Tomaž Stržinar: »Stojim na ramenih mojih predhodnikov, ki so vodili društvo«

60 let Planinskega društva Vrhnika
Tomaž Stržinar: »Stojim na ramenih mojih predhodnikov, ki so vodili društvo«

Planinsko društvo Vrhnika bo decembra obeležilo 60-letnico obstoja. O prehojeni društveni poti smo se pogovarjali z aktualnim predsednikom Tomažem Stržinarjem, beseda pa je stekla tudi o društvenih načrtih.

Kje ste se nazadnje mudili v hribih ali gorah?
Nazadnje na Planini. Obisk resnejših hribov v Sloveniji pa nazadnje v avgustu, v času Planinskega tabora za mlade, ki ga organizira Mladinski odsek PD Vrhnika. Letos so bili to hribi v okolici Robanovega kota. Drugače pa je letošnja pohodniška bera bolj slaba. Sem pa zaradi letošnjih razmer, ki jih določa virus, odkril še polno novih poti znotraj občine. S tem malo apeliram na obiskovalce Planine in na vse občane, da se povzpnejo na stolp na Planini in si za naslednji pohod izberejo enega od vrhov v tisti smeri neba, ki jim je ljubša.

Sprašujem zato, ker pravijo, da imamo Slovenci ljubezen do gora v svoji DNK? Menite tako tudi vi?
Mogoče res. Za točen odgovor bi morali vprašati znanstvenike, ki proučujejo človeški genom, če obstaja hribovski gen (smeh, op. a.). Mislim da ne gre toliko za ljubezen do samih gora, kot za ljubezen do narave in želje po odkrivanju novega in obenem visokega. Saj si tako bližje nebu, nekateri bi še rekli bližje nečemu, kar nas presega. In nam je narava podarila griče, hribe in skalnate vršace, tako da samo »izkoriščamo« tisto, kar imamo. Da pa potešimo še nekaj slovenske trme, je strm klanec kot nalašč za to.

Hkrati nekateri menijo, da sta pohodništvo in z njim alpinizem modni muhi.

Raje bi rekel, da je planinstvo v zadnjih letih v velikem porastu in je postalo zelo množično. Že pri nas opažamo, da se je obisk Planine zelo povečal. Če odgovorim v duhu sarkazma - kar je danes povezano s slogani zdrav življenjski slog, zeleno, naravno, eko, domače ... Na koncu še selfi na vrhu Škrlatice s klobaso v roki, potem je to modna muha. Če pa pogledamo s pozitivnega stališča, pa povečan obisk gora kaže, da je ljudem všeč narava in ne betonska džungla, da bolj zdravo živijo in prek vloženega truda, da osvojijo vrh, spoznavajo samega sebe - kaj in koliko zmorejo. Naša naloga kot društva pa je, da ozaveščamo obiskovalce gora, da je to rekreacija, ki terja odgovorno ravnanje in znanje, ter da je v Sloveniji poleg Triglava, Kočne in Grintovca še velika množica drugih hribov in gora, ki so vredni obiska. Glede alpinizma se ne bi strinjal, da je modna muha. V Sloveniji so še posamezniki, ki krojijo svetovni vrh alpinizma, na splošno pa ni bilo narejenih večjih prebojev v osvojenih prvenstvenih smereh ali ponovitev nekaterih zelo zahtevnih plezalnih smeri, ki so bile osvojene pred desetletji z bistveno slabšo opremo takratnih alpinistov. Če za primer vzamemo skrajni primer - prvi vzpon Slovencev na Mont Everest (lani je minilo 30 let). V organiziranje so bili vključeni država, Planinska zveza Slovenije, razna podjetja kot donatorji, dostava opreme iz Slovenije v Nepal je potekala s tovornjakom, nenatančna vremenska napoved, slaba komunikacija, prehrana. Danes je vse prej našteto na boljši ravni in posledično dostopnejšo širšemu krogu. Še vedno pa zahteva planinstvo, predvsem pa alpinizem, poleg fizične pripravljenosti tudi psihično - po domače, da v glavi vse Štirna. To pa se včasih pozablja. Je pa v porastu športno plezanje v dvoranah. Tudi tu smo Slovenci v svetovnem vrhu. Če omenim samo Janjo Garnbret, ki je lani na svetovnem prvenstvu na Japonskem kot prva plezalka osvojila tri naslove prvakinje, v balvanskem in težavnostnem plezanju ter kombinaciji. Vendar športno plezanje bolj sodi med športne discipline in ne toliko k alpinizmu ali planinstvu.

