Planinski vestnik - Luka Stražar: Popotovanja mladega kandidata
Morda vam je kateri od naslednjih podatkov že kdaj prišel v ušesa ali padel v oko, pa vendar. Izobraževanje za gorskega vodnika traja najmanj štiri leta. Sprejemni izpiti predstavljajo prvo sito, skozi katero se pride z zdravo mero alpinističnih, plezalnih in turnosmučarskih vzponov oziroma tur. Gorniška vsestranskost, zrelost in izkušenost gotovo pripomorejo k "palcem gor" in uvrstitvi v naslednji krog. Trem letom tečajev in izpitov sledi najmanj eno leto, največ pa pet let pripravniške dobe. V tej dobi se kandidati za gorske vodnike prelevijo v pripravnike in po svojih najboljših močeh nabirajo vodniške izkušnje ter dvigujejo alpinistično, plezalno oziroma vsesplošno gorniško formo. Ta se ne konča zgolj pri fizičnih parametrih. Gorniška razgledanost, poznavanje gorstev in podobni aduti so kandidatu v veliko pomoč in jih ne gre zanemariti. Tako lahko pride do še zadnje uspešne levitve v gorskega vodnika z mednarodno licenco IFMGA.[1] Levitev predstavljajo strokovni izpiti, kjer se z zahtevnejšimi turami in na višjih obratih preveri vse naučeno in pridobljeno znanje.
Z uvodom sem želel na kratko opisati gabarite izobraževanja, skozi katero se kalijo generacije novih gorskih vodnikov. Napisano velja seveda tudi za tisto, v kateri sem pristal sam.
Ata (dedek) mi je enkrat v otroških letih zadovoljno dejal: "Luka, ti si ta prav' kmet." Seveda se mi je takrat to sila dopadlo, vendar pa se za profesionalno kariero v kmetijstvu še nisem odločil. Na mizi so bile še druge možnosti: policist, gasilec, reševalec, profesionalni sestavljavec lego kock, košarkar … Hm, gimnazija torej. Štiri leta časa, da se me prime nekaj od naštetega, a zgrabili so me gore in plezanje. Vendar si nisem mogel predstavljati, da ta moka daje kruh. Študij geografije bo v redu, geografija je zanimiva. Moj odnos do študija se je iz letnika v letnik vedno bolj ohlajal in vpis bolonjskega magisterija je bil že s figo v žepu.
Takrat sem se namreč vpisal tudi v izobraževanje za gorske vodnike in razvrstitev prioritet je bila jasna. Ko danes gledam nazaj, bi to priporočil tudi vsakemu, ki se zanima za šolanje. Šolanju za katerikoli poklic namreč pritiče določena mera resnosti in predanosti. Te odlike pa lahko hitro pridejo navzkriž s prevelikimi pričakovanji romantike in lahkotnosti, ki ju radi povezujemo z gorami, čeprav je ob resnosti dovolj prostora tudi za to. Priznam, da sem se med usposabljanjem občasno počutil kot piflar. V prejšnjih procesih se tega ne spomnim, a to dejstvo je bilo zgolj potrditev, da počnem tisto, kar je zame najbolje.
V ritmu tečajev in izpitov so minevala prva tri leta izobraževanja. Čas za srkanje znanja, izkušenj in včasih tudi živcev naših inštruktorjev. Lahko potrdim, da je kakovost akumuliranega znanja v Združenju gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS) kljub majhnosti na zelo visoki ravni. Verjamem, da se to dejstvo ne bo spremenilo v lovoriko za počivanje, ampak bodo ažurnost, iskanje novih znanj, sledenje razvoju opreme in tehnik vodenja vedno visoko na prednostni lestvici združenja.
Čeprav sem sebe takrat dojemal kot dokaj zrelo alpinistično osebo, mi je šolanje dalo mnogo novih koristnih spoznanj, ki jih ne izkoriščam samo takrat, ko sem v vlogi vodnika. Za nekaj časa je na račun izobraževanja udarec doživela tudi moja športna alpinistična plat. Morda takrat nisem dosegel vseh visokoletečih ciljev, a tega ne obžalujem. Na šolanje gledam kot na zelo dobro naložbo, ki izplačuje dobre obresti še dolgo po začetnem vložku.
