Išči

Tags

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tadej Golob

Večer- Maja Komar: "Taras ni moj alter ego"

"Taras ni moj alter ego" Sherlock Holmes je Britanec, Hercule Poirot je na Otok prišel iz Belgije, Jules Maigret je Francoz, v Skandinaviji imajo tetovirano Švedinjo Lisbeth Salander in (nekdanjega) alkoholika Norvežana Harryja Holeja, mi pa imamo Tarasa Birso. Najprej je bilo Jezero, pridružila sta se mu Leninov park in Dolina rož, pred letom dni smo dobili še Virus, tik pred tiskom je že peta knjiga Koma. Serije kriminalk izpod peresa Tadeja Goloba so dokaz, da je »podalpski noir« priljubljen žanr, ki ima svoje zveste bralce.


Vendar Golob ni le pisec kriminalk, pohvali se lahko s tematsko precej raznolikim naborom del. Še kot novinar je leta 2000 izdal knjigo Z Everesta, kamor sta splezala in od koder je odsmučal Davo Karničar, nadaljeval z biografijami Petra Vilfana (2004), Zorana Predina (2009), Gorana Dragića (2015), Milene Zupančič, Petra Čeferina, Alenke Bratušek (vse 2018) in Boža Dimnika (2021). Za mladino je napisal romana Zlati zob (2011) in Kam je izginila Brina? (2013).

Leta 2010 je dobil nagrado Kresnik za roman za odrasle Svinjske nogice, za isto nagrado je bil nominiran še z deli Ali boma ye! (2014) in Jezero (2016).

S pisateljem sva se dobila na ponedeljkovo dopoldne, po še enem od njegovih preplezanih vikendov. Čeprav je le leto in pol od hude poškodbe na pobočju Krnice nad bovško Bavšico, kjer je padel kar dvajset metrov v globino, utrpel številne zlome in poškodbo možganov, danes tega ni več nikjer opaziti. Pravzaprav je še bolj aktiven, tako fizično kot pisateljsko, ogreva se za nov trening v Himalaji, do takrat – torej v dobrem letu dni! - bo napisal še kakšno imagekriminalko, biografijo in izdal kolesarski vodnik.

Pred dvema letoma je domala vsa Slovenija obtičala pred televizijskim ekranom in si ogledala novo detektivsko nadaljevanko s pridihom skandinavskega noir žanra. Letos smo lahko videli še nadaljevanje serije, Leninov park in Dolina rož. Ste zadovoljni z ekranizacijo?

Pri Jezeru sem nekako zelo trpel. Bilo je še zelo sveže in kakršnokoli odstopanje od knjige me je dvignilo v zrak. Leninov park in Dolino rož sem že gledal, kot da nista moji. 
 

Gre za branje vašega umetniškega dela.

Prvič je to, drugič pa se filmski jezik razlikuje od literarnega. Nekaj kar deluje v knjigi, na zaslonu ne bi. Se spomnim pri Jezeru, ko mi je režiser Matevž Luzar povedal, da se začne z novoletno zabavo in imajo zdravniki na glavi papirnate klobučke, sem ga kar čudno pogledal. Kakšne klobučke, to so čisto normalni ljudje! Ko mi je razložil, zakaj, sem razumel, da mora režiser takoj, v minuti, potegniti gledalca v serijo, kar lahko v knjigi traja dlje. Moral sem se torej priučiti gledanja ekranizacije mojih kriminalk.

Adaptacija knjige pomeni tudi časovno omejenost.

Glavna napaka zadnjih dveh serij je bila, da so jih stlačili v samo tri dele, šest delov je bilo veliko bolje. Ampak generalno gledano sem zelo zadovoljen.

Pa s Tarasom Birso, ste zadovoljni?

Zelo, še posebej zdaj, ko so ga »tonsko usposobili«(nasmešek).

Meni je bil sicer momljajoči Birsa všeč, je imel nek šarm, mnogim ne.

Sam sploh nisem opazil, da se ga ne razume, dokler nisem slišal za odzive gledalcev. Saj se da veliko razbrati tudi iz konteksta.

Enkrat ste sarkastično omenili, da je Taras kopija Nesbojevega Harryja Holeja.

Vedno sem spoštoval pisce kriminalk, še posebej tiste, ki so odvisni od prodaje knjig zaradi priljubljenosti med bralci. Ko sem se lotil prve kriminalke, sem ugotovil, zakaj se je nisem lotil že prej - ker sem se bal. Se pa spomnim, da sem imel na mizi Nesbojevo knjigo in sem si rekel, da me ni strah, da ne bi napisal tako dobre knjige kot on. Kot avtorja ga niti ne cenim preveč. Vedel pa sem, da moram paziti, da bo tisto, kar napišem, kriminalka. In ko sem napisal prvo stran, je bil Taras zelo podoben Harryju, ampak tisti papir sem vrgel stran in začel na novo, šel v čisto drugo smer in Taras je postal prisilni abstinent.