Ste si kdaj mislili, da bo skromna kočica nekoč postala koča, ki bo na leto gostila več deset tisoč planincev?
Pred dobrimi 20 leti, ko sem se aktivno vklučil v delovanje društva, si tudi v sanjah nisem predstavljal, da bo kaj takega mogoče. Pred desetimi leti, ko je na sestankih kdaj pa kdaj nanesla beseda tudi na to temo, sem si mislil, možno, da bo kdaj nova koča, saj se obisk iz leta v leto povečuje; in pride 12. maj 2018, ko imamo veseli likof ob zaključku gradnje. Na kratko povedano: pred 20 leti ne, danes sem vesel in ponosen, da jo imamo. Res pa je, da je imela prejšnja koča bogato in zanimivo zgodovino. V 30. letih prejšnjega stoletja je Olepševalno društvo (zdaj Turistično društvo) zgradilo leseno kočo in takrat so tudi markirali prve poti na Planino. Koča je bila med drugo svetovno vojno uničena. V 50. letih prejšnjega stoletja so ponovno zgradili leseno kočo in stolp. Leta 1964 pa se je začela gradnja zidane koče. Zgradili so jo iz opeke ob podiranju »stare« Gostilne Mantova, ob odprtju koče je imel govor Ivan Michler (Vrhničan, ki je bil pionir sodobne speleologije), dela so bila opravljena z bistveno enostavnejšim orodjem kot danes. Mnogi izmed bralcev se še spominjajo te gradnje, saj so pri njej aktivno sodelovali, spominjajo se kravat, ki so visele nad krušno pečjo, zarosenih stekel pozimi, ko smo se stiskali ob peči v jedilnici. V njej sta imela Alpinistični in Mladinski odsek srečanja, predavanja in zabave. Mladinski odsek je organiziral večdnevna zimovanja za osnovnošolce. To je le nekaj utrinkov iz tistih časov. Upam in vem, da bo tudi ta koča čez toliko desetletij tudi pripovedovala svoje zgodbe.

Koči je verjetno dal poseben pečat prav Mitja Kovačič, nekdanji najemnik, ki je bil izjemen gostitelj.
Z Mitjo smo res odlično sodelovali. S svojim pristopom in okusno kulinariko je pripomogel, da se je obisk povečal. S svojo prilagodljivostjo in iznajdljivostjo pa je omogočil, da je bila ponudba hrane in pijače na Planini omogočena tudi v času gradnje nove koče, za kar smo mu na društvu izredno hvaležni. V stari koči se je pred njim zvrstilo osem oskrbnikov in zakonskih parov, ki so vsak na svoj način pustili pomemben pečat. In njim velja velika zahvala, saj brez njih danes ne bi imeli nove koče. Dana in Ciril Kunstelj, kot prva oskrbnika, sta delala v bistveno skromnejših razmerah. Bili pa so tudi časi, ko koča ni imela oskrbnika. Takrat je društvo organiziralo dežurstva tako, da so posamezni člani skrbeli, da je koča nemoteno delovala ob sobotah in nedeljah.

Koliko ljudi na leto obišče kočo ali Planino? Je bilo letos kaj drugače? Zaradi razmer so domači gostje v večjem številu dopustovali doma, se odpravljali v gore. Ste to zaznali tudi vi?
Težko je reči glede števila obiskovalcev na letni ravni, ker se nikjer ne beleži. Na palec bi lahko rekli, da v povprečju 50 ljudi na dan. Vendar je to res približna številka. Obisk je zelo velik ob sončnih sobotah in nedeljah. Predvsem je lepo pozimi, če je sneg. Obiskovalcev pa ne ustavi niti dež. Zdaj je koča odprta vse dni v tednu, razen ob ponedeljkih. Včasih pa je bila ob sobotah, nedeljah in praznikih. Pred desetletji je bil obisk manjši, vendar je že od nekdaj to priljubljena pohodna oz. izletniška točka tako za Vrhničane in prebivalce okoliških krajev kot za organizirane skupine iz Slovenije. Tako zaradi odredbe države kot zaradi družbene odgovornosti smo kočo zaprli že v spomladanskem pojavu virusa. Čez poletje je bila koča normalno odprta, od sredine oktobra pa je iz enakih razlogov kot spomladi žal ponovno zaprta. Vsi skupaj upamo, da bomo ta čas prebrodili čim bolje. Zaradi omejitev potovanj se je delno poznal povečan obisk. Vendar so pri nas to dnevni pohodniki. Ni pa to koča, ki bi bila vmesna postaja za nadaljevanje daljših planinskih tur, kot so na primer visokogorske koče, kjer je bilo opaziti resnično povečano število nočitev.

