Ljubljana, 16. junija 1940
Snoči so se v dvorani Delavske zbornice zbrali naši planinci na redni letni skupščini Slovenskega planinskega društva, te naše velike vsenarodne organizacije ljubiteljev naših gora in prirodnih lepot naše do movine. 125 delegatov iz vseh krajev Slovenije je zastopalo 17 podružnic. Skupščina je potekala v tovariškem soglasja in navdušenju kakor nemara še nobeno leto prej. Razmere časa in sveta so tudi našim vrlim planinskim idealistom postavile nove naloge in nova gesla pred oči. Ne samo »Spoznavaj lepote naše domovine«, ampak tudi »Ohranjaj in čuvaj domovino ter brani njeno sveto zemljo pred sovražniki od zunaj in znotraj!«
Skupščino so obiskali številni zastopniki oblastev in raznih organizacij. Tako je zastopal bansko upravo načelnik g. dr Pfeifer, komando dravske divizijske oblasti kapetana gg. Filipovič in Milan Borkovič, komando obmejnih čet major g. Mirko Božič in kapetan g. Jovanovič župana mesta Ljubljane g. Lukič in za kulturni oddelek mestnega poglavarstva načelnik g. dr. Pretnar, direkcijo državnih železnic višji kontrolor g. Franc Lipovšek. Tujskoprometno zvezo načelnik g. dr Ratej. Po izpodbudnem nagovoru predsednika g. dr Pretnarja so bile odposlane vdanostni brzojavki kralju Petru II in knezu namestniku Pavlu, zahvalna brzojavka ministru za telesno vzgojo naroda g. Jevremu Tomiću in pismena zahvala gg. banu in podbanu.
Iz obširnega tajniškega poročila tajnika g dr. Brileja posnemamo, da ima Slovensko planinsko društvo 31 podružnic z 11.134 člani. Število članov torej razveseljivo rase iz leta v leto. Vse podružnice skupaj imajo 65 planinskih domov koč m zavetišč, izmed katerih je 35 oskrbovanih vse leto, 22 le poleti in osem je zavetišč, ki niso oskrbovana. Lani ie SPID pridobilo tri nova zavetišča, in sicer na Strojni pri Prevaljah, na Uskovnici in na planini Konjšci. Na 65 postojankah je za planince na razpolago 480 sob, 1118 postelj v sobah in 1005 ležišč na skupnih ležiščih. Poset v niskih postojankah SPD je bi lani voljnejši kakor predlanskim. Po vpisni knjigi koče je posetilo v letu 1939 planinske 94.948 turistov, leta 1938 pa 84 06 turistov, torej lani 111.885 turistov več kakor predlanskim. Število posetov seveda ne ustreza dejanskemu stanju, ker moramo prišteti najmanj 50.000 turistov, ki se ne vpišejo v spominske knjige. Dobro razpredena propagandna služba je privabila Nizozemce, ki so v večjih skupinah obiskali naše gore. Izostali so zaradi razmer Čehi. V letošnji sezoni pa moremo računati izključno samo na jugoslovenske turiste.
Blagajniško poročilo navaja da ima društvo nad 19 milijonov dinarjev premoženja. Po kratkem gospodarskem poročilu je član nadzornega odbora ravnatelj g. Ferlinc predlagal razrešnico odboru kar je bilo soglasno sprejeto članarina za, člane SPD ostane tudi letos ista in sicer 25 din. Pristopnina znaša 10 din. Za glavni odbor plačajo podružnice za vsakega člana letno 3 din, za reševalni sklad 4 in za sklad za onemogle gorske vodnike in reševalce 2 din letno. Proračun je enak lanskemu.
