Išči

primorsko

PRIMORSKO... opis

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kratka zgodovina

... tržaškega plezanja

Le streljaj oddaljena od mesta, dolina Glinščice predstavlja zibelko tržaškega plezanja. Že na začetku prejšnjega stoletja jo je obiskal Napoleone Cozzi s svojim »Letečim odredom« (Squadra volante) in preplezal prve smeri v steni Počivence/Crinale, med drugim Cozzijevo poč in Smer po razu, za tiste čase nedvomno zahtevni smeri.

Image
V dvajsetih letih so začeli dolino sistematično obiskovati plezalci, med njimi tudi Emilio Comici. V visokih stenah nad železnico je med obema tuneloma splezal prve smeri v Rdeči (Rossa, že desetletja poznana kot Sokoli/Falchi) in Beli steni/Bianca. Med smermi iz njegove bogate zapuščine velja omeniti lepo in elegantno linijo po Velikem razu/La Grande in zajedo Bernardini  v Počivenci.

Med puhanjem vlakca, ki je tedaj sopihal skozi dolino, pa sta se v stenah Glinščice pogosto preizkušala tudi Giulio Benedetti in Albano Barisi. V ostalih tržaških plezališčih je bil dejaven predvsem Comici. V tridesetih letih se je navduševal nad Costiero, najslikovitejšim plezališčem v regiji, kjer je potegnil markantno smer na skrajnem desnem robu stene. Tudi v bližnjem Sesljanu/Sistiana naj bi kot prvi preplezal gladek skalni trebuh Panze dell'Elefante, medtem ko so se drugi v glavnem ukvarjali s krajšimi prehodi nad morjem.

Z začetkom druge svetovne vojne se je v Glinščici pojavila skupina močnih plezalcev I brutti della Val Rosandra. S skromno opremo tistega časa, a z veliko mero drznosti in poguma ter izjemnim občutkom za nove smeri so preplezali vrsto zahtevnih smeri v steni Počivence. Smeri so plezali od spodaj, kot je bilo tedaj v navadi, padali na kline vprašljive kvalitete in premagovali težave, ki še danes niso zanemarljive.
Naj omenimo le nekatere med njimi: Ezio Rocco, Guglielmo del Vecchio, Sem Lusa e Spiro dalla Porta Xidias. Njihov sodobnik je bil Berto Pacifico, velik ljubitelj Glinščice in avtor številnih smeri, prijazen in neutruden učitelj mladih, ki je zelo dolgo vztrajal na plezalski sceni. V štiridesetih in petdesetih sta z Guglielmom del Vecchiom preplezala prve smeri na Napoleonski cesti. Plezala sta tudi v Sesljanu, kjer je leta 1943 Del Vecchio preplezal Veliko zajedo, Pacifico pa leta 1948 Panzo dell'Elefante po desni smeri. Leta 1957 sta Claudio Elzeri in Mario Novelli dodala smer S v steni Lavagna gialla. Ta kratka večraztežajna smer je bila pred kratkim na novo opremljena in očiščena krušljivih skal. Dolga leta je bila največja posebnost Sesljana atraktivna prečnica, ki je tik nad morsko gladino vodila čez bele in od soli razjedene stene vse do Devina. V številnih stolpičih in plateh so bile preplezane izredno lepe in razgledne smeri, žal plezalcem na voljo le do sredine osemdesetih let, ko so ostenje iz naravovarstvenih razlogov zaprli za plezanje.

Image
V šestdesetih in sedemdesetih letih je odkritje krajših, vendar zelo težkih (boulder) problemov zanimanje plezalcev usmerilo predvsem na Napoleonico. Glavni pobudniki Enzo Cozzolino, Giorgio Ramani, Flavio Ghio in Marco Corrado-Morgan so popolnoma brez varovanja plezali še danes zelo zahtevne balvane, visoke 10 do 15 metrov in s težavami do 7c (če uporabimo lestvico za plezanje v steni). Predvsem prva dva sta bila pogosto tudi v Glinščici, ki nikoli ni samevala. S Tulliom Piemontesejem, Josem Baronom in Maurom Schivijem so preplezali vrsto lepih novih smeri. Dejavne so bile tudi alpinistke, med katerimi sta izstopali Tiziana Weiss in Bianca di Beaco. Sicer pa so stene Glinščice gostile vse tržaške plezalce, ki so tu preživljali nepozabne nedelje z običajnim zaključkom v eni izmed vaških oštarij.

