Išči

primorsko

PRIMORSKO... opis

Objavljalci

Authors

Arhiv

Plezalci hodijo po robu

Primorski dnevnik - Poljanka Dolhar: Intervju s pisateljem Dušanom Jelinčičem

Image
Kam gre veter, ko ne piha je roman tržaškega pisatelja Dušana Jelinčiča (1953), ki bo bralkam in bralcem Primorskega dnevnika delal družbo v letošnjih poletnih mesecih. Po lanskih Biserih pod snegom, ki so nas v podlistku popeljali na Everest, nas bo Jelinčičeva pisava tokrat vodila do vznožja Gašerbruma 2, baznih taborov, ledenih strmin in njegovega vrha. Podlistek bomo objavljali vsak dan od torka, 23. junija: pred nami je 63 nadaljevanj, opremljenih z več kot 200 Jelinčičevimi fotografijami. Avtorju smo ob tej priložnosti postavili nekaj vprašanj o himalajski avanturi iz leta 2003 in knjigi, ki je leta 2007 izšla pri mariborski založbi Litera.

Zamisel, da bi se posvetili gorniški literaturi, se vam je baje porodila nekega poletja v našem uredništvu, ko ste ugotovili, da športnim stranem manjka podlistek. Drži?

Drži. Poleti leta 1988 sem bil daljše obdobje zaradi rotacije dopustov odgovoren za eno od športnih strani Primorskega dnevnika in sem vztrajno iskal med prijatelji, znanci ali pa le več ali manj znanimi športniki človeka, ki bi v podlistku opisal svoje športne ali pustolovske podvige oziroma prispeval kak zanimiv potopis. Iskal sem predvsem med alpinisti, jadralci in svetovnimi popotniki, ker pa je bilo moje iskanje neuspešno, sem se podlistka lotil sam. Bilo je sicer zelo naporno, saj sem moral poleg podlistka dejansko napisati celotno stran. Tako sem dopoldne pisal podlistek, popoldne in zvečer pa stran. Vsekakor sem bil na začetku še precej zbegan in negotov, ker sem podlistek pisal sproti in torej nisem mogel vedeti, kaj bo iz tega nastalo. Potrdilo o uspešnosti in kvaliteti Zvezdnatih noči pa je bilo že dejstvo, da so me bralci kar sami silili, naj vendar napišem zgodbo do konca, pa naj traja, kolikor traja. Tako je podlistek, namesto da bi se zaključil sredi septembra, ko se začenjajo prvenstva in sploh redno športno delovanje, končal natanko dva meseca kasneje, torej sredi novembra.

Zvezdnate noči so bile tudi v knjižni obliki (1990) prava uspešnica, Kam gre veter, ko ne piha (2007) pa je še ena knjiga o vaši himalajski izkušnji, tokrat o italijansko-slovenski odpravi Karakorum 2003: je tudi tokratna knjiga nastala na podlagi dnevniških zapiskov?

Delal sem na dveh vzporednih tirnicah, ki sta se stalno prepletali: dnevnikih in lastnih razmišljanjih, ki sem jih že dolgo zapisoval v osebne zvezke in so harmonično dopolnjevala opisovanje zunanjih dogodkov v Himalaji. Dogajanje sicer ni bilo tako epsko kot v Zvezdnatih nočeh, kar je povsem logično, saj sem na svoji prvi himalajski odpravi na Broad Peak (1986) preživel eno največjih himalajskih tragedij sploh. Tistega dne, ko je na osemtisočaku K2 umrlo pet alpinistov, sem s soplezalcem preplezal sosednji osemtisočak, doživel orkansko nevihto, ki nas je priklenila pet dni na goro, in ... preživel. Zato pa je roman Kam gre veter, ko ne piha bolj razmišljujoč, kar so znali ceniti tudi v italijanskih literarnih krogih, saj je bil njegov italijanski prevod izbran za eno od tedenskih knjig, ki so jo kot poletno branje avgusta leta 2016 priložili dnevnikoma La Gazzetta dello Sport in Corriere della Sera. Uspeh je bil prodoren, saj se je moja knjiga ob tekstih Messnerja, Bonattija, Diembergerja, Buhla, Cassina in drugih svetovnih alpinističnih klasikih prodajala v vseh večjih italijanskih kioskih in knjigarnah.