Je bil Taras pred Jezerom ali Jezero pred Tarasom?

Nekako hkrati. Ko je nastajala zgodba, je nastajal tudi Taras. Po Komi mi je veliko bolj jasno, kdo je, kot pri Jezeru.

Taras se skozi serije kriminalk razvija, spreminja … Kakšen bo v Komi?

Koma je skoraj končana. Ko sem končeval Virus, sem doživel nesrečo in iz tega izhajal pri novi kriminalki, ker se mi je zdelo tako originalno, da bi kot pisatelj to težko izpustil. Tako se Taras zbudi v bolnici, po 14-dnevni komi, in ugotavlja, kaj se mu je zgodilo. Razmišlja o primerih, ki so mu padli na sodišču in s pomočjo sodelavcev skuša ugotoviti, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Torej veliko pozabi. Ste vi kaj pozabili?

Samo tisto, kar je bilo treba (smeh). Pri Tarasu sem obdobje pozabljanja raztegnil na tri mesece. Ko sem govoril z nevrologi, so mi potrdili, da je lahko traja toliko časa, da se začneš spet spominjati. Psihiatrinja in nevrologinja sta rekli, da se včasih česa tudi nikoli ne spomniš, ne pomaga niti hipnoza. Ko sem se v bolnici zbudil, sem mislil, da smo v prvi svetovni vojni. Še zdaj ne razumem, kaj sem takrat hotel povedati moji punci po sms-ih. Eno jutro sem rekel medicinski sestri ali zdravnici, ne spomnim se več, kateri, saj vem, da smo v prvi svetovni vojni, ampak dajte mi povedati, na kateri strani smo zdaj, na avstrijski ali italijanski? Oh, je rekla, vojne je na srečo že zdavnaj konec, vi ste se udarili v glavo.

Zlomili ste si vsa vratna vretenca, lopatico, prsno vreteno, medenico, stegnenico, a morda so prav možganske krvavitve in umetna koma najslabši izid za pisatelja. Vas je bilo strah, da boste imeli težave pri pisanju?

V bolnici ne, me je bilo pa strah, ko sem prišel domov. Najprej sem se lotil Bobrov. Knjigo Janeza Jalna sem moral predelati v strip in takrat me je bilo strah, kako bodo delovali možgani. Ampak je šlo. Potem me je čakalo še zadnje poglavje Virusa, pa je tudi to steklo, in ko sem ga napisal, ni bilo nobenih pripomb, da bi to poglavje odstopalo od drugih delov knjige. Res pa sem imel ves čas v podzavesti vprašanje, če je to, kar delam, še tako dobro, kot je bilo prej. No, sicer pa je bilo vprašanje o kakovosti mojega dela pri meni prisotno že prej.

Se Koma dogaja v bolnišnici ali na URI Soča?

Povsod, v bolnišnici, v Soči, tudi doma. Obdobje bolj ali manj enega leta je preneseno v Tarasa. Ne vem, če bo dobra ali slaba zgodba, bo pa vsekakor originalna. Ne spomnim se, da bi se v kateri kriminalki detektiv zbudil iz kome in raziskoval svoje stare primere.

Je tudi Taras tako motiviran in vztrajen pri rehabilitaciji

Ta lik nisem jaz, to ni moj alter ego, imava pa nekaj skupnih lastnosti. Odnos do sveta in življenja, ki ga živi, je bolj ali manj enak, kot ga imam jaz. Tudi sam sem optimist po naravi. Ko sem odločil, da bom od pisanja živel, sem to tudi verjel. Še danes se čudim svojemu takratnemu optimizmu. Čeprav pišem literaturo od leta 2000, dobrih petnajst let nisem mogel od tega živeti. Šele leta 2016, ko sem začel pisati kriminalke, se je to spremenilo. Kot pisatelj sem se lotil nekaj novega in vedel sem, da ne more ostati le pri eni knjigi. Zdi se mi, da serija kriminalk doda neko vrednost posamezni knjigi. Sem bil pa prepričan, da jih bom moral napisati vsaj tri, preden bo kdo sploh opazil.

Pa so vas že pri prvi. Za pisatelja napišete kar veliko knjig. Kaj vas motivira pri pisanju?

Moram pisati, to je moja služba in imam ideje, ki jih moram zapisati. Vsako leto si želim izdati eno knjigo, tudi za Komo sem mislil, da jo bom izdal že lani in bo predstavljena na knjižnem sejmu, pa se je zapletlo.

Vas zanima še kakšen žanr, ki se ga še niste lotili?

Razmišljal sem, da bi spisal doktor roman v satirični obliki ali pa popolnoma resen ljubezenski roman, ampak za zdaj imam še veliko materiala za kriminalke.

Pri Jezeru ste sodelovali tudi pri scenariju.

Scenarij me zanima, s to idejo sem se poigraval še preden sem pisal kriminalke, ampak pri scenariju nisi nikoli sam, več ljudi je vpletenih v proces. Pri pisanju knjige si sam svoj mojster. Nimaš pa vsega pod nadzorom, včasih liki sami zaživijo.