Zato pa je toliko dlje samevala Costiera, katero so šele v sedemdesetih letih ponovno obiskali Luciano Cergol, Livio Pastore in Marco Corrado ter preplezali prve smeri v južni steni. Tudi oni so sledili alpinistični etiki in smeri plezali od spodaj z varovanjem na navadnih klinih.

Počakati je bilo treba do sredine osemdesetih, da so normalne kline postopoma zamenjali svedrovci, nujno potrebni za varno plezanje v vse težjih smereh. Po zaslugi mlajših plezalcev, Giampiera Furlana, Livia Pastoreja, Alda Michelinija in Corrada Pipola, je predvsem v Glinščici nastalo veliko lepih novih smeri. Vendar osemdeseta niso pomenila preporoda le v Glinščici, ampak tudi na Costieri. Mauro Bole-Bubu, Aldo Michelini, Paolo Pezzolato, Marco Sterni, Andrea Varnerin-Arci in Enrico Bernardi-Taddeo so v odlični skali preplezali vrsto čudovitih smeri vseh težav. Rolando Larcher pa je prav tu leta 1985 preplezal prvo tržaško smer z oceno 8a, Santa Esmeralda.

V istem obdobju so na Napoleonski cesti, predvsem v sektorju Scudo Andrea Varnerin-Arci, Ezio Gorella, Marco Sterni in Gianluca Bernardis-Zoccolon na novo opremili in pozneje tudi prosto ponovili vse tehnične smeri iz obdobja diretisim. Glavna značilnost Napoleonske ceste pa ostaja serija prečnic tik nad tlemi, ki omogoča plezanje brez soplezalca. V osemdesetih je Andrea Varnerin-Arci kot prvi povezal vse prečnice, ki dosežejo nekaj sto metrov v dolžino in težave do 8a (!). Z Marcom Sternijem, ki je leta 1992 preplezal skrajno izpostavljeno smer X, veljata za nesporna mojstra Napoleonske ceste.

V tem obdobju veliko mladih plezalskih zanesenjakov, kot so Giampiero Furlan, Livio Pastore, Aldo Michelini in Corrado Pipolo, predvsem v Glinščici prepleza in opremi vrsto novih kvalitetnih smeri. Od devetdesetih naprej pa predvsem na Napoleonski cesti narašča število novih sektorjev.

Paolo Iesu-Guano, Paolo Pezzolato-Fossile, Walter Perdan in Luciano Frezzolini-Cadena v stenah nad cesto in pod njo opremijo na desetine smeri v odlični skali.

Na vrhu težavnostne lestvice izstopata dve smeri: leta 2011 je Rocco Romano v sektorju Caprette preplezal Tonto total, prvo smer z oceno 8c v Glinščici, naslednjega leta pa je slovenski talent Klemen Bečan v Katri pečini uspel v smeri Fidel Incastro, prvi z oceno 9a na Tržaškem.
Pred kratkim ju je preplezal še lokalni talent Gabriele Gorobey-Sbisi in in potrdil lepoto smeri, a predlaga nižjo oceno.

Leta 2020 je bila zaradi pandemije covida-19 in omejenega gibanja vsa pozornost aktivnih opremljevalcev usmerjena v domače stene. Sbisi in Luca Bacer sta z veliko občutka in smisla za nove smeri potegnila nekaj prelepih linij v redkih še nepreplezanih skalah Napoleonske ceste.

Žal pa je v tem obdobju zaznati tudi težave pri obisku nekaterih plezališč: plezanje v Katri pečini/Grotta Caterina so lastniki zemljišč prepovedali, dokaj kritično pa je tudi stanje glede Baratra. Poleg tega so z mrežami zavarovali nekatere predele pod Napoleonsko cesto, kar je resno ogrozilo tudi plezanje v sektorjih Mano di Fatima, Parallele in Occhiali. Vsi ti navdušenci in še mnogi drugi, ki zaradi pomanjkanja prostora niso omenjeni, pa so nam zapustili bogato dediščino najrazličnejših smeri, preplezanih z eleganco, intuicijo in ljubeznijo v slikovitih stenah tržaškega zaledja, katerega je narava tako bogato obdarila.

Laura Ortolani, Luciano Frezzolini 

Naroči (32 €): Sidarta


Plezališča brez meja
15 cm x 24 cm, 416 strani
ISBN 9789616027816
SIDARTA, 2021

Image

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 2161

PRIMORSKO

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.