Kako ste se osebno pripravili na vrnitev v Himalajo?

Priznam, da se po sedemnajstih letih, ko sem se prvič podal v Himalajo, in na pragu svojih petdesetih let nisem nameraval več vrniti na osemtisočake. A presenedjivo so me povabili na zelo pomembno odpravo in sem sprejel izziv, ki je bil zame predvsem psihične in ne fizične narave. Fizično pripravo sem obvladal, saj mi je bil trening znan: za najmanj sedem ali osem mesecev vsaj petkrat na teden preteči navkreber od 20 do 25 kilometrov, po možnosti s težkim nahrbtnikom na ramenih, in to mi je tudi tedaj uspelo. A v Himalajo sem šel predvsem zato - in to opisujem že na začetku knjige -, ker sem čutil, da se mi je življenje začelo vrteti v krogu, iz katerega se nisem mogel izviti. Znašel sem se v pasti in se zato odločil, da naredim nekaj izjemnega, da razbijem krog, v katerega sem bil vklenjen. Ko sem se vrnil iz Himalaje, sem bil kot prerojen in se je zame začelo novo življenje.

V osemčlanski odpravi (7 članov je bilo iz FJK) je bila tudi legendama dvojica Nives Meroi in Roman Benet kakšne spomine imate na ta medijsko najbrž najbolj izpostavljena soplezalca?

Tako Nives kot Roman sta vsestransko izjemna človeka, s katerima sem spletel tesno vez, kar dokazuje že to, da se še po sedemnajstih letih, odkar smo bili skupaj na odpravi, redno srečujemo in ohranjamo trdno in neizbrisno prijateljstvo. Odveč je poudariti, da je njuna skromnost že prislovična, saj jo vsi prav dobro poznajo.

Od torka bomo v nadaljevanjih objavljali roman tržaškega pisatelja Dušana Jelinčiča Kam gre veter, ko ne piha, ki pripoveduje o slovensko-italijanski odpravi Karakorum 2003. Poletni podlistek bo izhajal vsak dan.

Z vami je takrat plezal tudi Trbižan Luca Vuerich, ki se je smrtno ponesrečil pred 10 leti med plezanjem skoraj domačega Prisojnika: koliko se alpinist ukvarja z idejo smrti?

Alpinist se večkrat sooča s smrtjo in mu torej misel nanjo ni tuja. Vendar mislim, da je to soočanje bolj metafizično kot fizično oziroma da se iz njene fizične bližine poraja filozofsko gledanje na svet, v katerem je smrt le naravno zaprtje kroga življenja. Prav Luca je bil tisti, ki mi je največ govoril o svojih bodočih načrtih, a tako trezno, da si imel upravičen občutek, da ni nikoli pozabil na nevarnost oziroma na možnost usodne napake. Sicer so se mi ob teh ježili lasje, saj so bili zelo ambiciozni, čeprav sem vedel, da je tedaj bil eden najboljših in najbolj popolnih italijanskih alpinistov sploh. Poleg Himalaje se je namreč veliko posvečal klasičnim stenam, ni pa zanemarjal niti balvanskega plezanja in lednih sten ter poledenelih slapov. In prav ta mu je bil usoden. Vsekakor moram dodati, da je njegov občutek prepričanja v lastne sposobnosti temeljil na izjemni fizični in psihični pripravi ter na mladostnem optimizmu: umrl je, ko mu je bilo šele 35 let.

Veliki podvigi sovpadajo tudi z »neprijetnimi dogodki človeške povprečnosti«, zapišete nekje v knjigi: kako se v tistih razmerah človek sooča z njimi?

Ko govorim o človeški povprečnosti, opisujem dogodek drobnega vsakdanjega rasizma, ki me je prizadel, kar potrjuje tisto, kar sem vedno trdil in si zato često prislužil negodovanje ali celo odkrito nasprotovanje »čistokrvnih« alpinistov: plezalci, čeprav več tvegajo od drugih in večkrat hodijo po robu, niso nič boljši od ostalih ljudi. Večkrat, predvsem v pionirskih časih, je bil alpinizem proglašen za nekakšno poduhovljeno dejavnost najmočnejših in sploh najboljših ljudi, ki niso plezali na goro, temveč jo osvajali. Temu na srečo ni več tako, čeprav dogodek, ki ga opisujem, dokazuje, da si tudi alpinist odnese v Himalajo breme svojih problemov, strahov, fobij, subjektivnih čustvenih zanosov in osebnih povprečnosti, ki ne čarobno izpuhtijo le zato, ker se nahaja v magičnem svetu Himalaje.