Je koča projekt, ki je končan ali bo v naslednjih letih deležen še kakšnih posegov? Morebiti okolica?
Izgradnja koče iz 60. let in sedanje koče sta bila za društvo zelo velik organizacijski in finančni projekt. Kot je videti, uspešen. Na pobudo gospodarja koče (Roman Novak) smo konec leta 2019 ob koči postavili unikatna lesena igrala (podjetja Leseno), ki poskrbijo za najmlajše obiskovalce. V drvarnici ob koči je bil narejen še dodaten točilni pult, letos pa je bila postavljena še nova biološka čistilna naprava (BČN). Tako smo nekako zaključili gradbeno-obnovitvena dela, tako, da v prihodnosti ni načrtovanih posegov. Z vsem tem si je koča prislužila tudi dva certifikata: okolju in družinam prijazna planinska koča, ki ju podeljuje Planinska zveza Slovenije. Prvega smo prejeli zaradi celostnega pristopa pri zmanjševanju vplivov na okolje pri gradnji koče in zaradi vključitve BČN. Drugega pa zaradi postavitve lesenih igral, ki objemajo mogočne bukve okoli koče. Res pa je, da ima gospodar koče - Roman - vedno v rokavu kako novo idejo, ki jo je pripravljen z vso zavzetostjo s pomočjo članov uresničiti. Vendar bodo ideje za nekaj časa ostale še v rokavu. Sedaj je na vrsti, da se posvetimo osnovni dejavnosti društva - za člane organizirati pohode in planinske tabore za mlade, izobraževati strokovni kader (planinski vodniki, markacisti in varuhi gorske narave), urejati planinske poti in skrbeti za ohranjanje narave kot take.

Bogato zgodovino ima tudi stolp, kije bil pred desetletji malo več kot lovska opazovalnica, zdaj pa je prepoznaven znak Planine.
Zgodovina stolpa se začne v 30. letih prejšnjega stoletja. Vendar takrat še v okviru Olepševalnega društva. Najprej je stalo 3-4 metre visoko leseno razgledišče. Leta 1934 je Olepševalno društvo postavilo 16 m visok lesen razgledni stolp, ki je bil med drugo svetovno vojno porušen, leta 1955 pa so postavili novega, ki je bil visok 21 m. Po več kot 50 letih se je porodila zamisel o zgraditvi novega, saj je bil tisti iz leta 1955 že zelo dotrajan. In leta 2008 smo s ponosom prerezali trak novega stolpa, ki je visok 21,5 m. Po obliki je podoben prejšnjemu, z glavno razliko, da ima večjo razgledno ploščad in da na njem ponosno plapola slovenska zastava. Že v starejših zapisih zasledimo, da je bil stolp pomembna turistična točka za Vrhniko, saj je bila v 30. letih prejšnjega stoletja na ljubljanskem kolodvoru reklamna fotografija stolpa. In tudi dandanes je pomemben kot turistična ponudba Vrhnike. Stolp je lepo tesarsko delo; lesena konstrukcija mu daje toplino in tudi z estetskega vidika je pravi lepotec. Planine brez stolpa si sploh ne predstavljam. Z njega imate Barje kot na dlani, ko se ozrete na levo, seže pogled do Julijcev, na desno proti Krimu, ko je Vrhnika še zavita v jesensko meglo, lahko z njega občudujete »megleno morje«, neporočeni pari pa lahko na njem izrečejo svoj usodni »da«. Po našem vzoru je tudi Planinsko društvo Žusem postavilo enak stolp na Žusmu.

Spomnim se, da je bilo pred leti slišati, da bi stolp mogoče še povišali?
Bile so ideje, ki za nas niso bile zanimive oz. smiselne, saj smo si želeli zgraditi stolp enake višine.

Lani je vanj nesrečno usekala strela, kajne?
Lani junija je strela dobesedno »skurila« zastavo in jeklenico, ožgala del enega od tramov, polomila deske na ploščadi ter del ograje. Nekaj trenutkov za tem je udarila še blizu koče in poškodovala del električne napeljave. Vse smo uspešno sanirali. I< sreči v času udara strele ni bilo nikogar na stolpu, tako da ni bil nihče poškodovan.

