Primorski dnevnik - Veronika Sosa: ... Planinska šola SPDT še vedno aktualna
Okrogli jubilej planinskega projekta, ki si ga je zamislil član in odbornik Franko Starec
Planinska šola, ki jo Slovensko planinsko društvo Trst (SPDT) organizira na Planini Jezero, je letos praznovala okroglih 20 let.
Okrogli jubilej bi sicer morali obeležiti že lani, a so poletne dejavnosti za otroke lani v prvem covidnem poletju odpovedali, zato so rojstni dan počastili na letošnjem planinskem tednu s priložnostno čokoladno torto, ki jo je simbolično prvi prerezal Franko Starec, idejni vodja in ustanovitelj mladinskega planinskega projekta. Z dolgoletnim članom in odbornikom SPDT – društvu se je pridružil v začetku let osemdeset, v odboru je gospodar, sicer 65-letnim upokojenim tiskarjem Primorskega dnevnika, smo se pogovorili o začetnikih, vrhuncih in izzivih.
Gospod Starec, kako je nastala ideja o Planinski šoli?
Ideja je nastala čisto slučajno. Pred 21 leti, ko sem prvič stopil v odbor SPDT, sem se seznanil o pobratenih društvih, pa tudi o koči pri Planini Jezero. Predlagal sem, da bi tam lahko gostili otroke. V tednu dni bi prišli na vrsto izleti, otroci pa bi se privadili tudi na drugačno življenje brez televizije, tehnologije in nenazadnje brez hladilnika. Mojo idejo so takoj podprli tudi ostali člani takratnega odbora in se je kot kaže vse do danes dobro obnesla, otroci so bili vsakič navdušeni. Pred leti smo v koči gostili tudi do 39 otrok, letos jih je bilo manj, 27, tudi zaradi omejitev zaradi pandemije.
Kako poteka življenje na planini? Kdo vodi šolo?
Držimo se pravila, da zagotovimo spremljevalca na vsake štiri otroke. To zaradi varnosti, saj se gibamo v okolju, ki je nekaterim otrokom popolnoma tuje. Nekateri namreč prvič preživijo več dni v hribih, prvič hodijo po planinskih poteh, ki so lahke in manj lahke. Dan pa približno poteka tako: po zbujanju je na vrsti zajtrk, nato daljši ali krajši izlet, popoldne pa je po krajšem počitku čas za igro. Opažam, da jim ravno druženje in igra še najbolj primanjkuje, nihče pa ne pogreša ne televizije ne telefonov.
Je Planinska šola v takem formatu še vedno aktualna?
Kaže, da je. Letos je bilo veliko povpraševanja, omejili pa smo se na otroke od 2. razreda osnovne šole do malih maturantov, ki so zaključili srednjo šolo. Najmlajši so bili zelo navdušeni nad življenjem na planini, dobro se vsakič odnese tudi dežurstvo in pomoč pri pripravi miz in pospravljanju.
Je bila Planinska šola od vedno namenjena tej starostni skupini?
Tako je. Včasih je bilo več srednješolcev, zdaj pa so v večini mlajši.
So udeleženci sinovi vaših članov, torej taki, ki že obiskujejo gore, ali tudi otroci, ki se v takem okolju znajdejo prvič?
Vsi. Tudi taki, ki v življenju še niso bili ne na Kokoši ne na Volniku. Raznolika druščina se nas zbere. In ko se dvakrat, trikrat udeležijo Planinske šole, kar sami pripeljejo še starše do koče.
Se udeleženci Planinske šole nato aktivno vključijo v planinsko društvo oziroma se kot člani še naprej vračajo v gore?
Nekateri ne, drugi pa nadaljujejo tudi aktivno. Med letošnjimi spremljevalci so bili na primer tudi taki, ki so bili pred leti udeleženci šole.
Spoznavanje gorskega okolja je gotovo primarni cilj, zagotovo pa ni edini, drži?
Med cilji je zagotovo želja, da otrokom približamo ne samo planinsko okolje, ampak tudi hojo v hribe in gorsko življenje. Spoznavajo, kaj tam počnejo planšarji, kako živijo. Skratka, želimo, da bi otroci vzljubili gore in čisto, pristno naravo.
Je nastopila v teh dvajsetih letih tudi kriza?
Zgodilo se je, da je bilo otrok manj. A največ težav smo imeli s spremljevalci, ki so ključni pri varni izvedbi šole. To so člani društva, ki se šole udeležijo prostovoljno. To nismo samo moški, v zadnjih letih je kar nekaj deklet, med njimi tudi načelnica mladinskega odseka Nika Čermelj.
Ste bili v teh dvajsetih letih vi vedno med njimi?
Tako, vsakič sem bil zraven.
Potrebuje morda vaša Planinska šola kakšno posodobitev?
Bržkone bomo ponudbo obogatili in ponudili otrokom, ki so bili že večkrat v planinski šoli, kaj več. To bo načrtoval v prihodnosti Mladinski odsek SPDT. Sam sem le obljubil, da bom še skrbel za ta projekt, kakršen že bo. Takšen, da bo primerna času, razmeram in povpraševanju. Ni dobro, da karkoli ohranja statičnost, vse se da spremeniti.
»Udeležba je raznolika; šole se udeležijo tudi taki, ki v življenju še niso bili ne na Kokoši ne na Volniku. In po par letih kar sami pripeljejo še starše do koče«