Mina Markovič se je s steno in oprimki spoprijateljila pri desetih letih, kar pomeni, da njena ljubezen do plezanja obstaja že krepko čez 20 let. V tem obdobju ni premikala meja samo v naravnih stenah, ampak predvsem na umetnih. V svoji statistični zbirki ima 22 zmag v svetovnem pokalu (od tega štiri na domači tekmi v Kranju), tri zmage v skupnem seštevku svetovnega pokala v disciplini težavnost, naslov evropske prvakinje v težavnosti (2015), bron in srebro iz svetovnega prvenstva v težavnosti (Gijon 2014 in Pariz 2016) ter zlato medaljo s svetovnih iger v Caliju leta 2013 (olimpijske igre za neolimpijske športe).

Z Markovičevo smo se pogovarjali tik pred sobotno tekmo v Kranju, kjer je pred številnim občinstvom, ki je do zadnjega kotička zasedlo dvorano Zlato polje, postavila piko na i svoji izjemni karieri. Na istem mestu se je od plezanja poslovila tudi 24-letna plezalka Tjaša Kalan, ki jo bomo po poroki z nekdanjim plezalcem Urbanom Primožičem srečevali pod priimkom Primožič.

Je bila odločitev o slovesu težka ali pa je bilo to nekaj, kar se je napovedovalo že dlje časa?
O tem sem razmišljala že dlje časa. Vse skupaj je pospešilo koronaleto, ko sem več časa posvetila plezanju v skali. Že nekaj časa sem čutila, da je to prava odločitev. Opazila sem namreč, da mi je vedno večje veselje tekme spremljati od daleč in plezati v naravi. Ko sem začutila, da tekme rada spremljam, tudi če sama ne tekmujem, sem vedela, da je odločitev o koncu tekmovalne kariere prava odločitev.

Če nas ne bi ustavilo koronaleto, bi kariero končali že lani, ko se je napovedovalo, da bo tekma svetovnega pokala v težavnosti v Stožicah?
Verjetno bi se to res zgodilo že prej. Morda bi bila tekma v Stožicah moja zadnja tekma … Tako pa sem zadnjič tekmovala na evropskem prvenstvu v Edinburghu (6. 10. 2019), kjer sem za las zgrešila medaljo. Prav spomnim se, kako blizu sem bila. Stopničke bi bile lep način konca kariere.

Ste se poigravali z idejo, da bi plezali tudi v Kranju? S kakšno simbolično smerjo … Navsezadnje je to tekma, ki ste jo močno zaznamovali. Po vaši zaslugi smo tam večkrat poslušali Zdravljico.
Da, nekaj smo res poskušali. Da bi na primer postavili poslovilno smer, a logistično to zaradi kratkega časa med polfinalom in finalom ni bilo izvedljivo.

Kaj je v vaših mislih spravljeno pod rubriko največji vrhunec kariere?
Zagotovo to, da sem šest let skupaj prevladovala v svetovnem pokalu. Ta konstantnost ... Vseh šest, če ne celo sedem sezon sem se redno uvrščala v finale. Mislim, da sva se s Korejko Jain Kim na 30 zaporednih tekmah izmenjevali na 1. in 2. mestu.

Edina priložnost, ki se mi je izmuznila, je bilo svetovno prvenstvo v Parizu leta 2012, na katero sem bila res vrhunsko pripravljena, potem pa sem si deset dni pred tekmo poškodovala palec.

Še huje je bilo, ker se poškodba ni zgodila zaradi moje napake, ampak je šlo za to, da se je v izolacijski coni zavrtel oprimek, jaz pa sem padla in si zlomila palec. Skratka ni šlo za mojo napako, ampak za napako slabo postavljenih oprimkov.

Kdo je najbolj zaznamoval vašo kariero?
Zagotovo vsa športnoplezalna reprezentanca Slovenije, Planinska zveza Slovenije in Slovenska vojska, kjer sem zaposlena od leta 2013. Zagotovili so mi konstantno podporo in mi omogočili, da lahko treniram, tudi v tujini, in se udeležujem tekmovanj.

