Jutro (3. marec 1941) dLib/L-G:
Alpinizem je splošen kulturni pojav, ki zavzema v življenju narodov in človeštva važno mesto, saj je vzniknil iz športnih, etičnih, umetnostnih in znanstvenih idealov. Po tem svojem značaju spada tudi med faktorje narodne vzgoje. Kakor alpinizem duhovno oblikuje poedinca, tako more vzgojno vplivati tudi na kolektiv, na ljudstvo, narod, če je ta pojav že toliko populariziran, da postane duhovna last naroda. Le tisti alpinizem je zdrav, ki pomeni notranjo potrebo za tistega, kdor ga goji. Udejstvovanje v gorah, ki terja telesnega napora, premagovanja zaprek, spoznavanja samega sebe, svojih telesnih in duševnih zmožnosti in borba z goro in z elementarno prirodo vzbuja človeku po civilizaciji zatrte sile, ki grade njegovo lastno osebnost. V tem je vzgojni pomen alpinizma: ustvariti in oplemeniti osebnost kot del naroda, človeštva, prenesti etično vrednotenje življenja v last naroda, človeštva.
Tako je alpinizem po svojem bistvu strogo individualno-kulturen pojav, po svojem pomenu in efektu pa ima tudi kolektiven značaj. Dočim je bil doslej v tem ozira važen le nacionalni moment, se v zadnjem času opažajo v alpinizmu še druge, širše socialne tendence. Z razvojem se je sam od sebe postavil problem, ki sledi iz načelnega nasprotja med individualnim egoizmom in socialnim demokratizmom: ali naj ostane alpinizem le v krogu tistih, ki so se ga sami, iz svoje notranjosti, iz lastne iniciativnosti oklenili, ali pa naj omogočimo kar najširši masi, da spozna njegove osnove in vrednote, jih sprejme in se okoristi z njimi? To sta dve različni stališči. Katero je pravilno? Ju je mogoče spraviti v sklad? Tu zadenemo ob nasprotje: kompromis pomeni akomodacijo gora človeku, dočim je princip alpinizma ravno obraten — prilagoditev človeka goram. Jasnega odgovora ni, absolutno ne drži ne eno ne drugo. Zato odpirajmo gore splošnosti toliko, kolikor pospešujemo s tem zdravi alpinizem individualnosti. Te nove tendence se že kažejo v planinstvu moderne dobe, ko se vrše velike spremembe v vseh življenjskih področjih.
Moderni šport je pojav sodobne civilizacije, zato se kakor v tej civilizaciji tudi v športu posameznik umika masi. Alpinistom poedincem, ki iščejo v gorah boj z goro z vsemi pripadajočimi mu motivi, sledi v gore neznanska masa tistih, ki ne vedo, kaj delajo, a dajejo modernemu planinstvu novo smer in posebnost. — V tem tiči nevarnost. Masa je vedno nivelirala vrednote. Tako je tudi alpinizem spremenila ne le notranje, ampak tudi zunanje, ne le v njegovi strukturi, ampak tudi v arhitekturi. V teh spremenjenih razmerah delujejo planinska društva, prišla so v tok tega razvoja, ki je že močnejši od njih, tako, da mu morajo brezmočna slediti. Vpliv te mase na bistvo in cilje alpinizma in planinstva sploh pomeni torej niveliranje individualizma, ki ima v psihologiji alpinizma odločilen pomen. Duh alpinizma, ki postavlja izraz osebnostnega nad maso, doživlja ista usodo, na katero je obsojena osebnost v masi.
Zanimiv je razvoj planinstva v moderni Rusiji, kjer beremo o takozvanih kolektivnih »množestvenih« turah in vzponih (n.pr . Kavkaz); po komunističnem principu ne smemo nikogar izključiti od teh najvišjih vrednot, ampak moramo povleči ljudske mase v gore. Nacionalni moment v planinstvu je gotovo toliko star ko planinske organizacije same, ponekod je celo sam dal pobudo za njih ustanovitev. Tako je tudi SPD nastalo bolj iz nacionalnih potreb ko iz planinskih pobud, kot odpor proti nemštvu, ki je hotelo tudi z grajenjem koč in poti v naših gorah osvajati slovensko zemljo. Tako SPD še danes vrši važno nacionalno nalogo: čuva slovenske gore lastnemu narodu in pospešuje njih nacionalni videz. Ta njegova naloga je podana že v zemljepisnih faktorjih: naša zemlja je geopolitično najbolj eksponirana baš ob svoji severni in zapadni meji, ki domala vsa poteka po gorah.
Nacionalni moment ima veliko vlogo tudi v reševanju velikih alpinističnih problemov v evropskih Alpah in v izvenevropskih gorovjih, v Kavkazu, Himalaji, Andih. Vodilni alpinistični narodi, Nemci, Italijani in Angleži, katerim slede zadnji čas še Rusi, Francozi in Poljaki, tekmujejo tam za prvenstva. V alpinizmu je klasična borba med Angležem Whymperjem in Italijanom Carellom za Matterohorn, v sedanjosti pa za Grandes Jorasses med Nemci in Francozi, pa za najvišje vrhove zemlje v Aziji, kjer se alpinistični uspehi predstavljajo kot nacionalne zmage. Take pojave imamo tudi v vseh športnih področjih, a v alpinizmu so zavzeli že prevelik obseg: nacionalni šovinizem, nacionalna nadutost in celo politika so se vrnili vanj.
Že spoznavanje rodne zemlje krepi domovinsko ljubezen, koliko bolj jo more planinstvo, ki ima torišče v najlepši prirodi, v gorah. Z gorskih višin se nam širni razgledi in daljni vidiki še bolj odpre, obzorja rastejo z višino. Krasna krajinska slika nam ustvari čustven odnos do zemlje in njenega ljudstva, vzbudi nam nacionalno čustvo; tako pravilno oblikovani nacionalni moment vodi do človečanskega momenta v alpinizmu, ki ne pozna ne nacionalnih ne socialnih razlik. — Prodiranje alpinizma med maso, njegovo populariziranje, pri čemer se marsikje že čuti poseg od zgoraj, kaže, kako raste narodno-vzgojna funkcija alpinizma. Njenega pomena se zavedajo zlasti Nemci in Italijani, ki podpirajo alpinizem na vseh področjih, uvedeno imajo alpinistično šolanje v mladinskih organizacijah in v vojski. Bolj ko drugim športnim panogam je alpinizmu, ki temelji na osnovah od skrajne športnofizične do skrajne kulturno-duhovne plati, dano, da vrši pomembno narodno-vzgojno funkcijo: vzgojo naroda v fizično in duhovno zdrav rod.