... ali od doma na Triglav
Že nekaj časa sem se poigraval z idejo, da bi izvedel izlet iz rojstnega kraja do Triglava v enem kosu. Ko je na podobno idejo prišel tudi kolega ultramaratonec Andrej, pa ni bilo potrebno več veliko razmišljanja, saj bi se najini poti lahko precej ujemali. Andrej bi štartal iz Postojne, ujela pa bi se v bližini Reke (pri Cerknem), kjer bi skupaj zagrizla v resnejše klance. Plan poti je bil narejen, mogoče ne najlažji, zagotovo pa atraktivnejši, logistika spremstva urejena, čakala sva samo še vreme, ki je bilo za začetek avgusta precej muhasto.
Andrej štarta v četrtek ob 16ih iz Postojne, čaka ga slabih 60 več ali manj ravninskih kilometrov. Na poti čez Bukovje, Lome, Idrijski Log, do Idrije ima ob sebi spremljevalca Majo in Matica na kolesu. Vmes jih preseneti nevihta, ki jih fajn premoči in premrazi. Od Idrije do Reke se odloči za glavno cesto, saj je to najhitrejša in praktično najkrajša varianta. Do Reke je v slabih šestih urah, kjer ga pričaka okrepčilo, da napolni zaloge za gorsko nadaljevanje. Obleče se v suha oblačila in obuje trail superge, tudi jaz se pripravim in ob 22.30 se posloviva od kolesarjev, ter zagrizeva naprej po glavni cesti do vasi Bukovo. Prvotni plan je bil vzpon čez Rodne, vendar se odločiva za asfalt, saj je pred parimi urami precej deževalo. Imeti mokre superge že v začetku pa ni ravno prijetno. Z Bukovega se spustiva v Koritnico, malo po glavni cesti, malo po tematski poti Na svoji zemlji. V Koritnici naključje nanese, da naju povabi v hišo kolegica TinaŠ, vendarle sva takorekoč na začetku in se nama kljub gostoljubnosti mudi naprej.
Skozi kamp prideva do ceste proti vasi Rut. Nočna hoja je meditacija v tišini, temi, ni žive človeške duše, samo radovedne živalske očke opazujeno dva norca, ki se prebijata naprej. Do vasi, ki leži pod pobočjem Rodice, potrebijeva kako uro, zavita v temo ne pokaže veliko, osvetljena je samo cerkev sv. Lamberta. Nad vasjo je korito s pitno vodo, napolniva si zaloge za nadaljne kilometre. Začne se prvi resnejši vzpon proti Rodici, serpentine hitro minevajo, najin korak je hiter, ob 4h zjutraj sva že na grebenu in vihrava proti sedlu Čez Suho. Ponoči se razjasni, vidiva čudovit tržaški zaliv v lučkah, v zaledju Istre se vidi bliskanje, a veva, da to do naju ne bo prišlo.
Pod Šijo nadaljujeva po poti, ki se vije pod grebenom, ki mu kraljuje sam Vogel. Malu naju preseneti planinska tabla 5ih do Komne, saj vendarle razdalja ni tako velika. Kmalu ugotoviva, da je podgrebenska pot do Konjskega sedla, precej razgibana, prečka nekaj grap s strmini stopnicami in tudi jeklenicami. Napredovanje se upočasni, noge in glava so že utrujene, moralo pa dvigajo razgledi na gore obsijane s prvimi sončnimi žarki in morje megle pod nami. Pot do Komne se vleče še pa še, med nizkim ruševjem in travo, se zdi, da jo ne bo nikoli konec. Odkriva se lep pogled na Bohinjsko jezero, ki je danes dobilo konkurenco - morje megle nad njim ustvari megleno jezero prav do Bohinjske Bistrice.
Končno Komna ob 7.30, bogat zajtrk z jajci, nogavice so pošteno mokre, da jih ožamem. Pridruži se nama Matej, ki prinese dodatne gele in čokoladne prigrizke. Trojček nadaljuje preko Planine Razor do koče pri Triglavskih jezerih. Andreju začne nagajati pokostnica, vzame Lekadol, hitro gor, počasneje dol, napredujemo proti koči. Usoda hoče, da je Andrejev cilj danes pri triglavskih jezerih, saj so bolečine prehude, predvsem bi bil problem dolg sestop. Pričaka ga njegov brat, tako, da ga s težkim srcem oddava, kasneje se izkaže, da je bila odločitev pravilna.
Z Matejem nadaljujeva, vreme še vedno gre na roko, čeprav so se začeli nabirati oblaki. Računava časovnico vzpona in nenazadnje tudi potrebnega sestopa, v zraku je čutiti malce pesimizma glede cilja. Rekla sva, da se odločiva na Doliču. Vzpon od koče poteka mimo Jezera v ledvičkah, pa čez Hribarice, meljeva hitro, kot, da nek kasneje ne obstaja. Srečujeva planince, večinoma tujci, Slovencev malo, vsak ti s pozdravom doda kanček energije.
Na Doliču sva točno opoldne, odločitev pade - greva gor, meglice, ki poplesavajo okoli očaka naju ne bodo ustavile. Petnajst minutna pavza, energijska pijača, okrepčilo in že sva na mulatjeri, ki so jo klesali naši predniki. Tudi midva jo drgneva, hitro kar se le da, da naju utrujenost ne prehiti. Plezalni del - Matej prizna, da ni ravno vajen takega, vseeno mi brez oklevanja suvereno sledi, vlečeva se za zajle, za skale, za šalo prehitevava ostale planince, kot, da sva na življenjski preizkušnji. Pravzaprav sva bila - jaz od doma na Triglav, Matej pa prvič na Triglav. Tega se ne pozabi nikoli.
Ob 13.35 vrh, Aljažev stolp, čas se ustavi, trenutki veselja, cilj dosežen.
Krst Mateja, saj je vendarle postal pravi Slovenec, obvezno slikanje. Na sliki pogrešava tretjega člana, vesela informacije, da je prišel srečno v dolino.
Najin cilj je dosežen, konec poti je še daleč. Sledi spust preko Malega Triglava do Planike - najin moto je počasi in varno. Srečava Tino, ki je prišla nasproti za podporo z Rudnega Polja, odhiti na vrh in me bo ujela nazaj grede. Na Planiki se z Matejem posloviva, on jo mahne nazaj proti Doliču in mimo Črnega jezera v dolino. Jaz pa počasi do Vodnikovega doma, tam sveža voda prijetno prija, osveži pregreto glavo in da nov zagon za pot proti Studorskemu prevalu. Korak kar hiter - Tina me ne dohiti, tako, da se odločim, da jo počakam Na jezercu pod prevalom. Sezujem se in namočim noge v potoček - prija - še bolj pa, ko mi Tina dostavi sveže nogavice. Skupaj nadaljujeva pot proti Rudnemu Polju, počasi zbirava misli in dogodke preteklega dne. Kar nekaj se jih je nabralo in še en dan, ki ga je bilo vredno živet, je za nami.
Končna statistika izleta Reka - Triglav je: 62 km in 4400 vm, spust do Rudnega Polja pa še dodatnih 13 km; vse oddelano v 20 urah.
Matevž Kovačič
5., 6. avgust 2021