Seveda moram omeniti tudi trenerje, s katerimi sem sodelovala v obdobju odmevnejših rezultatov – Romana Krajnika, ki je zelo zaslužen za moje uspehe, v zadnjih letih pa tudi Urh Čehovin in Luka Fonda.

Omenili ste trenerja Romana Krajnika – še eno skupno točko, ki vas povezuje z Janjo Garnbret, po mnenju številnih najboljšo športno plezalko v zgodovini. Se spomnite, kdaj ste jo prvič opazili?
Zelo dobro se spomnim njenega prihoda na tekme svetovnega pokala, seveda pa sem jo spremljala že prej, na mladinskih svetovnih prvenstvih.

Mislim, da je prva tekma, na kateri sva tekmovali obe, evropsko prvenstvo v Chamonixu leta 2015, kjer je bilo hkrati tudi tekma svetovnega pokala. To je bila Janjina prva mednarodna tekma v članski konkurenci.

Drugi smo že prej vedeli, kako dobra je, ona pa, mislim, da še ne. Spomnim se, da je po kvalifikacijah izjavila, da je mislila, da so smeri v članski konkurenci malce težje (smeh, op. p.).

Kaj boste lahko zdaj, ko ne boste več vpeti v tekmovalni sistem, počeli, pa prej niste mogli? Enkrat ste mi razlagali, da ni priporočljivo, da obiskujete savno ali bazen, saj to preveč zmehča blazinice na prstih ….

Vse, kar počneš, je odvisno od tvojih ciljev in fokusa. Če slediš treningu, si osredotočen na to, da bo forma na vrhuncu takrat, ko si želiš. Treningi so začrtani, strukturirani ... Zdaj ko se bolj posvečam plezanju v skali, lahko treninge bolj prilagodim. Če se dobro počutim, lahko odplezam več smeri, kot sem si zastavila. Zdaj lahko bolj poslušam svoje telo in srce. Če se ne počutim dobro, se posvetim drugim stvarem v življenju, faksu, prijateljem …

Torej ni ničesar, čemur ste se morali dolga leta izogibati, in bo zdaj končno le prišlo na vrsto?
Ne, res ne. Marsikateri športnik reče, koliko stvarem se je zaradi kariere moral odpovedati, jaz tega nikoli nisem čutila kot odpovedovanje. Vse je odvisno od fokusa. Če si osredotočen na nekatere stvari, se mi zdi normalno, da so te stvari prioriteta.

Tako je tudi sicer v življenju. Marsikatera mamica bi lahko rekla, da se zaradi otroka odpoveduje temu in onemu, pa se ne, preprosto je njen fokus drugačen kot prej.
Zdaj bo drugače edino to, da se bom lažje prilagajala razmeram. Kak dan bo v ospredju plezanje, drugi dan fakulteta, družinske obveznosti in podobno.
Moj urnik bo bolj prilagodljiv, je pa res, da prehod iz vrhunskega športa zahteva kar nekaj časa in potrpežljivosti, da se na novo življenje navadiš. Da preideš iz strukturiranega urnika, kjer je glavni poudarek na tekmah in treningih, in natanko veš, kako stvari delujejo, k življenju, kjer se najprej malo iščeš, da vse skupaj uskladiš.

Ves čas svoje kariere ste bili zelo dejavni tudi na študijskem področju. Nazadnje ste študirali še biopsihologijo. Je ta del obveznosti zdaj že odkljukan s seznama?
Končujem študij biopsihologije na Univerzi na Primorskem.  V dveh letih sem opravila prvo bolonjsko stopnjo, zdaj delam magisterij. Računam, da ga bom študij končala prihodnje leto, potem pa razmislim, kako naprej.

Že imate predstavo, kaj si želite početi v prihodnje?
Nekaj možnosti se mi odpira, ni pa vse odvisno od mene.