Reševalni odsek je organiziral oskrbo stalnih reševalnih postaj tako, da so te postaje prevzele krajevne podružnice. Na novo sta bili ustanovljeni in opremljeni postaji v Tržiču in Srednji vasi v Bohinju. Za prihodnja leta ima reševalni odsek tale program. Izpopolniti se morajo reševalne postaje s popolnejšimi tehničnimi pripomočki za reševanje, prirediti je treba poletne in zimske tečaje za izurjevanje reševalnega moštva, izdelati se mora sistematično gradivo o nesrečah in njihovih vzrokih sestaviti je treba točen seznam plazov z opazovanjem njihovega gibanja, misliti pa je treba tudi na telefonsko zvezo med najvažnejšimi planinskimi postojankami zaradi hitre obveščevalne službe v primeru nesreče. Zdajšni sklad za onemogle gorske vodnike se premenuje v sklad za onemogle gorske vodnike in reševalce. V znak priznanja za dolgoletno službo gorskega vodnika, je poklonila skupščina kot nagrado cepin z amblemom SPD gorskemu vodniku Gregorju Lahu v Mojstrani in Mihi Plesniku v Logarski dolini.
Potlej je bila soglasno izvožena nova uprava, in sicer: predsednic dr. Pretnar Jože iz Ljubljane, prvi podpredsednik dr. Hrašovec Milko iz Celja, drugi podpredseink Zor Vinko iz Ljubjane; odborniki: dr. Brilej Arnošt, Vrtačnik Alojzij, Kveder Janez, dr. Mrak Anton, Dolinšek Lavoslav, Kunaver Pavel, dr. Brecelj Bogdan. dr. Tominšek Stane, Marsel Ivo, Battelino Angelo in dr. inž. Avčin France, vsi iz Ljubljane, Gajšek Božidar iz Maribora, Pučnik Adalbeit za podružnico v Kranju, dr. Potočnik Miha z Jesenic, Grmovšek Miloš iz Slovenj Gradca, Hodnik Janko iz Bohinja, Beg Ante iz Trbovelj, dr. Bohince Valter za podružnico v Ratečah-Planici, Kos Vinko iz Novega mesta, Salberger Nadislav iz Tržiča in dr. Franta Svetozar iz Kamnika: nadzorni odbor: Ferlinc Emerik iz Ljubljane in Ule Martin iz Mežice.
Pri samostojnih predlogih so bili odobreni naslednji sklepi: 1. zdajšnji način markiranja planinskih potov se bo postopno izpopolnil tako, da bo vsaka markirana pot zaznamovana poleg z dozdajšnimi markacijami še z določeno številko. Dodelitev številk posameznih markiranih potov na vseh področjih SPD bo izvedel glavni odbor s pomočjo posebnega, samo za to svrho sestavljenega odbora. Poskusno se bo ta novi markacijski način uvedel začasno v okoliš podružnice SPD v Tržiču. Nadalje bo vsaka podružnica določila oskrbnike, ki bodo vsako leto vsaj enkrat pregledali m obnovili markacije in uredili orientacijske naprave.
Ob 22. uri je predsednik g. dr. Pretnar zaključil vzorni občni zbor in naši vrli planinci so se spet razšli v vse kraje naše domovine, da s posveženimi silami nadaljujejo požrtvovalno delo za naše planinstvo.
Planinski orli beže z Gorenjske
Letos menda sploh nikjer na Gorenjskem ne gnezdijo
Bohinj, junija 1940
Najlepšo uteho v življenju nam nudi nepokvarjena božja priroda. Toda mnogokaj pokvari v prirodi človek z raznimi tehničnimi napravami in s tem, da hoče pripraviti posebne udobnosti tistim, ki žele uživati lepote prirode. Največjo škodo pa delajo tisti, ki hodijo v prirodo le zaradi mode ali celo zato, da tudi v njej hočejo doseči rekorde. Priroda je nepokvarjena le takrat, ko se brez posebnega poseganja človeka v njeno delo razvijata živana in cvetana. Najbolj nepokvarjena je ostala priroda v naših planinah. Toda v zadnjih letih, ko se turizem večkrat nepravilno razvija, se je pa v planinah marsikaj lepega pokvarilo. Z naših planin je jel izginjati planinski orel.
