pred štartom srebam gin & tonic in razmišljam o podvigu, ki se nama obeta.
Pred nama ni nič groznega, težavnost plezanja je znotraj najinih sposobnosti, smer navrtana in poznana, oprema primerna, vreme bo odlično, pa vendar z vsakim požirkom tuhtam o vseh neprilikah, ki bi naju utegnile doleteti.
Kakorkoli obrneš, ko se znajdeta dva začetnika na kupu, je to nekaj popolnoma drugega, kakor kadar plezaš drugi v navezi z nekom, ki je bistveno bolj izkušen od tebe – ko sem prvič šel v večraztežajko z Egonom, sem se lahko vsaj deloma sprostil ob misli, da bo znal popolnoma pravilno odreagirat, če bo šlo kaj hudo narobe.
ukaj pa ni prostora za napake. Morava pač vsako stvar 3 x premislit in 3 x preverit vsak vozel ter vsako vponko.
Na parkirišču spakirava vso potrebno opremo in se počasi vzpneva mimo vstopa v Furlanovo pot ter nadaljujeva desno od Oltarja. Začetek smeri najdeva praktično takoj – zahvaljujoč fotografiji. Naveževa se na vrv in se še zadnjič preveriva. Prvi raztežaj plezam jaz. Vstop je mogoče malo neprijeten, verjetno bi bilo bolje začet čez kamin (desno pod prvim svedrovcem), vendar vseeno ni prehudo. Razdalje med svedrovci so precej velike, je pa skala močno razčlenjena in dobrih oprimkov ne manjka. Prispem do prvega sidrišča, pomaham Fabčiču in Nabergoju, ki v sosednji smeri odstranjujeta slabo pritrjeno kamenje in povlečem preostanek vrvi. Kmalu se mi na polici pridruži Sandra, ki nadaljuje drugi raztežaj. Sledi še
malo prijetnega plezanja in lepa plošča z razgledom na Vipavsko dolino. Tretji raztežaj, ki je po mojem mnenju najlepši del te smeri, spet vodim jaz in kaj kmalu priplezam do izstopa iz smeri, kjer sekam pot trem ferratarjem, ki rahlo začudeno pogledujejo proti meni, češ, od kod se je pa ta vzel. Med pripravo sidrišča egotrippam. Čez rob stopi še Sandra in ne mine niti pet minut, ko že snujeva načrte za naslednje podvige.
Matiček je odličen uvod v svet večraztežajnih smeri, mestoma je treba malo popazit na krušljivo kamenje, ga pa definitivno priporočam tudi ostalim pripravnikom. Gremo plezat!
Lix
Plezala Sandra Polak Krušić in Jan Likar: Veseli Matiček, IV-/II, 105 m, 1 h