Dnevnik - Vesna Levičnik: ... po Ljubljanski mladinski krožni poti
Jože Rovan, do upokojitve pred dvema letoma glavni za statistiko na ljubljanski ekonomski fakulteti, od leta 2018 tudi predsednik Planinske zveze Slovenije, je vse leto v hribih. Zadnja leta poleti predvsem s kolesom, pozimi turno smuča. Je tudi tisti, kije postavil in s stroji opremil tehnično ekipo komisije za planinske poti, ki deluje še danes in vzdržuje večino zavarovanih poti pri nas.
Jožeta Rovana so že kot najstnika, potem ko je postopoma izzvenela astma, zasvojili hribi. Sprva jih je obiskoval skupaj s starši, kot gimnazijec pa seje kmalu priključil planinskemu krožku mladinskega odseka Planinskega društva Ljubljana Matica na bežigrajski gimnaziji. Po letu dni, ko je kolega, ki je vodil krožek, končal gimnazijo in šel na fakulteto, je vodenje krožka prevzel Rovan. Na mladinskem odseku je delal kot mladinski vodnik, učil na planinskih taborih in vodil izlete. Ko je od Matice prišla pobuda, da je treba markirati del Ljubljanske mladinske krožne poti - ta obstaja še danes - mladina ni vedela, kako to gre. »Tam imate barvo in čopiče - in pojdite,« pove o začetkih svojega markacijskega dela.
Po dveh letih dobili stroje za delo v visokogorju
Ni bilo dolgo, ko je prevzel markacijski odsek in ga nekaj let tudi vodil. Ko je visokogorje ostalo brez nadeloval- cev zavarovanih poti - treba je vedeti, da to niso bili prostovoljci, ampak profesionalci, trentarski vodniki in fizični delavci, ki so to delo znali opraviti - so se mladi lotili tudi tega. »Vsako leto nam na grebenu Triglava strele poškodujejo jeklenice in kline. Tistega leta, ko je bilo poškodb res veliko, smo se ponudili, da bi delo opravili sami, a da za to potrebujemo stroje. Do takrat se je to delalo na roke, možje so uporabljali dleto in z macolo udarjali po njem tudi dve uri in več, da so naredili primerno luknjo,« pove Rovan in doda, da so to bili ljudje, ki so vse življenje delali z rokami. »Mi smo bili takrat predvsem študenti.« Prvo leto upravni odbor planinskega društva ni pokazal zaupanja v njihovo zagnanost. Ko naslednje leto spet niso našli delavcev - ti so ali pomrli ali pa so bili že prestari za tako garaško delo - so jim kupili stroje. Seveda ne govorimo o težki mehanizaciji, govorimo o agregatu, ki je bil takrat težak 43 kilogramov, danes je agregat enake moči skoraj 20 kilogramov lažji. Poleg agregata so fantje na ramenih nosili še vrtalni stroj, kotno brusilko ter jeklenice in kline. »Teža je bila ogromna, a je bila učinkovitost pri vrtanju neprimerno večja kot pri ročnem vrtanju,« pove sogovornik.
Finančno breme vzdrževanja poti
Po nekaj letih so Rovana iz komisije za planinske poti na Planinski zvezi Slovenije (PZS) povabili, daje znanje in tehnologijo prenesel na tehnično ekipo komisije za planinske poti, ki deluje še danes in vzdržuje večino zavarovanih poti pri nas. Medtem ko so nekoč vso opremo nosili na ramenih, jim od leta 1987 pomagajo helikopterji vojske in policije. Vozijo les, ki ga potrebujejo za utrjevanje poti, kline in žične vrvi ter seveda stroje. »Tominškova pot je bila nekoč stezica, po kateri je hodilo le malo ljudi. Danes hodijo po njej procesije, zato moramo nameščati stopnice in bočne opore,« pove in doda, da pri tem uporabljajo štiri metre dolge macesnove hlode, ki jim jih na traso pripelje helikopter. »V skladu z določili Triglavskega narodnega parka dreves tam ni dovoljeno sekati.«
Poleg sanacije planinskih poti v visokogorju je Rovan del ekipe, ki usposablja markaciste. Ti skrbijo za gosto omrežje približno 10.000 kilometrov planinskih in 2000 kilometrov turnokolesarskih poti. Finančno breme vzdrževanja poti, ki jih uporabljajo vsi, tako domačini kot tujci, pa je bilo vse do zdaj večinoma na ramenih Planinske zveze Slovenije in planinskih društev. Zato
Rovan, tudi v vlogi predsednika PZS (od leta 2018), veliko pričakuje od novega zakona o planinskih poteh, ki obeta znatno pomoč države. A kot v pogovoru trpko doda, se je uporaba določb tega zakona ponovno odmaknila v prihodnost.
