L-G/Jutro, 18. avgust 1940: ... marveč s tovarišem!
Zakaj hodijo ljudje v gore? Kaj iščejo in kaj hočejo tam? Tema in neštetim podobnim vprašanjem je možno odgovoriti s sto odgovori, ki pa bodo popolnoma individualni. Splošne utemeljitve ni. Morda bi jo našel le za ono peščico športnikov, ki v stenah in grebenih v borbi za prvenstvo, ki v tekmovanju s tovariši iščejo zadoščenja svojemu hotenju.
Obisk gora ni majhen. Gore vabijo same in le malenkostna, skromna časopisna reklama pripomore k večjemu obisku. Gore vabijo in zvabijo k sebi vsako leto preveč mladih žrtev, preveč mladine podleže v borbi s premočnimi prirodnimi silami.
Švicarski alpinski klub vodi seznam vseh nesreč v Alpah in ugotavlja vzroke nesreč, v kolikor je to sploh mogoče. Po zadnji objavljeni statistiki za tri leta se je v tem času v gorah Švice ponesrečilo 557 oseb, od tega 312 smrtno, ostali pa so po poškodbah okrevali. Višek nesreč v Alpah je bil v letu 1935., ko je bilo 99 smrtnih žrtev in 75 ponesrečencev.
V najvišjih švicarskih gorah se jih sorazmerno najmanj ponesreči. Največ jih pade v predalpskih gorah, ki so nižje, z nekaterih plati lažje dostopne, pa vzpenjajoči se nanje podcenjujejo njih objektivne nevarnosti. Roke hlastno segajo po lepih in redkih cveticah, ki so na težko dostopnih mestih. Vzrok padcem je tu neocena ali slaba ocena položaja, nepoznanje ali slabo poznanje nevarnosti, slaba oprema, predvsem neprimerni čevlji. Nepoučeni, nevešči se sami, nezavarovani vzpenjajo po strmem, krušljivem, varljivem pečevju nad vrtoglavimi prepadi.
Neizkušene in neutrjene onesposabljajo nenadni viharji. Besneča vihra jemlje moči, duh in telo postajata neodporna, ruši s sten kamenje, ki more zadeti človeka, tudi množina vode, ki se zbira v žlebovih, more postati življenjsko nevarna. Poleg tega lahkomiselni ljudje ne vzamejo s seboj zadostne in primerne obleke ter preobleke. Zlasti ženske tu grešijo in so često najbolj prizadete. Gore niso za modno revijo in demonstracijo zunanje lepote! Statistika kaže, da so nevihte vzrok skoro vseh plezalskih nesreč. Mnogi se ne ozirajo dosti na vremenske napovedi in sploh se ne zanimajo za vremenoslovje. Trenutno vladajoče vreme tik pred odhodom na turo jim je za merilo in zanašajo se na najčešče brezmiselna mnenja. Niti najmanj ne pomislijo na možnosti vremenskega preobrata. Težko je, odločiti se za povratek nedaleč že od cilja. Tudi za to je potreben pogum. Blazno je, v visokih gorah odločiti se za kljubovanje viharju. Bolje je, vrniti se desetkrat prej ko enkrat prepozno. Dober planinec se privadi na zadostno hitrost hoje tako pri vzponu kot pri sestopu ter se ne lovi ves dan po gori. V gorah velja načelo: »rana ura, zlata ura«, nato pa naravnost in vztrajno k cilju, nazaj v dolino ali v zavetišče pa naglo.
Zdrava mladina hrepeni po vrhovih, po romantičnem življenju, po svobodnih, sproščenih urah v čistem, neokuženem zraku. To najde v samotnih predelih gora. Borbeni rod si izbira svoja pota k cilju. Tehnično težko plezljive stene in z mnogimi stolpi posejani grebeni mičejo k dejanjem. Ravno tu se dogajajo nesreče, katerih vzrok ostane često za vselej nepoznan. Tu zapelje marsikoga napačno častihlepje, skrajno precenjevanje alpinističnih načel zmožnosti k podjetjem, za katerih uspešno dovršitev vzpenjajoči še ni dozorel in za uspešen konec manjkajo vse prednosti — posebno ob slabem vremenu. — V steni se je treba znajti, treba se ji je duševno prilagoditi. Ni dovolj, če se zanaša mlad, neizkušen plezalec na moč svoje volje in izredne telesne sposobnosti! Potrebno je tudi znanje in poznanje gore. Mnogo se jih je že ponesrečilo radi zaplezanja v steni, mnogi so izgubili življenje, ko so zašli in tavali brez smisla v megli, mraku in temi po nevarnih krajih.
V pečevju je delo resno in odgovorno, zato mora biti plezanje skrajno previdno. Paziti je treba na vsak prijem in stop, preizkusiti vse opore in gledati, da vrv ali nepreviden stop oziroma prijem ne ruši kamenja na tovariša. Padajoče kamenje je že marsikoga onesposobilo za nadaljevanje ture, da, celo smrtno nevarno more biti.
Pozimi pa snežni vihar in silovit mraz ne terjata toliko žrtev kakor plazovi. Plazovi, katerih je mnogo vrst, so ona objektivna nevarnost, kateri se celo najvestnejši in strokovno sposobni ne morejo izogniti in ji uiti. V globokih ledeniških razpokah pa najdejo smrt oni, ki nezavarovani prečijo nevarne ledenike.
V gore ne sam, — s tovarišem! Samcat nosi posledice sam in nihče mu ne more pomagati. Dober, zvest tovariš je v pomoč, je v moralno oporo, številne so nesreče onih, ki so hodili po gorah sami. Nikar sam!
Mladina ljubi gore, ljubi pečevje: ena lažje plezljivo, kjer plezanje ni toliko utrudljivo, druga pa navpično, kjer mora zastaviti vse, prav vse svoje sile v uspeh, švicarski alpinski klub in druge mladinske organizacije se brigajo, da razveseljivo visok polet mladine pametno usmerjajo, da si mladina izbira pota po svoji volji, seveda pa pri tem upošteva svoje telesne sposobnosti, mero zmogljivosti, tehnično znanje in duševne sile.
Obširno statistiko z imeni ponesrečencev, kraja, datuma in načina nesreče zaključuje poročevalec s prošnjo, naj javnost gleda to statistiko kot zrcalo nevarnosti, iz nje naj se uči spoznavati odporno silo gore nasproti človeku. Naj ne dopusti, da bi kdo obsojal ponesrečence in da bi bili krivi oni. ki s propagandnimi sredstvi vabijo ljudi v gore.
—ič.