Ob prebiranju knjige ima bralec občutek, da je alpinist v gorah kljub tovarišem predvsem sam ...

Eno od gesel alpinistov, a moralo bi biti vseh ljudi, je, da mora človek znati biti sam, če hoče harmonično živeti z drugimi. Plezalec je pogosto sam, saj je alpinizem hočeš-nočeš, pa čeprav si v navezi, predvsem individualno dejanje, ki zahteva celega človeka z idealnim ravnovesjem med telesom in dušo. Svojega telesa in duše pa ne moreš deliti z drugimi alpinisti.

Nekje pod vrhom osemtisočaka zapišete: zdaj ne mislim več na nič, temveč le na naslednji korak ... je v tistih trenutkih res mogoče vse odmisliti?

Občutek, ki ga opisujem, pa je povsem fizičen. V steni se ti večkrat zgodi, da enostavno ne moreš več: če hočeš prehoditi samo svoj naslednji korak, moraš vse svoje fizično in psihično bistvo usmeriti vanj, v naslednjega in še v naslednjega, saj se še prehitro zaveš, da ko ne moreš več, je to šele začetek.

Bralcem ne bova razkrila, kaj vse ste vzeli s seboj na vrh Gašerbruma 2... Lahko pa rečeva, da vam je do vrha pomagal tudi prav poseben kamenček?

Čeprav vsak gram, ki ga odneseš na vrh, teži kot tona, si vsak alpinist vzame s seboj najrazličnejše predmete za srečno pot, zastave, drobne ikone, svetinje, fotografije ljubljene osebe, celo plišaste igrače svojega otroka in še bi lahko našteval. V današnjem potrošniškem svetu sicer alpinisti pogosto odnesejo na vrh znak ali prepoznaven napis kake firme, industrije ter večjega ali manjšega obrata ali celo trgovine, saj jih zato sponzor bogato poplača, jaz pa sem s seboj vzel tri predmete, ki so mi povsem napolnili žepe ... Na vrh pa sem šel tudi s kamenčkom, ki mi ga je za srečo daroval prav Luca Vuerich, ki ga je izbil iz granita na vrhu Gašerbruma 1.

Še osebna radovednost: kje ste dobili navdih za posrečeni naslov?

Ko sem drugič prespal na taboru 1 pod Gašerbrumi na višini skoraj šest tisoč metrov, se mi je bledlo zaradi pomanjkanja kisika. Čisto natanko sem v šotoru ob sebi videl človeka, s katerim sem se vso noč pogovarjal. Ko se je proti tretji uri ponoči začelo daniti, pa sem postopoma videl, da ne gre za človeka, temveč za mojo kapo, cepin, vrečke s hrano in raznim materialom, gorilnik ... Tedaj je začel pihati močan veter in jaz sem si v blodnji do onemoglosti ponavljal stavek »kam gre veter, ko ne piha«. Podobno se mi je zgodilo na znamenitem Caminu Inča v Peruju, ki vodi iz Cusca v Machu Pichu. Ta se po več deset kilometrih poti dvigne do preko tri tisoč metrov, kjer sem si v neki kamniti trdnjavi, kjer sem prespal, v polsnu ponavljal neki verz znanega italijanskega kantavtorja Vasca Rossija: ogni volta... ogni volta... vsakič, ko... Sicer pa, komaj sem se vrnil domov, sem zvedel, da obstaja tibetanski pregovor, ki se glasi kam gre veter, ko ne piha. Očitno ne gre za naključje, saj ne smemo pozabiti, da se vrh osemtisočaka Gašerbruma 2 nahaja na nepalsko-tibetanski meji.

Primorski dnevnik, 21.06.2020
»Plezalci hodijo po robu, a niso boljši od ostalih ljudi«

Kategorije:
Novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 2161

PRIMORSKO

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.