Brez muje se še čevelj ne obuje in tečaji ter obdobje po njih so namenjeni ravno temu, "mujanju". Kako se pripraviti na turo – ne samo zase, ampak vsaj za dva? Je teren pred mano še primeren za vodenje na kratki vrvi ali bom "potegnil" raztežaj? Kje cepin najlažje zdrsi pod naramnico, ko ga na hitro pospravljaš med telo in nahrbtnik? Na katerem postanku bom začel tečnariti, naj se ljudje namažejo s sončno kremo, in v kateri žep jo bom dal, da bo dovolj blizu? Taka, podobna in ne podobna vprašanja so rojila po moji glavi. Osnove gibanja v strmem svetu morajo biti že osvojene. Treba je bilo poskrbeti za to in ono ter implikacijo naučenega natrenirati na turah s prijatelji in sošolci. Navadno so te vloge z dodatnim tretmajem dokaj veseli. Tako se stvari začnejo postavljati na svoje mesto in vsaka nova tura se odvija čedalje bolj tekoče. Izpiti so predvsem na začetku s sabo prinesli nekaj dodatnega stresa, ki pa se je z vsakim opravljenim izpitom zmanjševal.
Med šolanjem sem opazil, da je eden bolj zanimivih in včasih rahlo bolečih izzivov sprejemanje tega učnega procesa. Zdi se mi, da je zadrega zgolj v tem, da ljudje svoje početje v gorah radi tesno zvežemo s svojo samopodobo. Kritika, poduk ali namig za izboljšavo, namenjeni profesionalni rabi, lahko dregnejo nevarno blizu naših čustev.
Počasi mi je v svetu izpitov postalo dokaj udobno in moja suverenost pred inštruktorji je bila v vzponu. Zato bi na začetku svoje dobe gorskega vodnika pripravnika raje še naprej opravljal vedno težje izpite, kot pa ves neroden iskal pravi oprijem za svoj položaj na trgu dela v novi realnosti. Mala šola marketinga, s posebnim poudarkom na samopromociji za telebane, bi gotovo pomagala kalibrom, kakršen sem sam. A s časom in predvsem z velikodušno ponujenimi priložnostmi za delo od starejših kolegov se je tudi pripravniško kolesje začelo vrteti. Kot že mnogi sem spoznal, da inštruktorji še zdaleč nimajo tako širokega repertoarja vragolij, kot jih ponudi dejansko vodniško delo.
Zadnjega v seriji strokovnih izpitov sem opravljal na Hudičevem grebenu Tacula (Arête du diable – Mont Blanc du Tacul). Lepa tura, ki jo krasijo izredni razgledi ter izpostavljeno plezanje v strmih granitnih špicah, značilnih za pogorje Mont Blanca. Zadovoljen sem ugotavljal, da lahko kljub dejstvu, da sem na izpitu, zaužijem tudi polno mero "alpske romantike". Vodniški način razmišljanja se mi je skozi leta šolanja dobro usedel v spomin. Tako so odločitve, kaj in kako, prihajale gladko in izpitna tura je postajala užitek. Razlika med prvim in zadnjim izpitom je bila velika. Vprašanja so zamenjali odgovori, izluščeni iz ur učenja, treniranja ter kakovostnega usmerjanja inštruktorjev.
Zdaj, ko že nekaj časa opravljam poklic gorskega vodnika in sem izkusil vodenje tako doma kot v tujini, predvsem v centralnih Alpah, lahko na izobraževanje pogledam še skozi prizmo majhne, a vseeno časovne distance. V veselje mi je, ko lahko gostom s pomočjo pridobljenega znanja pomagam doživeti gore na pristen način, jim dam novo znanje o gibanju v gorskem svetu in naredim izkušnjo kar se da varno in bogato.
Dovolil si bom biti človek in priznati, da me dregne, ko v laični javnosti opazim enačenje, zamenjavo, nepoznavanje mojega poklica. Ob tem se seveda takoj zavem, da odgovornost leži tudi na meni. Šolanje ima namreč nalogo, da me opremi s kar največ znanja, veščinami in vrednotami, ki mi omogočajo, da lahko svoje delo opravljam profesionalno. Naloge, kot so promocija, ohranjanje kakovosti ter pozicioniranje poklica v slovenskem prostoru, pa ležijo najprej na plečih gorskih vodnikov in združenja. Poklic si dobro prepoznavnost, tudi zaradi energije, ki je potrebna za uspešno opravljeno šolanje, namreč zasluži. Profesionalni gorski vodnik je po mojih izkušnjah pomemben dejavnik varnosti in za doživljajsko vrednost ture s svojim pristopom, znanjem in izkušnjami lahko predstavlja velik plus.
[1] International Federation of Mountain Guides Associations, Mednarodna zveza združenj gorskih vodnikov.