NeDelo - Grega Kališnik: ... na stotine oprimkov
Ker kdor ne pleza ali cestno ne kolesari, skorajda ni Sloven‘c, ni čudno, da se rojevajo novi plezalni centri. Pred kratkim Plezarna v Britofu.
Dva brata in njun prijatelj, Anže in Tine Marenče ter Janez Ziherl, pogovarjam se s prvim, so leta 2017 ustanovili podjetje in se lotili novega športnoplezalnega družinskega centra. Gorenjci, vsi stari »okrog 40 let, plus minus dve leti, alpinisti pri AO Kranj«. Po treh letih zadeva stoji, no, stala je že prej, deluje. Še to doda Anže, vsi trije solastniki centra imajo po dva otroka, stari so od tri do šest let.
Nekoč je bila v Britofu pri Kranju tovarna Oljarica, gotovo ste hrano kdaj oljili s cekinom, zdaj je že dolgo ni več. Industrijska cona Oljarica je bila deset let zapuščena, Cekin preseljen. Kompleks je kupilo Gradbeništvo Prestor, ga razparceliralo in prodalo po delih. Trojica je kupila nekdanjo Cekinovo rafinerijo.
Športno plezanje je pozitivno, ker psihofizično človeka celostno izpopolnjuje. Dela celo telo, razvijamo vzdržljivost, moč in gibljivost. Glava je na pravem mestu, saj plezanje zahteva koncentracijo in popolno predanost.
O plezalnem centru je AO Kranj sanjal zelo dolgo, a društva so finančno preveč omejena. »Priložnost se nam je ponudila po 17 letih tuhtanja, gruntanja.« Janez je bil nekoč načelnik AO Kranj, Tine predsednik PD Kranj. »Stenca nad kranjskim bazenom se je izkazala za premajhno, stena na Zlatem polju, kjer je svetovni pokal, je za običajne treninge in rekreacijo prestrma, pa še zgornja tretjina je zaprta.«
Še opomba, slovenski vrhunski športni plezalci so že dolga leta v vrhu sveta, z Janjo Garnbret se je zgodila nova eksplozija. Pleza menda enormno veliko Slovencev. In Slovenk, da ne bo zamere. »Pleza zelo veliko otrok, kar se vidi tudi pri nas po povpraševanju, blazno je,« pritrdi sogovornik. K priljubljenosti športnega plezanja je ne nazadnje veliko pripomoglo sprejetje v olimpijsko paleto disciplin, uverturo je žal prestavil covid.
In če bi v Tokiu podelili le en komplet odličij, seštevek treh disciplin, bodo na naslednjih igrah, poslušam Anžeta, hitrost, balvane in težavnost nagradili vsako posebej. Kar je še bolj privlačno. Športno plezanje je pozitivno, ker psihofizično človeka celostno izpopolnjuje. Dela celo telo, razvijamo vzdržljivost, moč in gibljivost. Glava je na pravem mestu, saj plezanje zahteva koncentracijo in popolno predanost.
Tek na dolge proge
V rafinerijo so trije možaki vložili svoja sredstva, »s svojimi podjetji, pa seveda s krediti, ogromno smo opravili tudi s podjetji, ki jih poznamo, da smo se lahko dogovarjali za normalne privatniške cene,« pravi Anže Marenče. Marsikaj so naredili sami, s stroko v ozadju. Ne glede na to, da gre za degradirano območje, osnovna stavba je iz leta 1906, nadgrajena je bila leta 1974 za Cekin, pa Marenče pove: »Zdaj smo jo obnovili, dodali zgolj teraso, no, od občine ni bilo evra.« Niti od države, niti od stare celine. Nekaj spodbud so dobili prek Eko sklada.
Zunanjost je ostala enaka, notranjost pa jim je narekovala, kakšno bo plezališče. Za evropska sredstva so kandidirali na Zavodu za šport, »kandidirali bi lahko kot društvo, a ne vem, kako bi takšno investicijo kot neprofitniki lahko speljali. Kot podjetje pa nismo imeli možnosti.« Investicija, čez palec, naj bi se lastnikom povrnila v 15 letih. V projekt »nismo skočili na pamet, smo iz plezalskih voda in smo prepričani, da bo zadeva laufala,« razloži.
Problem je prepoznavnost, plezarniki merijo na celotno populacijo, najbolj na družine z majhnimi otroki in rekreativce. Centri po Sloveniji rastejo, »a mislim, da smo zajeli pravo ciljno skupino«. V Plezarni imajo otroške, balvanske in visoko steno, ta meri 11 metrov. »Izvajamo že vodene tečaje, za vse generacije, od četrtega leta naprej,« pripoveduje naš sogovornik.
Plezarno so odprli že drugega februarja letos, a so jo 13. marca, bil je znameniti petek, zaprli. »Bil je čisti upad, ljudje so bili prestrašeni.« Spet so odprli takoj, ko je vlada dovolila, »mislim, da 18. maja«. Marenče ima občutek, da bi bilo brez covida plezalcev več, kot jih je, Plezarna pa deluje po uradnih priporočilih, »ki jih spremljamo in upoštevamo. Predpisano imamo, koliko ljudi je lahko hkrati v njej«.
Prepoznavnost takega centra, tako Marenče, pa je »tek na dolge proge, leto, dve potrebujemo, da se zadeva zamelje, da nas ljudje spoznajo, se nas navadijo.« Uradno so se predstavili pred kratkim.
Od otrok do Moona
Torej, trije prijatelji imajo šest otrok, štiri fantiče in dve deklici. Pa menda niso centra samo zaradi naraščaja postavili? »Definitivno ne!« In če kakšen od njihovih otrok ne bo želel plezati? »Super!« Nasploh se Marenčetu zdi, da so trenerji zadnje čase šest- ali sedemletnike preveč forsirali. »Otroka moraš v vsak šport spraviti z igro. Mi zagotovo stremimo k temu.« Grif ni samo za oprijemanje, na njem lahko denimo rišeš in tako razvijaš kreativnost.