So te možnosti povezane s športom?
Morda, si pa to za zdaj dopuščam še kot sekundarni vir delovanja. Bolj računam na akademske vode. O doktoratu, raziskovalnem delu, morda bi lahko ostala tudi v Slovenski vojski in se posvetila vojaški psihologiji.
A kot rečeno, vse možnosti niso odvisne izključno od mene. V popoldanskem obdobju bi se lahko še vedno posvečala plezanju – ali zase ali s treniranjem rekreativnih skupin. Želim si najti področje delovanja, kjer bom še vedno lahko našla čas za plezanje.

Opažate, da se danes v Sloveniji več govori o plezanju kot v obdobju vaših začetkov?
Nedvomno. Dejstvo, da je plezanje postalo olimpijski šport, za seboj prinese marsikaj.

Leta 2013 sva se pogovarjali o velikih prizadevanjih, da bi se športno plezanje končno uvrstilo na olimpijski spored. Kako ste njegovo premiero v Tokiu doživljali sami?
Z velikim zanimanjem. Še posebej mi je bilo v veliko veselje podpirati obe slovenski predstavnici (Janjo Garnbret in Mio Krampl). Zdi se mi, da sem bila bolj živčna kot tekmovalci na tekmi (smeh, op. p.), kar je že klasika.

Zanimalo me je predvsem, v katero smer se razvija tekmovalni šport. Preboj na olimpijske igre se mi zdi velik dosežek, seveda pa bom še precej bolj zadovoljna, ko bodo vse tri plezalne discipline (hitrostno, težavnostno in balvansko plezanje) na sporedu olimpijskih iger zastopane posebej in enakovredno.

Kako gledate na slovensko plezalno prihodnost? Mislim na tekmovalno prihodnost na umetnih stenah, saj je razvoj v naravnih verjetno nekaj povsem drugega.
Res je, vsake toliko je razkorak med plezanjem v naravnih in umetnih stenah večji kot običajno, da gredo smeri v bolj dinamično smer, oprimki se menjajo, zahtevajo res drug slog plezanja …

Med mojo kariero je bilo tega res ogromno. Od leta 2013 do 2018 se je slog plezanja iz leta v leto tako spreminjal, da sem čez zimo morala narediti dobesedno revolucijo, če sem hotela slediti konkurenci.
Na tekmah se to morda ni opazilo, sama pa vem, kaj sem čez zimo počela, da sem ohranjala stik z najboljšimi.
Skratka, vsake toliko se zgodi velik razkol med skalnim plezanjem in plezanjem v umetnih stenah, potem pa se spet združita.

Smo zdaj v obdobju, ko na tekmovanjih prevladujejo tisti, ki več časa preživijo na umetnih stenah?
Res je, vendar mislim, da je razlog v strukturi treninga. Zato, ker tekmovalno plezanje od večine tekmovalcev zahteva tako strukturiran trening, priprave in delo na tako različnih točkah, da so univerzalno pripravljeni in da zmorejo splezati vsako smer ne glede na to, kako različne so.

Med vsem tem ni toliko manevrskega prostora, da bi si lahko privoščil še plezanje v skali. Kakorkoli, plezanje v skali zahteva druge kakovosti. Ne pravim, da zahteva manj ali več napora, zagotovo pa zahteva drugačnega. To se mi zdi glavno. Tudi če na primer želiš v skali splezati smer z oceno 9a ali 9b, to zahteva ravno toliko posvečenosti in treninga, ampak na drugačen način.

Kakšne so vaše ambicije na tem področju?
Lani sem končala dve smeri z oceno 9a in bila blizu še kateri, ravno tu so v prihodnosti moji cilji. Ravnokar sem se vrnila iz Arca, kjer sem si ogledala še nekaj novih smeri, tako da si zagotovo želim ohranjati to raven. Zdi se mi, da v skali lahko pokažem še marsikaj, je pa seveda vedno vprašanje podpore. Tako finančne kot podpore soplezalcev …

Potem ob koncu tekmovalne kariere lahko sklenemo, da ne boste ničesar pogrešali, saj se za vas skoraj nič ne spremeni?
Res je, ostajam v plezanju. Končujem zgolj svojo profesionalno tekmovalno kariero v svetovnem pokalu, zagotovo pa ne končujem svoje kariere v plezanju.