Išči

obalno

OBALNO... opis

Objavljalci

Authors

Arhiv

Potovanje v mavrico

Primorski dnevnik - Dušan Jelinčič: ... Potovanje v mavrico novega dne - Prvi del

Potovanje v mavrico

Image
Peščene sipine pri jezeru Satpara

Oglato terensko vozilo neenakomerno poskakuje po široki peščeni trasi, ki pelje od jezera Satpara v mestece Skardu pod obronki Karakoruma, na skrajnem severu Pakistana. Spet Skardu, ta sanjska oaza na robu sveta, kjer sem se mudil pred daljnimi sedemnajstimi leti. Eno celo življenje ... Kako se vselej vračamo na izhodišče, v kraje, ki nam nekaj pomenijo ... Tedaj sem bil tu s slovensko odpravo vrhunskih alpinistov, bili so Tomo, Silvo, Pavle, Andrej, Viki ..., in preplezal osemtisočak Broad Peak, zdaj pa se bom lotil Gašerbruma 2, spet osemtisočaka. Z drugimi soplezalci, v drugačni pokrajini, z različnimi vzgibi, s spremenjenim pristopom, v nespoznavnem svetu, z izkušnjo, dušo in mislijo, ki je prehodila desetkrat sedemnajst let.

Za sabo smo pustili lepoto kričečomodre gladine jezera, ki predstavlja idilo za ljudi, ki živijo v mestu, ki ga mi imamo za idilo. In zdaj, ko se nebo spreminja v vijoličasto s primesjo vseh mavričnih barv, se že bližamo strugi Inda, ki se pri Skarduju razširi v jezero, nad katero kraljuje stroga trdnjava na vrhu krušljive kopaste vzpetine. Še preden bomo zapustili prašno cesto, ki jo obkrožajo puščavske peščine neenakomernih oblik in velikosti, bo padel večer, in že jutri bomo nadaljevali pot.

Že jutri ... Kako se je danes poenostavilo plezanje v Himalaji. Nekoč so morali od- pravarji izgubljati dolge dneve v tropski vročini vrvečih mest za reševanje birokratskih zadev, nakupovanje hrane, novačenje nosačev, iskanje prevoza in opravljanje vseh mogočih drobnih sitnih opravil, danes pa za to skrbijo posebne agencije. Himalajske, jih imenujejo ... Tako smo le pred nekaj dnevi prileteli v Islamabad, tam ostali dva dni, toliko da smo si pripravili opremo in si bežno ogledali prestolnico in bližnji Ravalpindi, in že smo brzeli po znameniti cesti Karakorum Highway in iz udobnega avtobusa zrli v deroči Ind. Z nami so bili trekingaši, v glavnem znanci naše udarne naveze, Nives, Romana in Luce, ki načrtuje osvojitev treh osemtisočakov, in sicer Gašerbruma 1, Gašerbruma 2 ter Broad Peaka v čim krajšem času. Ta trbiška naveza je v samem svetovnem vrhu himalajskega alpinizma, ostali člani odprave pa bomo skušali opraviti čim več, pač vsak po svojih močeh. Moj cilj je harmonična piramida bleščeče gore Gašerbrum 2 in nadvse srečen bom, če ga bom uresničil. A kdo me je premamil, da sem se po trinajstih letih, ko sem naskakoval Everest, spravil na to sanjsko pot? Naključje obrača svet, čeprav je tudi res, da me je že dalj časa navdajala želja, da bi se ponovno podal v Himalajo, saj sem čutil, da se v tistih daljnih obzorjih še nisem povsem izživel. Streha sveta mi je pustila priokus nadležnega nezadovoljstva, za katerega sem čutil, da se bo razblinil le, ko bom ponovno gledal svet z najvišje točke kake himalajske špice.