Pozimi smuči, poleti turno kolesarjenje
Da so s strojno opremo izboljšali sisteme varoval na vseh zahtevnih in zelo zahtevnih poteh, so, kot je dejal, potrebovali dve desetletji. Največjo težavo pa 69-letni sogovornik vidi v ekipi, ki se je z leti tudi sama postarala. Z uveljavitvijo novega zakona o planinskih poteh upa, da bodo lažje financirali delo tehnične skupine markacistov. Ti delo opravljajo prostovoljno in temu namenijo celo del svojega dopusta.
Po tem, ko je tehnično ekipo vodil 25 let, se je začel intenzivneje posvečati gorskemu kolesarstvu, ki mu predvsem planinci po duši pravijo turno kolesarjenje. Zdaj hribe pogosto obiskuje tudi s kolesom, pozimi pa s turnimi smučmi. Lani si je omislil tudi električno kolo, saj ekipi kolegov, s katerimi vsako poletje kolesari v Alpah in ki so večinoma na električnih kolesih, le na »žgance« ni več mogel slediti. Še vedno pa pedale rad poganja brez pomoči elektrike, ko je v družbi žene, s katero tudi del poletnega dopusta preživita na kolesih, med najbolj priljubljenimi destinacijami za aktiven oddih pa po njegovih besedah ostaja Korzika.
O odnosu kolesarjev in pešcev na planinskih poteh meni, da se morajo drug drugega navaditi in naučiti strpnega vedenja. A meni, da planinci, ki so se usedli na kolo, niso bili nikoli problem, saj poznajo planinsko etiko. »Že na začetku so bili problem ljudje, ki jim je bil to prvi šport v naravi, in ponekod so problem še danes. Nekateri ne razumejo, da se nimajo kaj dreti na pohodnike, naj se umaknejo s planinske poti, po kateri se spušča kolesar,« pove. A ob tem razloži, da je ta problem najpogosteje zaznati v okolici večjih mest. Zato so že leta 2007 na PZS ustanovili komisijo za turno kolesarstvo z zavedanjem, da bo počilo, če se ne bodo organizirali in začeli vzgajati kolesarje. Leta 2013 je s kolegi začel trasirati Slovensko turnokolesarsko pot, ki poveže vse pomembnejše gorske verige v Sloveniji, obsega 1850 kilometrov in premaga 50.000 metrov višinske razlike v vzponu. Komisijo je sam vodil vse do leta 2018, ko je štafetno palico predal sedanjemu predsedniku komisije Atili Armentanu, sam pa je na prigovarjanje kolegov prevzel funkcijo predsednika PZS. Da bi ozavestili neplanince, ki se spoznavajo s turnim kolesarjenjem, v okviru komisije organizirajo tečaje za turnokolesarske vodnike, ki ljudi na turah mimogrede naučijo tudi kolesarskega bontona. Danes imamo v PZS že nekaj več kot 200 turnokolesarskih vodnikov. Planinskih vodnikov pa imamo kar 1500.
Vzporedno s prostovoljstvom na PZS je bil Jože Rovan vse do upokojitve oktobra 2020 profesor statistike na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Napisal je več učbenikov za statistiko, večji del svojega raziskovalnega dela pa je namenil multivariatni analizi in v njenem okviru še posebej korespondenčni analizi in konstrukciji sestavljenih kazalcev. Prav tako je bil strokovno aktiven v različnih vlogah v Statističnem društvu Slovenije, kot član uredniškega odbora revije Metodološki zvezki in programskega odbora mednarodne konference Applied Statistics. Z uveljavitvijo novega zakona o planinskih poteh upa, da bodo lažje financirali delo tehnične skupine markacistov. Markacisti to delo opravljajo prostovoljno in temu namenijo celo del svojega dopusta.
Poleg sanacije planinskih poti v visokogorju je Rovan del ekipe, ki usposablja markaciste. Ti skrbijo za gosto omrežje približno 10.000 kilometrov planinskih in 2000 kilometrov turnokolesarskih poti.
Finančno breme vzdrževanja poti, kijih uporabljajo vsi, tako domačini kot tujci, pa je bilo vse do zdaj večinoma na ramenih Planinske zveze Slovenije in planinskih društev. Ko je visokogorje ostalo brez nadelovalcev zavarovanih poti - treba je vedeti, da to niso bili prostovoljci, ampak profesionalci, trentarski vodniki in fizični delavci, ki so to delo znali opraviti -, so se mladi lotili tudi tega.
Vzporedno s prostovoljstvom na PZS je bil Jože Rovan vse do upokojitve oktobra 2020 profesor statistike na ljubljanski ekonomski fakulteti.