Na primer?

Ko sem v Dolini rož vpeljal lik Ahlina, sem bil še kar nastrojen proti njemu. Zamislil sem si ga kot nekega tehnokrata, hladnega, odrezavega. Potem pa so se tekom knjige te njegove ostrine ublažile, postal je bolj človeški. V Komi še ostaja Tarasov nadrejeni, se pa njun antagonizem razvije v skoraj že naklonjenost.

Pišete tudi biografije. Napisane so tako iskreno in rahločutno, da oseba zaživi pred bralcem.

O človeku, o katerem pišem biografijo, vedno gojim veliko spoštovanje. Sicer se tega niti ne lotim.

Ste še v stikih s protagonisti v biografijah?

Peter Vilfan je takoj po nesreči pomagal moji punci vzpostaviti stik s travmatologom. Name sta se spomnila Alenka Bratušek in Peter Čeferin, pa seveda Milena.

Milena Zupančič? Njena biografija je tako bogata

Ko sem pisal Kot bi Luna padla na Zemljo, smo postali res dobri prijatelji. Lani sva jo z Mojco peljala v Motovun, kamor si je vedno želela.

Komu bi dovolili, da napiše vašo biografijo? Ali bo raje nastala avtobiografija?

Pa saj non stop pišem o svojem življenju. Pazim pa, da ne puščam preveč sebe v knjigah.

image
 

Ste navdih za kriminalke dobili, ko ste eno leto nekajkrat na teden delali v zaporu?

Ne opisujem nobenega posameznega primera, verjetno pa so mi ostali nekje v podzavesti, tako kot razvpite slovenske kriminalne zgodbe. Sicer pa se mi zdi slovenski kriminal v resničnem življenju rahlo dolgočasen. Šele v pogovoru s  kriminalisti sem izvedel za res grozljive primere. Je pa pri nas ena stvar, ki se razlikuje od časov Agathe Christie in Poirota: najti krivca je šele pol zgodbe, druga polovica so potem sodišča in sojenja.

Lokacije v zgodbah so resnične. Ste vse obiskali

Čisto drugače je, če na lastne oči vidiš, kako je nekje in kako stvari delujejo, kot če ti nekdo pove ali si bognedaj izmisliš. Kreativen si lahko šele, ko imaš postavljene okvirje, ki morajo držati, enako tudi besednjak, zato morajo biti pravilno uporabljeni pravi strokovni izrazi. Pred pisanjem Virusa sem še enkrat obiskal Socialno varstveni zavod Hrastovec, čeprav sem bil prej že tam in sem blizu odraščal. Je pa zdaj že drugače. Ko sem začel z Jezerom, so vsi, ko sem jih prosil za strokovni nasvet, še podvomili vame in v kriminalko. Če zdaj koga pokličem, je celo zadovoljen, da lahko sodeluje. 

Zdaj vas pozna že veliko Slovencev. Ko je nekje pisalo: Golob se podaja v politiko, smo nekateri pomislili tudi na vas. Bi vas zanimalo politično udejstvovanje?

Hm (pomolči). Dokler bom lahko živel od pisanja, si želim samo pisati. Izogibam se družbenim omrežjem in dnevnim objavam. Zdi se mi dovolj, da enkrat na leto povem, kaj mislim, četudi skozi usta Tarasa Birse.

Torej od založbe ne čutite pritiskov?

Z založbo Goga in urednico Jelko Ciglenečki imam zelo harmoničen odnos. Vesel sem tudi, da je založba iz Novega Mesta, ne iz Ljubljane, kjer se včasih še vedno počutim prišlek, ker sem iz Lenarta pri Mariboru. Ni nobenih pritiskov in tudi to, da izdam knjigo vsako leto, je moja želja, ne njihova.

Ste navdušeni kolesar, pišete tudi nov kolesarski vodnik po Sloveniji.

Po Sloveniji, pa tudi obmejne kraje bom vključil, recimo Goriška brda z Italijo, dolino Soče z zaledjem, pa avstrijska Koroška, Gorjance na hrvaški strani …

Snujem ture za cestno kolesarstvo za rekreativne kolesarje, od 40 do 230 kilometrov, z najmanj tisoč metri vzpona, pa vse do 4.000 višinskih metrov.

Ko sem se lotil projekta, nisem bil prepričan, če je smiselno, ampak ko sem začel raziskovati Slovenijo, sem ugotovil, da je ne poznam tako zelo dobro, kot sem mislil, da jo. Toliko čudovitih krajev je pri nas, ki jih moram in moramo še odkriti.

Večer, 04.04.2022 11.46
(Intervju) Tadej Golob

Značke:
GL4 BIO Večer

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Značka, oznaka, tag

Značk imamo veliko in jih še dodajamo, zato njih pregleda/uporabe še ne moremo predstaviti.

Arhiv alpinističnih novic

  • Število objav: 27533