In še nekaj drugega je. Alpinizem je hvaležna dejavnost za tistega, ki se nahaja na razpotju, pač kateremkoli. Pri njem ni potreba iskati metafor, ker že sam predstavlja metaforo. Drobno metaforo, ki je tako vsakdanja, da je v svoji enostavnosti večkrat prikrita in s svojo zdravo pametjo celo banalna, ko pa pravi, da se le s trdno voljo, odgovornim pristopom in nečloveškim naporom prebiješ vse višje. In v tem primeru je ta višje čisto fizično višje, brez prispodob. V stvarnosti našega planeta pa ni nič višjega od Himalaje ... Cilja za moje stremljenje mi tako ni bilo treba iskati, ker sem pot že poznal. Jasno mi bo marsikdo oporekal, da je poti toliko, kolikor je ljudi na svetu, in temu lahko le pritegnem, maratonec pa bo pravilno pristavil, da je tudi v njegovi dejavnosti napor vseobsegajoč in odločilen. Napor, ki se bliža fizičnemu trpljenju, ko veš, da ko ne moreš več, si šele na začetku. Vse res, vse res, a alpinizem ima v sebi še sestavino divjega potovanja, drezanja v neznano in predvsem bližine roba, na robu pa je vse izostreno, a tudi jasnejše, predvsem dogajanje v človekovi duši, saj razmišljaš treznejše in prodornejše. Zato pa, ko sem se nekega dne v domači udobnosti naposled znašel, da se spet vrtim v krogu in da se v svojem iskanju vračam na izhodišče, sem slutil, da se mora nekaj zgoditi, kar bo sprožilo očiščujoči sunek.

In res. Ko sta Tržačana Sandra in Marco lani stopila na teme osemtisočaka Čo Oja, jima je vse mesto pelo hvalnico, časopisi pa posvečali cele strani, da je končno neki Tržačan preplezal himalajski očak. To me ni posebno motilo, saj nisem polnih šestnajst let prej osvojil Broad Peaka zato, da bi bil prvi v Trstu in celo v deželi Furlaniji-Julijski krajini, ki je opravil ta podvig. Le nasmehnil sem se in na zadevo pozabil, dokler me nista sama »prva Tržačana na osemtisočaku« povabila na njuno slavje, kjer bi ju moral tržaški župan nagraditi kot »prva«. Kaj je zdaj to? Neobremenjen in dokaj radoveden sem prišel na slovesnost, Marco in Sandra pa sta me nenadejano poklicala na oder in me predstavila kot tistega, ki je dejansko prvi v deželi preplezal osemtisočak. Buren aplavz je odplaknil zadah nekega žal v mestu še obstoječega mišljenja, da nekdo, ki se imenuje Dušan Jelinčič ne more biti v Trstu domačin, in če že je, ne more biti prvi v neki dejavnosti, ki jo imajo vsi za prestižno in simbolično, ker naj bi v očeh ljudi ponazarjala moč, pogum in tveganje. Poštena alpinista sta me potem še povabila v bližnjo gostilno, kjer so nas čakali trbiški alpinisti na delovnem »sestanku«, o katerem nisem imel pojma. Komaj sem se usedel za mizo, se je Marco z vrčkom piva v rokah obrnil k meni, me pomenljivo globoko pogledal v oči in mi nepričakovano vrgel: - Veš, zakaj smo tu? Z Romanom in Nives smo se zmenili, da gremo v Himalajo, na Gašerbrume in na Broad Peak. Bi šel z nami? Bilo je kot udarec v glavo ...

In zdaj sem tu. Marco in Sandra sedita pred menoj, ob strani je Miro, okrog nas pa se bohotijo puščavske sipine in vse gostejši se mrak. Džip se že spušča k rečni gladini in kmalu zapelje na dvorišče hotela Pioneer ter se naposled ustavi. Nekoč je bil edini hotel v Skarduju, ki je bil zgrajen na strateškem mestu tik nad Indom, hotel K2, ki je postal naravno pribežališče za alpiniste, zdaj pa jih je kar nekaj. Zaradi tega so se alpinisti porazgubili, tisti pa, ki nismo nastanjeni v hotelu K2, smo prikrajšani za bohoten razgled na rečno strugo s sanjsko pokrajino v ozadju. Trbiški del odprave ni šel k jezeru, ker se hoče v miru pripraviti na jutrišnji dan, sam pa sem se nameraval po večerji podati k Indu, a sem preveč utrujen, pa tudi svoje opreme še nisem pripravil. To ni enostavno opravilo, če pomislimo, da ima vsak alpinist kakih štirideset kilogramov osebnega materiala, porazdeljenega po sodih in transportnih vrečah, ki jih nato tovorijo nosači, najnujnejše pa ima v nahrbtniku.

... Dalje v tiskani izdaji Primorskega dnevnika

SE NADALJUJE  > 

Primorski dnevnik, 23.06.2020
Kam gre veter, ko ne piha
Poletni podlistek - 1


21.06.: Plezalci hodijo po robu
  Intervju z avtorjem knjige

Image

 

Značke:
GL4 IT

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 516

OBALNO

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.