Tekma v Innsbrucku je vaša prva tekma po več kot dveh mesecih. Kako dojemate vrnitev na sceno?
Garnbretova med pogovorom za Sportal. Foto: Alenka Teran KoširPočutim se, kot da bi se vrnila iz "penzije" (smeh). Še nikoli v karieri se nisem odločila za tak korak. Ko so bile tekme, sem vedno tekmovala, zdaj pa sem se odločila, da se tekmovanjem za nekaj časa odpovem in to je bilo zame nekaj povsem novega.
Spomnim se, ko so kolegi iz reprezentance odpotovali na tekmo v Korejo in sem se najprej počutila, kot da bi morala biti zraven. No, ne za dolgo, že kmalu sem ugotovila, da sem s tem, da sem se odpovedala tekmovanjem, sprejela pravo odločitev.
Kaj takšen premor pomeni za vrnitev? Da se na tekme vrneš v drugačni koži, bolj spočit, z bolj svežimi mislimi.
Ko si na tekmah, imaš stalno občutek, da moraš zmagati, zato je dobro, da včasih spustiš kakšno tekmo, da se vrne želja, lakota po zmagi. To, da si spet želim zmagovati. In to sem še kako čutila tudi pred prvo tekmo v Innsbrucku.
Kaj ste najbolj pogrešali v obdobju brez tekmovanj?
Ničesar in to je bil pokazatelj, da sem se pravilno odločila. No, pogrešala sem edino vzdušje na tekmi, ljudi iz sveta plezanja, druženje, enostavno biti tam, med temi ljudmi, in biti del tega sveta.
Ste se ob vrnitvi počutili sprejeto ali je bilo s strani nekaterih tekmic ravno obratno?
Naj pomislim. Kakor katera, na splošno pa mislim, da so me bili v večini primerov zelo veseli. Marsikdo je rekel, da na tekme prinašam drugačno energijo in veselje.
Kaj vse se vam je dogajalo od prve tekme v Meiringenu v začetku aprila? Kaj ste počeli? Sadili ste drevesa, se družili s športno smetano v Monaku …
Res je, čeprav imam občutek, da se ni dogajalo nič, ker nisem tekmovala, a je v resnici ravno obratno.
Res je, na Koroškem sem sadila drevesa in obiskala Monaco, kar je bila ena najbolj norih izkušenj v mojem življenju. Red Bull je povabil vse zmagovalce olimpijskih iger v Tokiu in Pekingu na dirko formule 1 v Monaco. Moram priznati, da so nas res razvajali. Iz Salzburga smo potovali z zasebnim letalom, nato s helikopterjem in še z gliserjem. Nepozabna izkušnja. Še danes težko verjamem, da sem bila del te družbe.
Kdo izmed njih je bil v vaših očeh največja zvezda?
Težko rečem, med bolj izpostavljenimi je zagotovo Američanka Eileen Gu (olimpijska prvakinja v akrobatskem smučanju, op. a.). Zelo všeč mi je bila kajakašica Jessica Fox in skakalec Rjoju Kobajaši. Mah, kar vsi.
V času vašega obiska Monaka se je nad mestom odtrgal oblak, menda ste imeli pravo poplavo?
Da, precej je deževalo, zato je bil start eno uro zamaknjen. Ravno toliko, da se nisem uspela fotografirati z Maxom Verstappnom (smeh, op.a.). Očitno bom morala še kdaj v Monako.
Po tekmi v Meiringenu ste se okužili s covid-19. Zdi se, da ima vsak drugačno izkušnjo s tem virusom. Kakšna je vaša?
Zelo dobra. Po dveh dneh sem bila že negativna, sem se pa potem še kar nekaj časa nekoliko slabše počutila. Do konca aprila sem bila brez prave energije, nisem bila tista prava. Lahko bi kar naprej spala. Počutila sem se kot cunja in sama sebi sem šla na živce (smeh). Tudi v tistem obdobju sem trenirala, a ne toliko, kot bi sicer.
Ste tudi zaradi slabšega počutja vaš španski projekt, preplezati smer La Dura Dura v Oliani začasno postavili na stranski tir?
Da, plezanje v Španiji sem imela v načrtu v začetku maja, a je bilo takrat tam slabo vreme, potem je bilo prevroče, poleg tega sem zaradi covid-19 zamujala s treningi, ki sem jim imela v načrtu med Meiringom in Španijo. Po vsem tem se mi ni zdelo smiselno potovati v Španijo in plezati, če nisem dovolj trenirala.