Planinsko društvo Vrhnika je po mojih podatkih drugo največje vrhniško društvo. S čim prepričate ljudi, da se odločijo za vstop v vaše vrste? Zakaj pravzaprav članstvo? A ni lepše v biti hribih sam?

Da imamo toliko članov, je več razlogov. Prvič - Vrhničani so že pred ustanovitvijo društva radi hodili v hribe. Prve zapise o članstvu Vrhničanov v Slovenskem planinskem društvu, ki je predhodnik Planinske zveze Slovenije (PZS), najdemo v Planinskem vestniku že leta 1902. Tistega leta sta bila člana Gabrijel Jelovšek (takratni župan Vrhnike) in Josip Lenarčič. Kasneje, ko je bila ustanovljena PZS in posamezna društva v krajih, so se Vrhničani včlanjevali v Planinsko društvo v Ljubljani in v njegov alpinistični odsek. Drugič - društvo ima dolgo in uspešno tradicijo in s tem ugled in prepoznavnost. Tretjič - pravijo, da tisti ki živimo daleč od gora, si bolj želimo k njim in Planinsko društvo, ki domuje na robu Ljubljanskega barja, je kot nalašč za to. Četrtič - organiziramo zelo raznolike planinske pohode, Mladinski odsek skrbi za podmladek, Markacijski odsek vzorno skrbi za planinske poti v okolici Vrhnike, ki jih je več kot 50 km ... Se pravi, da se lahko naši člani vključijo v eno od prej naštetih dejavnosti ali kot pohodniki ali kot aktivni prostovoljci na področju planinstva in da s plačilom članarine podprejo naše prostovoljno delo na področju planinstva (vodenje pohodov, izobraževanja vodnikov, markacistov ...). Če gledamo z materialnega stališča, pa posredno s plačilom članarine pripomorejo k urejanju planinskih poti širom Slovenije, delovanju gorskih reševalcev ... Naši člani se lahko udeležijo planinskih pohodov, ki potekajo pod vodstvom planinskih vodnikov, ki imajo potrebno strokovno znanje za varno hojo v hribih, ob tem pa jih spremlja še prijetna družba. Po mojem mnenju je v hribih vedno lepše v dobri družbi. Res pa je, da je lepše na tistih poteh, kjer ni gneče oz. poti niso tako obljudene. Je pa čisto odvisno od človeka.

Planinski pohodi in izleti so kulisa vašega društva, a zadaj za vsem so vendarle ljudje, ki delajo; tu je gospodarski odsek, markacijski, okoljevarstveni... Kako ste organizirani?
Temelj društva so aktivni prostovoljci. Upravni odbor, ki skrbi da društvo, kot organizacija deluje. Potem so tu načelniki odsekov - mladinskega, markacijskega in gospodarskega odseka ter načelnica odseka za varstvo gorske narave in vodje pohodnih skupin, ki organizacijsko skrbijo za delo na njihovem področju. Pomembno vlogo ima strokovni kader - planinski vodniki, ki po opravljenih tečajih in izpopolnjevanjih vodijo planinske pohode in tabore, markacisti, ki urejajo planinske poti, varuhi gorske narave, ki skrbijo za ohranjanje narave, gospodar, ki skrbi, da je vsa infrastruktura društva v dobrem stanju in da dela v duhu dobrega gospodarja, mentorji planinskih skupin in mladinski voditelji, ki navdušujejo mlade za hojo v hribe in vodijo planinski krožek na Osnovni šoli Ivana Cankarja in Osnovni šoli Antona Martina Slomška, urednik spletne strani, ki skrbi, da širšo javnost v besedi in sliki seznanjamo z našo dejavnostjo, ter blagajničarka in računovodkinja, ki bdita nad financami. Ne smemo pa pozabiti na vse tiste prostovoljce, ki s svojim »udarniškim« delom pripomorejo, da so speljane akcije društva.

