Išči

Tags

Objavljalci

Authors

Arhiv

Glava na 2001

S tigričem Pikom: V porajanju vtisov in misli med potepanjem.

Hoja ves čas soustvarja in ohranja zavedanje širše okolice. Bolj kot kolesarjenje, smučanje, tek, bolj kot katerikoli drug način gibanja. Kot taka je nenadomestljiva. Mimo koče GRS grem, ko ta sameva. Zakaj reševalcem nihče ne pove, da o vsem le nimajo prav? Da se morda v čem motijo? Tudi o gorah. Kaj rešujejo – življenja ali telesa?
 
Za vrhom Krvavca je na vrsti Zvoh. Ko se na vrhu srečava z Gregorjem, vem, da so se nama poti prekrižale po volji vesolja. Oba sva sledila svoji poti, željam in volji. Ni me pritegnil, ker je bil od pasu navzgor gol, ampak sem ga prepoznal po kapi na glavi. Nekaj igrivih besed in razposajenih kretenj, preden greva vsak v svojo začrtano smer.
 
     
 
Stopinje v nasprotno smer nakazujejo, da je nekdo pot prehodil v celoti. Te so v osojnih legah lepo naluknjane od derez. Peljejo me naprej, proti Vrhu Korena. Sledenje pravim ljudem še ne zagotavlja prave poti, tako kot sledenje napačnim ne pelje nujno v pogubo. Na pravi poti sem, kadar sledim samemu sebi.
 
     
 
V prvem sestopu sem nekoliko previdnejši. Zaupanje gori je povezano z zaupanjem samemu sebi. Gora me ne bo izdala, izda me lahko le zaupanje samemu sebi. Kako naj povežem ti zaupanji? Imam problem, ko drugi dvomijo o mojih sposobnostih? Največja težava je nezaupanje v lastne sposobnosti.
 
     
 
Oblaki bi lahko delovali grozeče, ampak vem, da nimajo za bregom nič drugega kot popestritev. Ustavim se, ponovno lovim občutek za sneg, izgubljen v preteklih letih. Tu, na gori, je. Odprtost je ključ za pridobitev tega občutka. Zato se vračam nekaj korakov nazaj, v svoj mir.
 
     
 
Spust v zajedo je ob robu borovja varnejši, vzpon po žlebu pa je težji. Pod zmehčano povrhnjico je sneg zelo trd. Naklonina gornjega dela bi lahko bila 45 stopinj in smučarske palice so moja edina oprema. Bom zmogel? Kadar kdo reče, da gre za izziv – koga izziva, sebe? Nikogar drugega. Ne pomnim, da bi me kdaj komu dajali za zgled. In vendar sem bil vedno nekomu – samemu sebi.
 
     
 
Nad žlebom je nekoliko lažje, a je še vedno vredno pozornosti na vsak korak posebej. Ko na vrhu zagledam četverico, začnem skorajda teči, od radosti pa še žvižgati. Pomembno je občutenje utrujenosti, ne sama utrujenost. Občutek zadovoljstva ali nezadovoljstva ni povezan s fizičnim stanjem telesa. Tudi ne z bolečino kot tako. Spet me je prijelo, da bi me nekdo fotografiral na vrhu.
 
     
 
Aneta, Tea, Nik in Klemen si na vrhu znajo vzeti dovolj časa, pa tudi niso po planinsko zgodnji. Sestop z njimi postane družaben. Kaj neki si ob tem mislijo moji nevidni vodniki? O, kako so me danes peljali po čudovitih poteh, izkušnjah in preizkušnjah. Koliko človek zaupa samemu sebi. Kje in zakaj nastaja dvom. Je upravičen, objektiven, ali gre le za obliko strahu. Ta je vedno osebne narave.
 
     
 
Mladina sestopa v dolino Korošice, sam pa se namesto na Kriško ulovim v strmino Krvavca. Vem, da me nekateri ne razumejo, čeprav imajo za seboj mnogo let izobraževanja. Šteje šola narave. Učenje skozi čutenje, brez vcepljanja dejstev na pamet. To ne pomaga, ko gre za zaznave. Za nekatere stvari pa je treba znati pogledati vase, tam poiskati razlago. Ni vse v glavi, pa čeprav je bila ta danes nad 2.000 metrov visoko.
 
Piko & Iztok Snoj
Vrh Korena,
25. april 2021
 
Značke:
GL4 SnojI

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Značka, oznaka, tag

Značk imamo veliko in jih še dodajamo, zato njih pregleda/uporabe še ne moremo predstaviti.

Arhiv alpinističnih novic

  • Število objav: 27537