Zdaj se je pojavila druga težava, gozdni požar na območju plezališča v Oliani.
Res je, groza. Vse okrog stene je zgorelo, celo plezalni kompleti v steni so se stopili. Smer so za zdaj pregledali samo s tal, ne pa konkretno v steni, tako da ne vemo, kaj se bo s smerjo zgodilo. Nekateri pravijo, da je del stene nepoškodovan, drugi pa močno poškodovan, deli stene so se namreč odkrušili in tam nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Morda to ne bo več smer z oceno 9a+. Ampak kot pravim, to je zgolj ocena, nihče se še ni spustil čez steno, da bi konkretno preveril.
Je potemtakem možno, da bo smer dobila novo oceno težavnosti?
Da, mogoče bo težja, mogoče lažja. Bo pa vse skupaj trajalo še precej časa. Treba bo na novo navrtati smeri, da bo varno. Konkretno za smer La Dura, Dura, ki me zanima, pravijo, da je prvi del "okej", drugi del pa se podira. Bomo videli, je pa vse skupaj precej neprijetno. Tudi zato, ker je bila ta smer moj cilj, in jo imam non stop v glavi. Ne treniram samo za tekme, ampak tudi za to. Smer mi je bila res všeč, vse gibe sem že zmogla, potem pa to. Morda si bom morala poiskati nov izziv.
Kaj je zdaj vaš načrt?
Tekmovati celotno sezono v težavnosti, po Innsbrucku, v Villarsu (30. junij do 2. julij, op. a.), Chamonixu, Brianconu, Kopru (2. in 3. september) in Jakarti, ter na evropskem prvenstvu.
Na evropskem prvenstvu boste nastopili tudi v kombinaciji balvanov in težavnosti, ki predstavlja nov olimpijski format. Bo zdaj težje odstopati od konkurence? Bo konkurenca bolj zgoščena, kot je bila pri prejšnjem olimpijskem formatu, ki je združeval balvane, težavnost in hitrostno plezanje?
Mislim, da ne. Bomo videli, veselim se že evropskega prvenstva, da vidim, kako bo nov format in s tem novo točkovanje funkcioniralo v praksi.
Je niti nisem, ni me zanimalo. Nekaj tekem v balvanih sem sicer spremljala, a so se mi postavitve zdele tako enostavne, da me je vse skupaj minilo. Se mi pa zdi, da so se bolderji spet spremenili, da ni več toliko skokov in koordinacij, kot jih je bilo prej. Zdaj se mi zdi, da so na stenah samo še crimpi, kot bi bile smeri ustvarjene za bolj suhe tekmovalke.
Se tudi vam zdi, da so nekatere tekmovalke že skoraj nezdravo vitke?
Res je, obupno. To je slabo za šport. Še posebej, če zelo suhe tekmovalke začnejo zmagovati, potem ostale, še posebej mlajše, zmotno mislijo, da je to, da si suh, recept za uspeh, kar pa ne drži. Nekatere tekmovalke so prepričane, da so lahko uspešne le v primeru, da so izredno suhe. To je izredno slabo za šport.
Je pa dobra novica, da imamo zdaj pri Mednarodni zvezi za športno plezanje novega zdravnika, ki uvaja spremembe. Tukaj v Innsbrucku smo prvič imeli bolj napredno testiranje BMI (indeks telesne mase, op. a.), kjer so nam z ultrazvokom pregledali kožo, odstotek maščobe v telesu, mišice, dobesedno vse po slojih. Vse so nam premerili, na trebuhu, hrbtu, okrog pasu, podlahti, nogah, vse.
To se mi zdi zelo dobra novost, saj menim, da ti klasični BMI ne pove kaj dosti. Rezultate pregleda bomo dobili po elektronski pošti in upam, da bodo na podlagi rezultatov sprejeli tudi kakšne odločitve. Da ne bo to samo informacija za nas.
Kako gledate na razvoj športnega plezanja. Je s sprejetjem v olimpijsko družino stopnja profesionalizma vse višja?
Da, mislim, da je vedno bolj profesionalno. Še pred nekaj leti si bil lahko zelo uspešen brez trenerja, zdaj nujno potrebuješ nekoga, da te vodi in usmerja. Vedno več je tudi plezalcev, ki sodelujejo s fizioterapevtom, s športnim psihologom … Vse skupaj se gradi in napreduje, vsaj tako se meni zdi.
Ste še vedno sami sebi mentalni trener?
Da, jaz in trener Roman Krajnik.