Nobeno društvo nima dolgoročnega obstoja brez mladine. Kot mi je znano, ste bil nekoč načelnik mladinskega odseka, kajne?
Delo z mladimi mi je blizu, saj je lepo videti njihov razvoj na področju planinstva. In to delo sem opravljal z veliko mero odgovornosti, saj se v mladih letih gradijo temelji za odgovoren in spoštljiv odnos do sočloveka, narave in hribov. Mladi so pomembni, saj je na njih prihodnost vsake organizacije. Mladinski odsek (MO) je bil ustanovljen leta 1964, torej že štiri leta po ustanovitvi društva, in leta 1965 je organiziral prvi planinski tabor v Tamarju. S tem je naš MO eden najstarejših v Sloveniji in z najdaljšo neprekinjeno tradicijo organiziranja planinskih taborov. Prvi načelnik in prvi vodja tabora je bil Janez Kunstelj, ki je kasneje postal uspešen alpinist. Z zelo aktivnim delovanjem mladincev in na pobudo Janeza Kunstlja je bil iz njihovih vrst po letu 1966 ustanovljen Alpinistični odsek (AO). Na začetku je deloval kot sekcija znotraj Akademskega alpinističnega odseka v Ljubljani, potem pa je postal samostojen odsek znotraj našega društva. Žal je AO trenutno v mirovanju. MO je kmalu začel sodelovati z osnovno šolo na Vrhniki, kjer so učiteljice organizirale planinski krožek in s pomočjo planinskih vodnikov iz MO-ja organizirale planinske pohode ter planinsko šolo. To je bila nekakšna »kovnica« za kasnejše aktivne člane znotraj MO-ja. Prek mladincev sem tudi sam prišel v društvo in postal njegov aktiven član. Kot je videti, so me takratni člani MO-ja dodobra »zasvojili« s hribi in društvom, da sem bil načelnik od leta 2002 do 2019. Dolga doba, tako da mi je MO kar zlezel pod kožo Danes deluje nova in mlada ekipa, ki v MO z mladostniško zavzetostjo prinaša svežino. In to je zame nekakšna potrditev, da sem oz. smo delali v pravi smeri. Sedaj sem v odseku samo kot stranski opazovalec, ki včasih priskoči na pomoč s kakšnim nasvetom. Z veseljem pa bom spremljal delovanje odseka še dolga leta. Vesel in ponosen sem na to, da so v vsej svoji zgodovini planinski tabori v organizaciji MO-ja potekali neprekinjeno. Ni jih ustavila ne vojna v času osamosvajanja Slovenije ne letošnji koronavirus. Torej je odsek trdoživ in zavzet za svoje delovanje.

Da se je društvo obdržalo vsa leta, je verjetno res, da imamo Slovenci planinstvo in gorništvo zapisana v gene. V teh dneh društvo praznuje 60-letnico obstoja. Boste jubilej na kakšen način posebej proslavili in kaj ostajajo vaši največji izzivi?
Vzrok, da društvo deluje že tako dolgo, je tudi v tem, da je bil zgrajen na trdnih temeljih s takratnimi ustanovnimi člani in da so ga vodili preudarni predsedniki. Isaac Newton je rekel da stoji na ramenih velikanov. S tem je želel povedati, da ne bi prišel do svojih odkritij, če ne bi bilo pred njim Galilea, Kopernika in drugih. Tako tudi jaz lahko rečem, da stojim na ramenih velikanov oz. mojih predhodnikov, ki so vodili društvo. Po njihovi zaslugi ima društvo za seboj bogato in lepo zgodbo, ki traja že 60 let. Društvo je bilo ustanovljeno 4. decembra 1960. Naš namen je bil, da bi letos to obeležili prav na isti datum. V začetku leta je bilo več idej, kako bi proslavili, vendar je zaradi pojava virusa spomladi ostalo samo pri tem. Za »tolažbo« bo v naslednjem letu izšel bilten, v katerem bo zajeto delovanje društva zadnjih deset let in s krajšim povzetkom od leta 1960 do 2010. Saj smo pred tem že izdali biltena ob 40- in 50-letnici. To bo nekakšna dopolnjena izdaja k prejšnjim dvema. Ko pa bodo razmere dopuščale, bomo zagotovo pripravili nekaj s čimer se bomo predstavili Vrhničanom in se poveselili ob tej obletnici. Za prihodnost so cilji, da pridobivamo aktivne člane, ki se bodo vključevali v naše akcije, se izobraževali na področju vzgoje mladih, vodenja pohodov, urejanja planinskih poti in gospodarjenja z društvom. S takim znanjem bodo pripomogli, da bo društvo opravljalo svoje poslanstvo. Izziv je tudi dogovor z občino, da so planinske poti prepoznane kot športni objekt, za katerega so potrebna tudi finančna sredstva, da se urejajo.