Primorske novice - Lea Kalc Furlanič: ... do boljše družbe
Vsako pešačenje, pohodništvo, gorništvo, kolesarjenje, tek, ... po poti do cilja je v svojem bistvu romanje. K fizični točki na zemljevidu in k samemu sebi. Preizkusi nas, okrepi in spremeni tok naših misli, razuma in čustev, ki jih potrebujemo za osebno in družbeno rast. Tudi epidemija koronavirusa je bila tovrstni preizkus. Vendar se iz nje nismo ničesar naučili, nikamor premaknili, ostali smo nečimrni in prevzetni. Koliko epidemij in romanj bo še potrebnih, da se spremenimo na bolje?
Camino de Santiago, Jakobova pot, Evropska peš pot, Pot ob žici, Rilkejeva pot, Popotovanje od Litije do Čateža, pešačenje od Ljubljane do Kopra, vzpon na Triglav, sprehod po krožni poti do izvira Hublja in še marsikatero tovrstno pešačenje, pohodništvo ali gorništvo so pravzaprav romanja. K zastavljeni točki na zemljevidu - k fizičnemu cilju in romanja k samemu sebi. Kakor si kdo izbere, kakor se kdo počuti, kar si kdo zada, ko se poda na pot. Želja enih je bolje preizkusiti svoje telo, drugi iščejo božjo bližino, duhovni mir, energije ali kaj sorodnega.
V uvodu h knjigi Slovenski romar je njen avtor Jože Dolenc, eden od urednikov Mohorjeve družbe, zapisal: “V romanju dobijo globoke značilnosti naše človečnosti poseben, rekli bi, smiseln izraz.” Kar drži. In kar nam lahko potrdi vsak, ki se je z vsaj malo zavedanja podal na kakršnokoli pot, krajšo ali daljšo, manj ali bolj naporno. In drži predvsem zato, ker nas vsak tak “romarski” preizkus domala prisili, da prekrvavimo svoje fizično telo in s tem “prevetrimo” svoje misli. Na cilju je zato vse videti, dojeti in čutiti drugače ... Lepše, pozitivnejše, mirnejše, domala odrešujoče, osvobajajoče. Vse dobi - vsaj nadejamo se, da bi dobilo -, kot pravi publicist, smiseln izraz.
Tudi epidemija koronavirusa je bila tovrstni preizkus, romanje, vendar se iz nje nismo ničesar naučili, nikamor premaknili, ostali smo nečimrni in prevzetni. Koliko epidemij - romanj bo še potrebnih, da se spremenimo na bolje?
Zato tako radi romamo. Na pot nas praviloma žene nezavedno. Obet veselja, navdušenja, upanja. “Romanje je prapotreba človeka,” pojasnjuje pater Leopold Andrej Grčar z Brezij. Že stari narodi so namreč poznali božje poti. Če so jih vzpostavili, pomeni, da so jih potrebovali. Ker človek včasih ničesar ni prepustil naključju, sicer bi ne preživel. Zato je vseeno razglabljati, zakaj so potrebovali božjepotništvo. Zanj pač obstajajo pravzgibi.
V sodobnem času božjepotci, pelegrini romajo k svetim krajem po božjo bližino. Tako bo jutri, na praznik Marijinega vnebovzetja. Drugi vzamejo pot pod noge iz drugih vzgibov. Preizkus svoje telesne vzdržljivosti je zagotovo eden od njih. Prinese pa tudi okrepitev duha, notranjo moč, samozavest. Tako bodo šefove ostre besede v službi manj rezale, finančne težave in skrbi z otroki povzročale za odtenek manj stresa. Vsaj za nekaj časa. Zato so povsem razumljive besede avtorja knjige Slovenski romar, ki osvetljuje slovenske romarske poti tudi v luči duhovne dediščine: “Romanje pomeni, da še nismo na cilju, ampak šele na poti k cilju, k dovršitvi naše človečnosti, našega bivanja.”
Romanje, kakršnokoli že je - božje, športno, pohodno, moderno, iz radovednosti, avanturizma, družabno, družinsko ... -, nam bo le pomagalo premostiti, presekati, spremeniti tok misli, a do cilja, korenite spremembe, nam ostane še prava, vztrajna in dolgo trajajoča akcija, delo.
Kar pa je po večini težje, kot bi si mislili in upali, da bo. Nekateri so sicer povsem zadovoljni sami s seboj in svojimi dosežki, drugi povsem nasprotno, tretji iščejo bližnjice, četrti razglasijo grozdje, ki ga ne dosežejo, za kislo ... V vseh primerih je romanje k samemu sebi najtežje opravilo naše biti, vendar tudi najnujnejše. Za ravnotežje. Po katerem hlepimo vsi. Na vseh področjih. Tako v našem javnem življenju kot v naših domovih in v naših telesih. Duh je nemiren, ko se vse ostalo maje in škripa, nas ogroža. Mi pa bi bili radi stabilni, učinkoviti, zdravi in ustvarjalni.
Omejenost v gibanju in zato socialnem in poklicnem življenju, ki smo jo morali upoštevati v času epidemije, nas ni izučila. Bila je neke vrste romanje oziroma preizkušnja, saj smo bili primorani spremeniti svoje navade in s tem sebe. Vendar je jasno, da smo ostali nečimrni, prevzetni. Ali bolje - ostali smo stari jazi, ki krojimo dobršen del družbene stvarnosti z vsemi njenimi segmenti vred. Družbeno moralnih meril nam ni uspelo potisniti više na lestvici; brž ko nevarnost virusa ni več pretila za vogalom, smo se ohladili in odtujili do soljudi. Politika ubira nazaj svoja neizprosna pota metanja polen pod noge in brezposelnost, ki se bohoti na račun zastoja gospodarstva, ne prizemlji povzpetnežev, ki v službah skrbijo le za svoje udobje in položaje.
Bo potrebno še eno ali več romanj - obdobij osamitve, omejitev in strogih ukrepov, strahu pred okužbo, boleznijo, za katero ni zdravila? Bi moral ta novi virus tako smrtonosno udariti po nas, kot so kosile kuge v srednjem veku, da bi postali odgovornejši, ideološko, razumsko, miselno in znanstveno naprednejši ter sočutni državljani? Poiščimo druge poti, druga romanja, morda nam uspe.