V zadnjih letih ni bilo nič slišati o gnezdenju planinskih orlov v naših planinah. Videli so jih zdaj pa zdaj krožiti nad planinami in v pečinah v raznih krajih Gorenjske, toda o njihovem gnezdenju ne ve nihče ničesar. Planinski orli tudi skozi stoletja gnezdijo na enem in istem kraju. Na Gorenjskem so znana gnezdišča planinskih orlov v Bohinju pečine nad Savico in skalnata Komarča, ki se razteza za Bohinjskim jezerom. Drugo stalno gnezdišče je v Vratih. Tukaj je pred leti planinski orel gnezdil navadno eno leto v pečinah nad slapom Peričnikom, drugo leto pa v pečinah sosednjega Ambruščevega žleba. Tretje stalno gnezdišče je bilo v Kokri, v Starcu in pa v Kozjem vrhu. Lovci s Karavank pripovedujejo, da gnezdijo tu pa tam planinski orli na posestvih barona Borna, lovci s Kamniških planin pa pravijo, da so orli gnezdili tudi v njihovem okolišu. Toda o teh gnezdiščih ni bilo nikdar točnih podatkov, še pred nekaj leti smo imeli redno na Gorenjskem vsako leto tri do štiri orlovska gnezda. V vsakem gnezdu je bilo vsako leto izvaljen po en, kvečjemu dva mladiča. Znano je namreč, da orlova samica znese dvoje jajc, izvali pa navadno le eno. Le redkokdaj ima planinski orel dva mladiča. Kako je zdaj z gnezdenjem naše kraljevske ptice, ni znano. Nad Peričnikom so še pred leti gnezdili planinski orli redno. Ko je neki goreči lovec pred kakimi petnajstimi leti ustrelil orla pri gnezdu, so orli nato za nekaj let opustili omenjeno gnezdo. Pred petimi leti pa je bilo gnezdo v Vratih spet zasedeno. Pred štirimi leti je inž. Švigelj posnel orlovsko gnezdo in h gnezdu prihajajočega orla za naš film. Od takrat pa so orli opustili znani gnezdišči v Vratih. Ni pa izključeno, da so se preselili v drugi del naših Julijskih planin. Kaj je bilo vzrok preselitvi, ni znano. Morda so bili orli nad Peričnikom preveč moteni od opazovalcev, ki so se gnezdu približali po ne posebno nevarni stezi na kakih 50 m. V Kokri so planinski orli gnezdili še pred dvema letoma. Lansko leto jih ni bilo, letos jih tudi ni. Enako se iz Bohinja, kjer sta orla po pripovedovanju tamošnjih lovcev redno vsako leto izpeljala mladiča 21. ali 22. julija, ne sliši, da bi planinski orli letos tam gnezdili. Tu pa tam sicer vidijo orle krožiti, toda kje gnezdijo, ni znano. Da bi orlom naenkrat začelo primanjkovati hrane in bi zaradi tega odhajali, je dvomljivo, posebno letos, ko je zaradi hude zime poginilo mnogo srnjadi.
Kakor vedo lovci povedati, se orel rad ujame v past, v kateri je nastavljena mrhovina. Le-to je najboljši dokaz, da uživa orel tudi mrhovino divjačine, ki mu je letos prav gotovo ne manjka. Delni vzrok, če morda ne glavni, da je od leta do leta čedalje manj orlov pri nas, pa bo bržčas ta, da so planine, kjer so še pred leti planinski krilatci in četveronožci uživali božjo tišino, po nepotrebnem čedalje bolj nemirne. Orli plavajo navadno zelo visoko, toda z dobrimi očmi, ki jih imajo ujede, vidijo pod seboj življenje vse bolje kakor ljudje.
Kljub temu, da so planinski orli zaščiteni kot redke živali, pa se le zgodi, da lovci orla ujamejo v kako lisičjo ali kunam nastavljeno past. So pa tudi taki lovci, ki ne cenijo prirodnih redkosti in streljajo vse, kar jim pride pred cev. Mnogo planinskih lovcev je, ki vidijo v planinskem orlu največjega uničevalca gamzov in orla zato pobijajo, kjer koli ga dosežejo.
Jutro, 17. junij 1940